Jedro

Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces, da je v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. Narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna, saj je njeno delo obsegalo celotni postopek izvršbe. Spisi, na katerih je delala tožnica, so se nahajali v prostoru, kjer je tožnica opravljala delo, pri čemer je imela tožnica na razpolago stacionarni telefon in elektronsko pošto. Tožničino delo je nadzirala druga delavka. Poleg tega je tožena stranka tožnici omogočila plačan odmor za malico, morebitne odsotnosti pa je morala tožnica sporočati nadrejeni delavki. Tožnica je pri svojem delu sodelovala z drugimi delavci v zvezi z izterjavo plačil dolžnikov in je svoje delo opravljala samostojno. Tožnica je s krajšimi presledki v celotnem obdobju nepretrgoma opravljala delo pri toženi stranki, pri čemer je obseg tega dela znašal približno 20 ur na teden. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za za krajši delovni čas 20 ur na teden za vtoževano obdobje utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožnica od 1. 1. 2012 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, za krajši delovni čas v trajanju 20 ur na teden, na delovnem mestu „referent za splošne zadeve“ in od 1. 1. 2014 dalje na delovnem mestu „višji kadrovsko pravni referent“. V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo z dnem 30. 5. 2014 in je trajalo vse do 2. 8. 2015. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za obdobje od 1. 1. 2012 do 2. 8. 2015 prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za krajši delovni čas v trajanju 20 ur na teden in ji za isto obdobje obračunati plače za mesece od januarja 2012 do vključno avgusta 2015 (2. 8. 2015) v bruto zneskih, kot izhajajo iz III. točke izreka, od teh zneskov odvesti predpisane dajatve, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske, zmanjšane za zneske, navedene v III. točki izreka izpodbijane sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je tožbeni zahtevek za razliko med zahtevanimi in prisojenimi zneski razlik plač in plač ter zahtevanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlik plač in plač, zavrnilo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 956,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izpolnitve dalje do plačila in ta znesek nakazati na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča, kot to izhaja iz V. točke izreka.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali jo razveljavi in zavrže tožbo oziroma jo spremeni, tožnici pa naloži v plačilo stroške tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da za obstoj delovnega razmerja v času, ko je tožnica delala preko študentskih napotnic, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja. Tožnica je opravljala študentsko delo, ki ga je urejal zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, njeno delo pa je imelo naravo začasnega in občasnega dela. Njeno delo ni bilo nepretrgano, ni imela odrejenega delovnika, poleg tega pa ni dokazala, da je delala nepretrgoma v polovičnem delovnem času. To izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A.. Tožnica je lahko vplivala na svoje delovne obveznosti, ni bila dolžna evidentirati ur prisotnosti, bila je plačana na podlagi števila opravljenih ur. V zvezi z vključevanjem v delovni proces in uporabo delovnih sredstev ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji je bil dodeljen telefon, računalnik, pisarna in da se je v njeni pisarni shranjevalo spise. Tožnici je bilo omogočeno le, da je delala v prostoru, kjer je sedelo več ljudi, telefon si je delila z drugimi delavci, v tem prostoru pa so se nahajali tudi spisi (in torej niso bili v pisarni tožnice, saj svoje pisarne ni imela). V zvezi z elementi nadzora sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbi B.B. (zato ker je bila seznanjena s spisom, ker je zbrala dokumentacijo za odgovor na tožbo in ker je vpogledala v sodni spis). Iz tega razloga bi moralo sodišče podvomiti tudi v izpovedbo tožnice, ki je bila prav tako seznanjena z vsebino spisa, saj je pooblaščencu pomagala zbirati dokumentacijo in mu opisala svoje videnje dejanskega stanja. Dejstvo, da je tožnica svoje delo lahko prilagajala študijskim obveznostim, ni bilo upoštevano. Res je bilo zaželjeno, da tožnica sporoča svoje odsotnosti, vendar pa za te odsotnosti ni potrebovala odobritve. B.B. ni nikoli zahtevala od nje, da mora na delo priti, tožničinemu predlogu za odsotnost pa je bilo vedno ugodeno. Tožnica je delala pod nadzorom B.B., izvajala pa je le enostavna administrativna opravila. Število opravljenih mesečnih ur se je spreminjalo. V primeru željene odsotnosti ali bolezni je tožnica le obvestila toženo stranko, ni pa za to odsotnost potrebovala odobritve. Pričanje C.C. je povzeto napačno, dokazna ocena pa je nepopolna in pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje do pričanja B.B. ni opredelilo. Tožnica prav tako ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta višji kadrovsko pravni referent, prav tako pa ni opravljala del tega delovnega mesta. Kljub temu, da je delala pri toženi stranki dve leti in pet mesecev, je opravljala začasna in občasna dela, poleg tega pa je v tem času tudi izpolnjevala svoje študijske obveznosti. Z izpodbijano sodbo je bila tožnica pozitivno diskriminirana, saj se je zaposlila na delovnem mestu, za katero javni razpis ni bil objavljen in za katero ni izpolnjevala pogojev, ni opravila niti medicinskega pregleda niti izpita iz varnosti pri delu. V spornem obdobju je bila prejemnik študentskih ugodnosti (subvencionirana prehrana, prevoz, brezplačen študij,...), sedaj pa za isto obdobje zahteva še vse pravice redno zaposlenega. Tožnica je bila zavarovana kot študentka, za nazaj pa ni mogoče spremeniti zavarovalne podlage (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 254/2009). Sodišče prve stopnje pa je tudi prekoračilo svoja pooblastila iz načela materialno procesnega vodstva, ko je tožnico pozvalo, da zahtevek oblikuje tako, da bo usklajen s predpisi, ki urejajo plačevanje davkov in prispevkov. