Jedro

Povzročitev prometne nezgode s smrtno posledico, zaradi občutno prekoračene hitrosti in neupoštevanja varnostne razdalje ne narekuje omiljene denarne, pač pa kazen zapora.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu po IV. odst. 255. člena KZ RS izreče kazen 5 (pet) mesecev zapora.

____________________________________ Pogojna obsodba, izrečena obtožencu s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Trebnjem pod opr. št. K 14/92 z dne 24.3.1992 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 166/I tč. 1 KZ RS, v kateri mu je bila določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter 20.000,00 tolarjev denarne kazni in ki je postala pravnomočna dne 4.5.1992, se ne prekliče. Obtoženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 4.000,00 (štiri tisoč) tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtožencu zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odst. 255. čl. v zvezi s III. in I. odst. 251. člena KZ RS ter z uporabo omilitvenih določil 2. tč. 42. člena ter 5. tč. I. odst. 43. člena bivšega zveznega kazenskega zakonika izrečena denarna kazen v znesku 50.000,00 tolarjev, plačljiva v roku enega meseca. Razen tega je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtožencu izreče drugo kazensko sankcijo. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se zavzema za izrek kazni zapora.

Zagovornik obtoženca je odgovoril na pritožbo javnega tožilca in predlagal naj se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Ker je bila pritožba v obravnavani zadevi podana le zoper izrečeno kazensko sankcijo je potrebno najprej ugotoviti, da izpodbijana sodba po oceni pritožbenega sodišča nima napak, na katere mora paziti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, t.j. v skladu z določilom 376. člena Zakona o kazenskem postopku. Po pregledu podatkov kazenskega spisa tudi ni nobenih pomislekov v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča o poteku prometne nezgode in tudi ne v obtoženčevo krivdo zanjo, posebno še glede na navedbe v odgovoru na pritožbo zagovornika.

V zvezi z izrečeno kazensko sankcijo pa je povsem pritrditi navedbam in stališču pritožbe javnega tožilca. Kot nedvomno se je izkazalo, da je obtoženec z veliko hitrostjo, večjo kot pa je bila dovoljena pripeljal za oškodovančevim vozilom oziroma ga dohitel s tako neprimerno hitrostjo, da svojega vozila ni mogel več obvladati, pri tem pa seveda tudi sploh ni upošteval predpisov o varnostni razdalji med vozili, da ne bi močno trčil od zadaj v spredaj vozeče oškodovančevo vozilo in ga potem vsled tega močno potisnil naprej ter ga odbil na desno ven iz ceste, da se je prevračalo pri tem pa je sopotnik voznika tega vozila dobil takšne poškodbe, da je umrl. Pravilno je tudi ugotovljeno, da oškodovanec s svojim ravnanjem takrat k takšnemu poteku prometne nezgode ni prispeval toliko, da bi bilo moč govoriti o kakršnemkoli zmanjšanju krivdne odgovornosti obtoženca za njegovo protipravno ravnanje ali celo izključitvi njegove krivde, kar je v izpodbijani sodbi tudi pravilno in zanesljivo ugotovljeno.

Ker je šlo po eni strani za posledice prometne nezgode, ki so najhujše možne, po drugi strani pa tudi za obtoženčevo močno prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti v nočnem času, ko je bila zmanjšana vidljivost in ko razmere na cestah tega nikakor niso dovoljevale, po oceni pritožbenega sodišča niso podane takšne olajševalne okoliščine, iz katerih bi se dalo utemeljeno sklepati, da bi bil pri obtožencu dosežen namen kaznovanja v okviru na prvi stopnji izrečene omiljene denarne kazni ali pa celo s ponovnim izrekom pogojne obsodbe. Takšna je bila obtožencu sicer že pred kratkim že izrečena, tako da je bilo obravnavano kaznivo dejanje izvršeno celo v preizkusni dobi, kot je to razvidno iz podatkov, ki jih je pribavilo pritožbeno sodišče samo. Sicer pa prvostopno sodišče posebnih olajševalnih okoliščin, ki so ga vodile k izreku omiljene denarne kazni v izpodbijani sodbi, sploh ni obrazložilo.

Zato ima javni tožilec prav, da je pri obtožencu moč pričakovati, da bo namen kaznovanja dosežen le z izrekom kazni zapora. Le to mu je pritožbeno sodišče izreklo v višini petih mesecev, upoštevajoč, da je bil že kaznovan in to pred kratkim, da je dejanje storil v preizkusni dobi, čeprav ni prezreti, da je bil kaznovan za drugo kaznivo dejanje. Upoštevalo pa je tudi olajševalno okoliščino, ki je v tem, da še ni bil kaznovan za prometne delikte in pa tudi okoliščino, ki je razvidna iz policijskega zapisnika, da varnostni pasovi v oškodovančevem avtomobilu niso bili uporabljeni. Prepričano pa je, da je glede na potek obravnavane prometne nezgode in pa na posledice pri obtožencu upravičeno pričakovati, da bo namen kaznovanja dosežen le z izrekom takšne kazni zapora.

Prej izrečene pogojne obsodbe pa pritožbeno sodišče ni preklicalo, ker niso podani pogoji za njen obvezen preklic, pa tudi sicer preklic pogojne obsodbe v pritožbi ni bil predlagan.

Ker je javni tožilec svojo pritožbo uspel, mora obtoženec v skladu z določili I. odst. 98. ter 101. člena Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka. Le-ti so izraženi v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere.