Jedro

Menica je neodvisna od pravnega posla, iz katerega je nastala, menična obveznost je abstraktna, samostojna obveznost, ki temelji na enostranski izjavi podpisnikov menice. Tisti, ki od meničnega zavezanca (trasanta, akceptanta ali avalista) terja plačilo menične vsote, se mora izkazati kot menični upravičenec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu I. točke izreka in v stroškovnem delu (točka II.) spremeni tako, da sedaj v tem delu glasi: »I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 2000/03963 z dne 2. 3. 2001 se razveljavi tudi v delu, v katerem ga je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, to je za plačilo: - glavnice v znesku 6.091,38 EUR, - zakonskih zamudnih obresti v znesku 6.091,38 EUR ter - izvršilnih stroškov v znesku 210,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 27. 1. 2006 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.«

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 2000/03963 z dne 2. 3. 2001, v delu, s katerim je bilo toženi stranki (nadaljevanju tožencu) naloženo, da je dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 3 dni plačati: glavnico v znesku 6.091,38 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 6.091,38 EUR, ki tečejo od 7. 4. 2000 dalje do prenehanja obveznosti, to je v višini 6.091,38 EUR ter izvršilne stroške v znesku 210,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 1. 2006 dalje do plačila. Navedeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo v delu, s katerim je bilo tožniku naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki presegajo znesek 6.091,38 EUR in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo še, da je toženec dolžan v 15 dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 745,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da mu menica nikoli ni bila prezentirana. Poudarja, da mu ni jasno, kako sedanja tožnica pri menici nastopa kot pravni naslednik, ker se menične obveznosti prenašajo le z indosamentom. Toženec menice ni videl in ne more presojati ali je bila menica pravočasno in pravilno prezentirana glavnemu dolžniku in ali je pravilno indosirana. Menica ni bila predložena takratnemu izpodbijanemu sklepu. Menica je tiskovina, zato mora biti meničnemu dolžniku vedno prezentirana, šele od takrat naprej tečejo obresti. Sklepu o izvršbi je bila priložena le menična izjava, ne pa tudi menica. Opozarja na časovni odmik od dejstev v menici in dejstev v poslovanju med takratnima strankama, saj so se posli opravljali v letu 1995, torej pred 19 leti, toženec pa je zahtevek za plačilo menice prejel šele 18. 8. 2006. Ker z vsebino menice ni bil seznanjen, ni mogel konkretno ugovarjati njeni vsebini in prav tako ni mogel ugotavljati, ali je menico podpisal kot porok. Dodaja še, da namen klavzule »brez protesta« ne pomeni, da se lahko menica vnovčuje brez prezentacije glavnemu dolžniku. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP.

6. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, kakor tudi ne v pritožbi pavšalno izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v zadevi je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

7. Tožnica je v postopek vstopila kot nova upnica namesto prvotne upnice K. d.d., s sklepom izvršilnega sodišča Ig 3963/2000 z dne 11. 4. 2011 (list. št. 70-71), saj je bila prvotna upnica s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Srg 2010/34858 z dne 30. 9. 2010, na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku istega sodišča Srg 2010/31514 z dne 8. 9. 2010 (list. št. 69), izbrisana iz sodnega registra, nova upnica pa je prevzela obveznost plačila vseh morebitnih obveznosti izbrisane družbe. S tem je bila izkazana aktivna procesna legitimacija tožnice. Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa bi tožnica morala izkazati tudi svojo aktivno legitimacijo po materialnem pravu - stvarno legitimacijo. Tožnica bi morala v ta namen trditi in dokazati, da je menična upravičenka, da njena pravica terjati plačilo meničnega zneska izhaja iz same menice, vendar tega ni uspela izkazati, sodišče prve stopnje pa na to pravno relevantno dejstvo ni bilo pozorno in je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi zmotne uporabe določb materialnega prava.

8. Menica je abstraktni vrednosti papir in zanjo velja načelo menične strogosti, kar se v materialnopravnem pomenu izraža v tem, da je menica neodvisna od pravnega posla, iz katerega je nastala, da je menična obveznost abstraktna, samostojna obveznost, ki temelji na enostranski izjavi podpisnikov menice. V formalnem, torej procesnem pomenu pa se to načelo izraža s strogimi zakonskimi pravili za unovčenje menice. Tisti, ki od meničnega zavezanca (trasanta, akceptanta ali avalista) terja plačilo menične vsote, se mora izkazati kot menični upravičenec.

9. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe ugotovilo vse, kar izhaja iz (izpolnjene) bianco menice, ki je predmet postopka. Kot remitent (1) je na njej navedena K. d.d., ne pa M. d.d. Iz menice tudi ne izhaja indosament, s katerim bi pravica terjati menično obveznost iz remitenta (indosanta) prešla na tožnico kot indosatarja. Indosament bi moral biti sestavni del menice, napisan na menici ali na alonži (prvi odstavek 12. člena Zakona o menici, v nadaljevanju ZM). Funkcija indosamenta je prenosna, saj se z njim prenaša menična terjatev, hkrati pa je tudi legitimacijska, ker omogoča kontrolo, ali je tisti, ki ima vrednosti papir v rokah, njegov upravičeni lastnik. Toženec v pritožbi utemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da lahko menična obveznost prehaja le z indosamentom. Iz menice indosament ne izhaja, prav tako se tožnica nanj ni sklicevala, sodišče prve stopnje pa tožničine upravičenosti do menične terjatve in prehoda menične terjatve nanjo v skladu z določbami meničnega prava ni ugotavljalo. V primeru rekta klavzule „ne po odredbi“ bi lahko menična obveznost prešla tudi s cesijo, torej odstopom terjatve, vendar ne v konkretnem primeru, saj iz menične izjave (priloga spisa A2) izhaja, da menica ne sme vsebovati klavzule „ne po odredbi“. Ta klavzula namreč onemogoča kroženje menice, zato bi bilo mogoče menico s takšno klavzulo prenesti le z učinkom navadnega odstopa, torej s cesijo. Ker aktivna stvarna legitimacija tožnice ni podana, trditveno in dokazno breme zanjo pa sta bili na tožnici, ki prenosa menične terjatve nanjo ni zatrjevala kot tudi ne dokazovala, tožbeni zahtevek tožnice ne more biti utemeljen.

10. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem o nepravilnem prezentiranju menice je povedati, da je bila menica v skladu z menično izjavo (priloga spisa A2) domicilirana na Agencijo RS za plačilni promet, kar pomeni, da se predložitev menice (ob zapadlosti) njej v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZM šteje za predložitev v plačilo, torej se šteje za predložitev meničnemu dolžniku. Ostale pritožbene navedbe pa, glede na zavzeto stališče o aktivni stvarni legitimaciji tožnice, za sprejem odločitve sodišča druge stopnje niso bile relevantne.

11. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu I. točke izreka spremenilo, tako da je odločilo, da se sklep o izvršbi tudi v tem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

12. Sprememba odločitve o glavni stvari ima na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka (II. točka izreka prvostopenjske sodbe). Tožnica v postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka in bi v skladu s prvim odstavkom 154. člena morala tožencu povrniti njegove pravdne stroške, vendar toženec povrnitve pravdnih stroškov ni zahteval. 13. Toženec povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP).

Op. št. (1): Remitent je menični upravičenec, torej oseba, ki ima pravico terjati menično vsoto od meničnih zavezancev.