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kdaj je tožničino delo iz študentskega dela preraslo v delo redno zaposlenega, kdaj bi lahko delo tožnice šteli kot študentsko delo in ker v sodbi niso oblikovani kriteriji za razmejitev teh del, je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni oblikovalo kriterijev za razmejitev študentskega dela in dela delavca, ki je redno zaposlen in ker ni pojasnilo, kdaj je študentsko delo tožnice preraslo v delo redno zaposlenega delavca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od 1. 1. 2012 do 30. 5. 2014 pri toženi stranki opravljala delo, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma 4. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Pri ugotovitvi tega dejstva je upoštevalo citirani določbi. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je imelo razmerje tožnice pri toženi stranki v omenjenem obdobju vse elemente delovnega razmerja v obsegu 20 ur tedensko, ni odločilnega pomena dejstvo, kdaj pred 1. 1. 2012 (kar smiselno zatrjuje pritožba) naj bi študentsko delo tožnice preraslo v delo redno zaposlenega. Prav tako za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ni odločilna okoliščina, ali je tožnica delala na sistemiziranem delovnem mestu, oziroma kakšne so bile razlike ali podobnosti njenega dela z delom dokumentalista ali dokumentalista 1, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožničino delo najbolj ustrezalo predloženemu opisu del za delovno mesto „referent za splošne zadeve“ (do 31. 12. 2013) oziroma „višji kadrovsko pravni referent“ (od 1. 1. 2014 dalje). Od 1. 1. 2014 dalje je prišlo pri toženi stranki do spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest, po katerem delovnega mesta „referent za splošne zadeve“ ni bilo več sistemiziranega. Ta očitana bistvena kršitev določb postopka torej ni podana.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s prekoračitvijo svojih pooblastil, ki jih ima glede materialno procesnega vodstva. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da je tožeči stranki priporočilo (s pristavkom, da ne prejudicira zadeve), da ustrezno korigira tožbeni zahtevek v zvezi s plačo in denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1 glede na prisilne finančne predpise, ki se nanašajo na obračun in odvod davkov in prispevkov pred izplačilom neto zneskov. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka s to pritožbeno navedbo glede na 286.b člen ZPP prekludirana, saj je ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče (torej v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je sodišče prve stopnje izvajalo za toženo stranko sporno materialno procesno vodstvo. Tožena stranka namreč v pritožbi ni izkazala, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

8. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je ta pritožbeni očitek tudi vsebinsko neutemeljen. Z zgoraj omenjenim pozivom sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP. Ta nalaga predsedniku senata, da postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. S tem, ko je predsednica senata opozorila tožnika na kogentne zakonske določbe, ki se nanašajo na obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov od določenih bruto prejemkov iz naslova delovnega razmerja, ni presegla pooblastil v zvezi z materialnim procesnim vodstvom. Pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka je sicer stvar tožnika, vendar pa lahko v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče da pobudo tudi za popravek oziroma dopolnitev tožbenega zahtevka v tistem okviru, ki ga je tožnik že sam opredelil v postavljenem tožbenem zahtevku (podobno npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012). Prav to pa je storila predsednica senata v tem individualnem delovnem sporu. Na sodnikovo dolžnost, da izvaja materialno procesno vodstvo, nima odločilnega vpliva dejstvo, da je imel tožnik v postopku pooblaščenca, zato se tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na 12. člen ZPP. Ta uzakonjuje načelo pomoči prava neuki stranki v primeru, če ta nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP. Namen 12. člena ZPP je omogočiti prava neuki stranki (ki nima pooblaščenca), da enakopravno sodeluje v postopku v primerjavi z drugo stranko (da ni v procesno slabšem položaju zaradi nepoznavanja svojih procesnih pravic), namen materialnega procesnega vodstva pa je v tem, da sodišče stranke spodbudi k aktivnostim v cilju pravilne in popolne ugotovitve spornega dejanskega stanja in pravnega razmerja, pomembnih za odločitev v sporu.

