Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je le opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, zato je logično, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno sodišče, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ta ugotovitev velja tudi za nepravilne vročitve.

Izrek

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba proti sodbi se zavrže. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 576,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 184,05 EUR z obrestmi. Del obrestnega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Proti navedenima odločbama prvostopnega sodišča se pritožuje toženec. Zamudno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zamudno sodbo izdalo za odločanje v tej pravdni zadevi krajevno nepristojno sodišče, saj iz najemne pogodbe izhaja, da je bila med pogodbenima strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Kranju. Po mnenju pritožnika pa ni bil izpolnjen niti pogoj za izdajo zamudne sodbe, določen v 3. točki 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Med trditvami tožnika v tožbi o vsebini najemne pogodbe obstajajo nasprotja, zato tožba po mnenju pritožnika ni sklepčna. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, toženec izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5.3.2009 razveljavi in pravdo vrne v fazo postopka vročanja tožbe tožencu v odgovor, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. V pritožbi pojasnjuje, da se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni skliceval na nepravilno vročitev sodnega pisanja, zato so ugotovitve sodišča o tem v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Toženec živi v L. le začasno, stalno bivanje pa ima v Š.. V Š. se vrača ob vikendih, včasih tudi med tednom. Toženec ni trdil, da bi mu moralo sodišče vročati pošiljke na naslov začasnega bivališča, saj so mu vse pošiljke vročane na naslov v Š.. Starši so ga vedno obveščali o pošiljkah, čeprav tudi oni ne živijo na tem naslovu, pač pa v novi hiši, vendar pregledujejo pošto. Starši ga niso obvestili o priporočeni pošiljki, zato ni mogoče pripisati posledic njihovega ravnanja tožencu. Kot opravičljiv razlog za zamudo je toženec navedel odsotnost od doma in dejstvo, da obvestila o priporočeni pošiljki ni prejel ali opazil, niti ga niso opazili starši, čeprav so nabiralnik praznili. Toženec je vsebinsko predlagal opravičljivo zamudo, zato je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Pritožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik je v odgovorih na obe pritožbi predlagal zavrnitev pritožb, saj meni, da sta obe izpodbijani odločitvi pravilni, pritožbeni razlogi pa niso podani. Po njegovem mnenju pa je pritožba proti zamudni sodbi vložena prepozno.

Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba proti sodbi je prepozna.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje vročalo sodna pisanja na toženčev naslov v Š., ki je tudi po njegovih navedbah naslov njegovega stalnega prebivališča. Tožba v odgovor in zamudna sodba sta bili vročeni v skladu z določbami 142. člena ZPP. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženec je 8.4.2009 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je zatrjeval, da ne biva na naslovu, na katerega sta mu bili sodni pisanji vročeni, saj začasno živi v L., kjer študira in ima tam prijavljeno začasno prebivališče. Ker njegovi starši, ki v stanovanju v Š. tudi ne živijo, pač pa se oglasijo le občasno zaradi prevzema pošte, med pošto niso našli obvestila o sodni pošiljki v zvezi s poslano tožbo, nanjo ni odgovoril, ker o njej ni bil obveščen. 31.3.2010 pa so ga starši obvestili o sodni pošiljki, v kateri je bila zamudna sodba, zato sta sledila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožba zoper zamudno sodbo.

Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna. Toženčeve trditve, da mu v postopku ni bila pravilno vročena tožba, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko le pritožbeni razlog. V primeru, ko je izdana zamudna sodba, pa želi toženec uveljaviti, da mu vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo pritožba, ne pa vrnitev v prejšnje stanje. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je le opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, zato je logično, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno sodišče, ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ta ugotovitev velja tudi za nepravilne vročitve (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Komentar A. Galič k 116. členu, stran 476). Toženec je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opozarjal prav na napačno vročanje sodišča. Opozoril je tudi, da ni mogoče pripisati bremena za ravnanje njegovih staršev, ker med pošto niso našli obvestila o prispeli pošiljki in posledično šteti, da mu je bila sodna pošiljka vročena pravočasno. Ta okoliščina, tudi če bi se izkazala za resnično, ne more imeti take posledice, kot jo je predlagal toženec, namreč, da bi bilo potrebno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi in zamudno sodbo razveljaviti ter vrniti pravdo v fazo vročanja tožbe v odgovor. Toženec bi lahko dosegel razveljavitev sodbe le s pritožbo proti njej, če bi bilo izkazano, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP, med katerimi je prvi pogoj pravilna vročitev tožbe v odgovor. Toženec je pritožbo sicer vložil in v njej opozarjal na nesklepčnost tožbe in ne na nepravilno vročanje tožbe v odgovor. Kljub temu bi moralo sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti preveriti, ali je bila zamudna sodba izdana v skladu z določbo 318. člena ZPP in če bi ugotovilo, da pogoji za njeno izdajo niso bili izpolnjeni, sodbo razveljaviti, saj bi šlo za kršitev postopka absolutne narave, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (7. točka 2. odstavka 339. člena ZPP in 2. odstavek 350. člena ZPP). Vendar pa pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru pritožbe ni smelo vsebinsko obravnavati, saj je vložena prepozno. Na toženčevem naslovu v Š., za katerega sam priznava, da je pravi in da nanj prejema vse pošiljke, je bilo v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo o priporočeni pošiljki 9.3.2009. V obvestilu je bil naslovnik opozorjen, da lahko sodno pošiljko prevzame v 15 dneh, torej do 24.3.2009. Ker je ni prevzel, jo je vročevalec dne 25.3.2009 pustil v njegovem nabiralniku. Takšno ravnanje vročevalca je v skladu z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP. Ob upoštevanju navedene zakonske določbe se je štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku roka, ko bi toženec pošiljko lahko prevzel. Pritožbeni rok 8 dni je tako začel teči že 25.3.2009 in ne šele 31.3.2009, ko je bil toženec s strani staršev opozorjen o pošiljki. Zato je pritožba, vložena šele 8.4.2009, prepozna in je pritožbeno sodišče ne sme obravnavati.

Iz navedenih razlogov je sodišče obe pritožbi zavrnilo, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti sklepu o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP, odločitev o zavrženju pritožbe proti zamudni sodbi pa na določbi 352. člena ZPP.

Toženec s pritožbama ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Tožnik je vložil odgovora na vloženi pritožbi in zahteval povrnitev stroškov. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 155. člena ZPP mora nasprotna stranka povrniti stranki stroške, ki so ji nastali v postopku, le v primeru, če so bili ti stroški pomembni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali tožniku z vložitvijo odgovorov na pritožbi, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v vloženih pritožbah ni navedel nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbah. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške nosi tožnik sam. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.