Jedro

Tožeča stranka (voznik avtobusa) potniku ni izdal vozovnice, potnici, ki je plačala voznino, pa je istega dne izdal nepravilno vozovnico za 0,00 EUR, kar je bilo ugotovljeno ob kontroli. Glede na navedeno je tožeča stranka naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala toženka dne 12. 4. 2011 in ki jo je prejel 26. 4. 2011, nezakonita, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2009 še traja, tako da ga je toženka dolžna v 15 dneh pozvati nazaj na delo, ga v istem roku za čas od 26. 4. 2011 dalje prijaviti v socialna zavarovanja, ga za čas od 26. 4. 2011 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v mesečno evidenco ZPIZ ter mu za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku ... EUR, odvesti davke in prispevke, njemu pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna v 15 dneh plačati še tožnikove pritožbene straške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v celoti ignoriralo okoliščine, ki jih je pojasnil tožnik in tudi priča A.A. , in sicer da je A.A. stalna stranka, ki voznino redno plačuje in da je ob vstopu v avtobus dne 23. 3. 2011 tožniku povedal, da je pozabil denarnico in tožnika prosil, če lahko nadaljuje vožnjo, tožnik pa ga je izjemoma, po izdatnem pregovarjanju, spustil na avtobus brez vozovnice. Šlo je za enkraten dogodek in takrat je pri tožniku prevladal človeški faktor.

V zvezi s potnico, ki ji je bila izdana vozovnica z zneskom 0,00 EUR sodišče prve stopnje ne upošteva tožnikovega pojasnila, da je v tem primeru prišlo do napake računalniške enote za tisk vozovnic, kar se pogosto dogaja in kar je pojasnil tudi vodja poslovne enote toženke B.B. Irelevantno je pojasnilo prič B.B. in C.C., da bi lahko v takem primeru tožnik izdal vozovnico „belico“, ki jo voznik izpiše ročno, saj iz tožnikove izpovedi izhaja, da ni vedel za napako v tiskanju in je glede na postavitev aparatov v avtobusu tudi ni mogel videti. Irelevantno pa je tudi, kaj je tožnik videl na ekranu ob sebi, saj je omenjal napako v tiskanju, ne pa napake pri prikazu cene na ekranu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je šlo za ravnanje tožnika, ki terja izredno odpoved zaradi krivdnega razloga, saj tožnik ni naklepno ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je reakcija tožene stranke pretirana, še posebej, ker se take napake dogajajo. To je tožnik zatrjeval skozi ves postopek, kot dodaten dokaz pa prilaga tudi cenik toženke, iz katerega je razvidna cena vozovnice na relaciji A - B v višini 3,60 EUR, medtem ko računalniški sistem na avtobusu iztiska račun v višini 4,10 EUR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V njem v celoti prereka pritožbene navedbe. Navaja, da dogodek, ko tožnik potniku A.A. ni izdal vozovnice, ni bil enkraten dogodek, saj je bil tožnik zaradi enake kršitve že opozorjen. Če potnik ni imel denarja, bi mu moral tožnik v vsakem primeru izdati vozovnico in zanj plačati voznino, saj potnika ne more prevažati na račun tožene stranke. V zvezi z vozovnico z zneskom 0,00 EUR ni šlo za napako v sistemu, saj naprava za tiskanje ne more natisniti vozovnice z drugačno ceno kot jo vnese voznik. V zvezi s cenikom, ki ga je preložil tožnik, tožena navaja, da gre za cenik iz leta 2007, priložena pa je vozovnica z dne 19. 6. 2012, medtem ko je tožnik obravnavano kršitev storil 23. 3. 2011. Poleg tega pa je s temi listinami tožnik prekludiran. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem ugodilnem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pavšalno opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki so bistvene za odločitev, skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še odgovarja: V tem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 12. 4. 2011 podala tožniku. Po določbi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje takšno odpoved ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za takšno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga.

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka 12. 4. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi in mu v odpovedi očitala, da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko potniku 23. 3. 2011 ni izdal vozovnice za 4,10 EUR, potnici, ki je plačala voznino v višini 3,60 EUR, pa je istega dne izdal nepravilno vozovnico za 0,00 EUR, kar je bilo ugotovljeno ob kontroli. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik storil očitani mu kršitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ignoriralo okoliščine, ki sta jih pojasnila tožnik in priča A.A.. Dejstva, da je tožnik dovolil A.A. vožnjo brez plačila voznine, ker je stalna stranka in je bil tega dne brez denarnice, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, kar izhaja iz točke 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je pri tiskanju vozovnice za potnico prišlo do računalniške napake enote za tisk. Sodišče prve stopnje je med drugim tudi ugotovilo, da je skupaj s to potnico na isti postaji vstopilo sedem potnikov, pa je bila „napačno“ iztiskana le njena vozovnica, pri ostalih pa kontrola napak ni našla, zato je že na podlagi te ugotovitve pravilen zaključek, da je sistem normalno deloval. Poleg tega pa iz izpovedi priče B.B. izhaja, da se cena, ki jo vnese voznik, najprej izpiše na ekranu in se šele potem stiska vozovnica, na kateri pa ne more biti druge cene prevoza od tiste, ki je vnešena v sistem.

Tožnik je bil zadolžen za obračun in izdajo vozovnic, poleg tega pa je B.B. vsem sodelavcem pri plači, ki je bila izplačana 15. 2. 2011 v plačilne kuverte vložil dopis v prilogah spisa po B6, iz katerega izhaja, da je nepravilno pobiranje voznine nesprejemljivo in da bo vsak odklon porušil zaupanje delodajalca, posledica izgube tega zaupanja pa bo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je bil, po stališču sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, tožnik seznanjen z obveznostjo izdajanja vozovnic in pobiranja voznin, za to usposobljen, hkrati pa tudi izrecno opozorjen na pomembnost vestnega in doslednega opravljanja te obveznosti, zato je opisani kršitvi storil najmanj iz hude malomarnosti. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil zoper tožnika zaradi istovrstnih kršitev, ki naj bi jih storil dne 26. 11. 2010, že uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B19 in B20). Zaradi tega je utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dejansko nima zaupanja v tožnika, da bo vsem potnikom zaračunal voznino, izdal pravilne karte oziroma predal ves izkupiček in zato delovnega razmerja z njim ne more nadaljevati.

Ker tožena stranka utemeljeno pričakuje od svojih voznikov, ki tudi izdajajo vozovnice, visoko stopnjo zaupanja, saj so pri svojem delu samostojni, saj lahko zagotovi le občasni neposredni nadzor, poleg tega pa vsaka izdaja nepravilne vozovnice ob plačilu pravilne voznine lahko negativno vpliva na razmerje tožene stranke s potniki, pri katerih se lahko ustvari dvom v njeno korektno poslovanje, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila reakcija tožene stranki, ko je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pretirana. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 28672005 in VIII Ips 101/2007, kjer je prav tako šlo za voznika avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin.

V zvezi z listinami, ki jih je k pritožbi priložil tožnik v potrditev svojih zatrjevanj, da je prišlo do napake v tisku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da teh dokazov ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če bi bili za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (337. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena pa svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 155. člena ZPP krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.