Up-330/98

10.10.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 10. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 196/97 z dne 18. 6. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 673/96 z dne 25. 9. 1996 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 85/94 z dne 15. 1. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Na podlagi izpodbijanih sodb je pritožnik dolžan izprazniti stanovanje, ki mu je bilo z odločbo Komande Garnizona z dne 19. 8. 1991 kot aktivni vojaški osebi dodeljeno v uporabo, in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki. Tožeča stranka pa mora pritožniku dati na razpolago njegovo prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

2.Obrazložitev v izreku navedenih sodb, da Komanda garnizona, stanovanjski organ Ljubljana, od 25. 6. 1991 s spornim stanovanjem ni bil upravičen razpolagati in da naj bi torej toženec stanovanje zasedal nezakonito (brez pravnega naslova), temelji na pravnem stališču, da je takrat veljala določba tretjega odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in določba prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91- v nadaljevanju: UZITUL), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z Ustavo Republike Slovenije in z Ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.

3.Pritožnik meni, da sodišča materialnega prava niso uporabila pravilno, in ponavlja svoje drugačno pravno gledanje, da je veljavno pridobil stanovanjsko pravico na temelju takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, svoje razumevanje določbe prvega odstavka 9. člena UZITUL in časa njenega uresničevanja ter prenehanja kompetenc SFRJ kot države na Republiki Sloveniji, posebej ob upoštevanega moratorija iz t.i. Brionske deklaracije. Zatrjuje kršitev 14., 23., 29. in 78. člena Ustave.

4.Pritožnik izpodbijanim sodbam očita predvsem napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Ustavno sodišče pa je že z odločbo št. Up-65/94 z dne 12. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS V/2, 192) in št. Up-119/94 z dne 3.4.1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI, 74) presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena UZITUL pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Skupne deklaracije takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito. Ustavno sodišče se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do 11 obrazložitve svoje že navedene odločbe št. Up 119/94.

5.Za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave očitno ne gre. Pritožnik z odločbo organa JLA z dne 19. 8. 1991 ni mogel pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom. Izpodbijane sodbe tudi ne temeljijo na katerikoli osebni okoliščini v zvezi s pritožnikom, temveč na okoliščini, ki zadeva drugo stran razmerja, namreč na neupravičenosti organa JLA, da bi veljavno razpolagal s stanovanjem (prvi odstavek 14. člena Ustave). Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen pritožnikov očitek, da so bila sodišča pri odločanju pristranska, samo dejstvo, da se pritožnik z izpodbijanimi sodbami ne strinja, pa ne utemeljuje očitka o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave.

6.Po 78. členu Ustave je država dolžna ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ni pa te ustavne določbe mogoče razumeti tako, da bi bil na njenem temelju kdorkoli upravičen do uporabe konkretnega stanovanja brez veljavnega pravnega naslova.

7.Določba 29. člena Ustave se nanaša na pravna jamstva v kazenskem postopku. Ta pa pritožniku z z izpodbijanimi sodbami niso mogla biti kršena.

8.Ker z izpodbijano sodbo pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude