Jedro

Vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, to je v točkah I., IV., V. in VII. izreka sodbe, spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

I. Ugotovi se, da znesek 33.675,93 EUR sodi v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ...

IV. Toženec B. B. je dolžan v roku 15 dni vrniti v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ..., znesek 30.450 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 10.000 EUR od 10. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 4.000 EUR od 16. 4. 2014 dalje do plačila, - od zneska 8.000 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila, - od zneska 8.000 EUR od 30. 10. 2016 dalje do plačila, - od zneska 450 EUR od 29. 5. 2018 dalje do plačila.

V. Toženca C. C. in B. B. sta dolžna v roku 15 dni vrniti v zapuščino po pokojni A. A., rojeni ..., umrli ..., nazadnje stanujoči ..., znesek 3.225,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2018 dalje do plačila.

VII. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.057,02 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.“

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 718,64 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnik kot zakoniti dedič (vnuk) po zapustnici A. A. zoper toženca kot zakonita dediča (zapustničina hčerka in sin) vložil tožbo na ugotovitev, da znesek v višini 41.988,46 EUR spada v zapuščino. V postopku ni bilo sporno, da je zakoniti dedič po zapustnici tudi D. D. (vnuk), ki se je z izjavo z dne 5. 12. 2017 dediščini odpovedal v korist tožnika (A4). Glede na trditveno podlago strank v postopku si je sodišče prve stopnje kot ključno za odločitev o tožnikovem zahtevku zastavilo vprašanje, ali sta toženca vtoževane zneske porabila zase ali pa sta jih izročila zapustnici. Po izvedenem dokaznem postopku je odločilo, da znesek 33.675,93 EUR sodi v zapuščino po pokojni A. A. (I. točka izreka), znesek 8.312,53 EUR pa ne sodi v zapuščino, in je zahtevek v tem delu in v delu, da ga je toženka dolžna vrniti v zapuščino zavrnilo (II. in III. točka izreka). Tožencu je naložilo vrnitev zneskov v višini 30.450 EUR v zapuščino po posameznih delih z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), obema tožencema pa je naložilo vrnitev zneska 3.225,93 EUR z zamudnimi obrestmi v zapuščino (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek je glede izpolnitvenega roka, krajšega od 15 dni, zavrnilo (VI. točka izreka) ter odločilo, da toženec v celoti nosi tožnikove pravdne stroške, tožnik pa nosi 84 % toženkinih pravdnih stroškov (VII. točka izreka). Tožnikove zahtevke je sodišče prve stopnje presojalo na obogatitveni podlagi in na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti (mandat) ter na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje obeh tožencev). Pri tem je v okviru dokaznega postopka tudi s pomočjo izvedenca ugotovilo, da je zapustnica odšla v dom upokojencev 1. 2. 2013, od februarja 2014 pa zaradi poslabšanja demence ni bila več sposobna razumeti pomena in vsebine svojih ravnanj in izjav. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je zavrnilo ugovor zastaranja. Zoper zavrnilni del (II., III. in VI. točka izreka sodbe) pritožbe ni bilo podane, zato je po izteku pritožbenega roka ta del sodbe postal pravnomočen. Prav tako toženca v pritožbi ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja.

2. Toženca sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v ugodilnem in stroškovnem delu (I., IV., V. in VII. točka izreka sodbe). Najprej podajata ugovore v zvezi s pasivno legitimacijo, in sicer, da je sodišče napačno presodilo, da je ta ugovor neutemeljen. Sklicujeta se na obstoječo sodno prakso in zatrjujeta, da so v tem postopku vsi dediči enotni in nujni sosporniki. Ker zakoniti dedič D. D. ni nastopal na aktivni strani, s tožbo pa ni bil zajet niti na pasivni strani, ni bila tožena prava stranka, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje ter se opredeljujeta do toženkine izpovedbe in izpovedb prič E. E., F. F., G. G. in H. H. V bistvenem izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da spornih denarnih sredstev ni porabila zapustnica, ampak da sta si jih toženca neupravičeno prisvojila. Na koncu navajata, da dokazna ocena ni objektivizirana, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Posledično odločitev izpodbijata tudi v stroškovnem delu. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče o pasivni legitimaciji pravilno odločilo, saj se je dedič D. D. odpovedal pravici dedovati, njegova izjava pa je nepreklicna in se nanj učinki iz predmetne pravde ne bodo raztezali. Navaja, da je sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je pritožba tudi v delu dokazne ocene neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku ni bilo sporno, da zapustnica A. A. oporoke ni napravila, kar izhaja iz prvega odstavka obrazložitve sklepa o prekinitvi in napotitvi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 1941/2017 z dne 9. 11. 2018 (A5 in C1). Tudi ni bilo sporno, da so zapustničini zakoniti dediči njena hčerka in sin, to sta toženca, ter vnuka, to sta tožnik in njegov brat D. D. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik kot zakoniti dedič vložil tožbo proti tožencema kot zakonitima dedičema. Zakoniti dedič D. D. se na aktivni strani tožbi ni priključil, prav tako ga tožnik s tožbo ni zajel na pasivni strani. Pritožbeno je sporno, ali je v obravnavani zadevi tožena prava stranka, torej ali je podana pravilna pasivna legitimacija, zato je pritožbeno sodišče moralo odgovoriti na vprašanje, ali so dediči v obravnavani zadevi enotni in nujni sosporniki.

6. Sodišče prve stopnje se je o tem vprašanju izreklo v 13. točki obrazložitve. V prvem odstavku je zavzelo stališče, da gre pri vtoževani kondikcijski in odškodninski terjatvi za izvorno terjatev zapustnice. Po njeni smrti ta terjatev kot sestavni del njenega premoženja spada v zapuščino, zato nedeljivo pripada dediščinski skupnosti dedičev vse dokler zapuščina ne bo razdeljena. Upnik terjatev lahko uveljavlja zgolj v korist vseh dedičev, tako da zahteva njeno plačilo v zapuščino. Zato je dajatveni zahtevek pravilen, iz drugega odstavka 8. točke obrazložitve pa je razvidno, da je sodišče dopustilo vmesni ugotovitveni zahtevek, saj je tožniku zanj priznalo pravni interes. Sodišče je v prvem odstavku 13. točke nadalje obrazložilo, da kljub temu, da terjatev pripada vsem dedičem v dediščinski skupnosti, lahko na strani tožeče stranke vloži tožbo zaradi povečanja zapuščine (torej na plačilo zneskov v zapuščino) le eden od dedičev, zato procesna skupnost dedičev kot sospornikov na aktivni strani ni nujna in se je pri tem sklicevalo na sodno prakso, navedeno v 8. opombi (VSRS II Ips 476/95 in II Ips 154/2014). Navedlo je, da ker lahko plačilo takšne terjatve zahteva le eden od dedičev, opredelitev do pravnih učinkov izjave D. D. o odpovedi dedovanju ni bila potrebna. V drugem odstavku 13. točke obrazložitve je glede pasivne legitimacije dodatno pojasnilo, da je ob pravni podlagi, ki jo je sodišče uporabilo, pasivno legitimirana oseba, ki je neupravičeno obogatena oziroma je s kršitvijo pogodbe povzročila škodo, ter da je za pasivno legitimacijo nepomembno, da je dolžnik te terjatve obenem tudi dedič (izvornega) upnika. Zato je sicer nepojasnjeni ugovor pasivne legitimacije, podan s strani tožencev, zavrnilo.

7. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.1 Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti (pritožbeno sodišče skladno s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato so navedbe sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve in tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, da toženca ugovora pasivne legitimacije v postopku nista ustrezno in pravočasno pojasnila, neutemeljene.

8. Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja pravilne pasivne legitimacije zmotno uporabilo starejšo sodno prakso, ko se je sklicevalo na odločbo VSRS II Ips 476/95.2 Pritrditi gre sicer sodišču prve stopnje, da nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena Zakona o dedovanju – ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP). Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine tudi nujni sosporniki. Obseg zapuščine ne more biti različen za posameznega sodediča. Tak spor je treba rešiti za vse dediče enako. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami, morebitna sodba o zavrnitvi zahtevka, ki meri na povečanje obsega zapuščine, izdana v sporu med dvema dedičema, ne bi preprečevala nove tožbe ostalih dedičev in posledično tudi ne drugačne sodbe. Enako odločitev je mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči.3 Takšno stališče izkazujejo številne odločbe: VSL I Cp 1047/2013, II Cp 3142/2012, I Cp 3158/2012, II Cp 545/2018, VSRS II Ips 267/2006, II Ips 322/2006, II Ips 44/2006, II Ips 759/2005, II Ips 193/2013, II Ips 888/2008, II Ips 174/2008, II DoR 61/2011, II DoR 15/2016. Navedena utrjena sodna praksa torej pomeni, da so tudi v primeru tožbe zaradi povečanja obsega zapuščine dediči enotni in nujni sosporniki in je nasprotno stališče sodišča prve stopnje v prvem odstavku 13. točke obrazložitve zmotno.

9. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 13. točke dodatno pojasnilo, da je glede na pravno podlago zahtevka pasivno legitimirana le oseba, ki je bila neupravičeno obogatena oziroma je s kršitvijo pogodbe povzročila škodo, to pa sta toženca, in je pri tem nepomembno, da sta obenem tudi dediča zapustnice. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi takšno stališče zmotno. Drži, da je sodišče zahtevke presojalo po pravni podlagi neupravičene obogatitve in odškodninski podlagi, vendar navedeno samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za spor med dediči in da ne gre za spor o obsegu zapustničinega premoženja. Tako je spor začrtal tudi tožnik, saj je v tožbi v 1. točki navedel, da gre v konkretnem primeru med dediči za spor o obsegu zapustničinega premoženja, v 3. točki (druga stran list. št. 4) pa ponovil, da je med dediči spor o tem, ali vtoževana sredstva sodijo v zapuščino. V obravnavani zadevi gre za spor med dediči o obsegu zapuščine ter je tožnik vložil tožbo, ki meri na povečanje zapuščine.

10. O pravni naravi tovrstnih zahtevkov in sosporništvu v zvezi s tem je sodna praksa prav tako zavzela stališče. Tako je bilo v zadevah VSRS sklep II Ips 144/2014 in II Ips 254/2014 pojasnjeno, da ne gre za enotno in nujno sosporništvo vseh dedičev, a navedeni zadevi s tu obravnavano zadevo nista primerljivi, saj je šlo v obeh primerih za pravno nasledstvo, ko je zapustnik, ki je kot upnik sam vložil tožbo proti dolžnikom (kasnejšim dedičem), tekom postopka umrl. Primerljivi nista niti zadevi VSL I Cp 757/2009 in VSRS II Ips 77/2012. V prvi je bilo ugotovljeno, da ni šlo za spor med dediči, v drugi pa je navedeno, da bi bili tožniki kot dediči nujni sosporniki v nekaterih sporih iz dednopravnega področja, na primer za ugotovitev neveljavnosti oporoke, za razveljavitev dedne izjave, zaradi izločitve določenega premoženja iz zapuščine in da konkreten spor ni tak, pri čemer je izrecno navedeno, da so dediči nujni sosporniki tudi v sporih o obsegu zapuščine. Navedenega stališča ne more spremeniti niti navedba sodišča prve stopnje v drugem odstavku 13. točke obrazložitve, da je za pasivno legitimacijo nepomembno, da je dolžnik teh terjatev obenem tudi dedič izvornega upnika, saj je sodna praksa zavzela stališče, da morajo v sporu o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani in da to velja tako v primerih, ko je spor med sodediči na eni strani in tretjimi na drugi strani, kot če gre za spor med samimi sodediči.4

11. Odgovor na postavljeno vprašanje je torej pritrdilen. V obravnavanem sporu o obsegu zapuščine med zakonitimi dediči bi morali iz zgoraj pojasnjenih razlogov, to je, da je spor treba rešiti za vse dediče enako, sodelovati vsi štirje zakoniti dediči, ne glede na to, da ima tožnik kot dedič terjatev samo proti tožencema kot dedičema5 in ne tudi proti četrtemu dediču. Le tako bi bilo o obsegu zapuščine odločeno enako za vse dediče. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami postopka, ne preprečuje četrtemu dediču, ki ni stranka postopka, vložiti nove tožbe, niti ni jasno, ali je v zvezi s tem kakršnekoli postopke že sprožil. 12. Ostaja še odgovor na vprašanje ali lahko na odločitev sodišča vpliva izjava dediča D. D. o odpovedi dedovanju (A4). Čeprav se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča do navedenega ni opredelilo, so imele stranke možnost obravnavanja te listine v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče lahko presojo listine opravilo na podlagi 3. točke 358. člena ZPP. Iz navedene izjave izhaja, _da se je dedič D. D. zase in za svoje potomce odpovedal dediščini po pokojni A. A., svoji babici, v korist svojega brata, zakonitega dediča I. I._ Izjava je s strani dediča podpisana, v postopku na prvi stopnji pa ni bila prerekana v smeri, da bi bila neveljavna. Iz 136. člena ZD izhaja, da odpoved dediščini ne more biti delna, ne pogojna, drugi odstavek pa določa, da se odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu dednega deleža. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil takšen odstop dopusten in v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZD. Pravna teorija je zavzela stališče, da gre pri odpovedi dediščini v korist določenega dediča za odstop dednega deleža, kar pomeni, da gre za sprejem dednega deleža in sočasno razpolaganje z njim.6 Glede vprašanja enotnega in nujnega sosporništva v primeru odstopa dednega deleža je jasna tudi sodna praksa in sicer, da odstop dednega deleža ne pomeni izgube statusa zakonitega dediča, zato mora biti dedič kot nujni sospornik zaobsežen s tožbo, ter da izjava dediča o odstopu dednega deleža ne vpliva na drugačno materialnopravno presojo o pasivni legitimaciji, saj takšna izjava pomeni sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim, ne pa odpoved dediščini.7 Za obravnavani primer navedeno pomeni, da je D. D. zakoniti dedič, ki je svoj dedni delež sprejel in bi moral biti, ne glede na to, da ga je odstopil bratu, zaobsežen s tožbo.

13. Ob zgoraj navedenem se pritožbene navedbe glede zgrešene pasivne legitimacije izkažejo za utemeljene. Tožnik tožbe ni vložil proti pravi stranki, kar pogojuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je tudi v tem delu zahtevek zavrnilo (351. člen ZPP). Tožnikov zahtevek je tako zavrnjen v celoti. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo iz zgoraj navedenih razlogov, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno ni bil potreben.

14. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (uspeh strank v pravdi) je pritožbeno sodišče odločilo tudi o vseh stroških postopka. Tožnik s tožbo ni uspel, zato mora tožencema povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji. Stroški znašajo 3.057,02 EUR in predstavljajo nagrado v višini 3750 točk in sicer za odgovor na tožbo 800 točk, prvi narok za glavno obravnavo 13. 6. 2019 800 točk, narok za glavno obravnavo 24. 9. 2019 400 točk, nadaljnjih 90 minut 150 točk, narok za glavno obravnavo 12. 11. 2019 400 točk, pripravljalna vloga 18. 12. 2019 800 točk in narok za glavno obravnavo 2. 7. 2020 400 točk. Nadaljnjih 30 minut za narok 13. 6. 2019 v višini 50 točk se ne prizna, saj zapis naroka navedenega ne utemeljuje. 10 % povečanje nagrade za zastopanje dodatne stranke znaša 375 točk, skupaj torej 4125 točk, kar po tarifi 0,6 EUR znaša 2.475 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk pa 18,75 EUR, skupaj 2.505,75 EUR. Na navedeno znaša 22 % DDV 551,27 EUR.

15. Tožnik nosi svoje pritožbene stroške, tožencema, ki sta s pritožbo uspela, pa mora povrniti njune pritožben stroške, ki znašajo 718,64 EUR in predstavljajo nagrado za pritožbo v višini 875 točk (pri čemer je sodišče upoštevalo pritožbeno sporno vrednost), 10 % za zastopanje dodatne stranke znaša 87,5 točk, skupaj 962,5 točk, kar po tarifi 0,6 EUR znaša 577,5 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 11,55 EUR, skupaj 589,05 EUR, 22 % DDV pa znaša 129,59 EUR.

1 Takšno stališče sta zavzeli tako pravna teorija – Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. l. RS, Založba GV, 2006, N. Betetto, komentar k 196. členu, stran 257, 6. točka, kot sodna praksa – VSRS II Ips 322/2006 in II Ips 227/2000. 2 Odločba II Ips 154/2014 s tu spornim vprašanjem nima povezave, saj gre le za enega dediča in uveljavljanje terjatev po dveh pravnih podlagah. 3 Povzeto po: VSL sodba I Cp 1047/2013. 4 VSRS sodba II Ips 267/2006. 5 Njima očita neupravičeno porabo zapustničinih sredstev ter zoper njiju je postavil dajatvene zahtevke. 6 Primerjaj Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 207. 7 VSL sklep II Cp 1418/2010 in VSRS sodba II Ips 44/2006.