9. S preostalimi pritožbenimi navedbami pa tožena stranka izpodbija pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in dokazno oceno izvedenih dokazov, kar naj bi privedlo do napačne uporabe materialnega prava. Po zaključku pritožbenega sodišča pa so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

10. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica, ki je pri toženi stranki od 1. 1. 2012 do 30. 5. 2014 delala kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa, uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2012 dalje s krajšim delovnim časom v trajanju 20 ur (vse do 2. 8. 2015, ko se je zaposlila pri drugem delodajalcu). V postopku je zatrjevala, da so pri opravljanju njenega dela obstajali vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR oziroma 4. člena ZDR-1. Posledično je za navedeno obdobje uveljavljala prijavo v obvezna zavarovanja in obračun ter izplačilo pripadajoče plače, zmanjšane za prejemke, ki jih je tožena stranka tožnici v spornem obdobju izplačala.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno in podrobno izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi napotnice študentskega servisa, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje, kolikor so obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma 4. členu ZDR-1. Nadalje je ugotovilo, da je imelo tožničino razmerje s toženo stranko v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 5. 2014 (ko ji je tožena stranka sporočila, da njenega dela ne potrebuje več, zaradi česar je tožnica v postopku uveljavljala tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 30. 4. 2014 in obstoj delovnega razmerja do 2. 8. 2015) vse elemente delovnega razmerja. Ugotovilo je, da se je tožnica pri toženi stranki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces, da je v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. S takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, z njegovimi dokaznimi zaključki in z materialnopravnimi stališči soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na podrobno in izčrpno obrazložitev izpodbijane sodbe le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna. V zvezi s tem je v 15. točki obrazložitve pojasnilo razliko med delom v delovnem razmerju in delom, ki ga opravljajo dijaki in študenti, tako da je tudi pritožbena navedba v zvezi z neobrazloženostjo teh institutov neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničino delo obsegalo celotni postopek izvršbe, spisi, na katerih je delala tožnica, so se nahajali v prostoru, kjer je tožnica opravljala delo, na razpolago je imela stacionarni telefon in elektronsko pošto, njeno delo je nadzirala B.B., tožena stranka ji je omogočila plačan odmor za malico, morebitne odsotnosti je morala tožnica sporočati nadrejeni delavki, pri svojem delu je sodelovala z drugimi delavci v zvezi z izterjavo plačil dolžnikov, svoje delo je opravljala samostojno, vloge, ki jih je sestavljala, pa je tudi podpisovala v imenu podpisnika z dostavkom „za“. Tožnica je opravljala približno 40 % dela, ki ga je opravljala D.D., ki je delala kot referent za splošne zadeve (s tem, da je D.D. poleg dela na izvršbi opravljala še dela v zvezi s kadrovsko problematiko in splošnimi zadevami). Iz podatkov spisa izhaja (B7, B8, izvedensko mnenje, izpovedbe zaslišanih prič in tožnice), da je tožnica s krajšimi presledki v celotnem obdobju nepretrgoma opravljala delo pri toženi stranki, da je obseg tega dela znašal približno 20 ur na teden (kar potrjuje tudi izpovedba priče D.D., da je tožnica opravljala približno 40 % njenega dela). Navedene ugotovitve pa potrjujejo pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da je imelo tožničino razmerje s toženo stranko vse elemente delovnega razmerja.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni imela odrejenega delovnika. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je morala tožnica toženi stranki sporočati svoje odsotnosti, da se je morala z nadrejeno delavko dogovarjati o dopustih, da je prihode na delo in z dela evidentirala (B7, B8), kar pomeni, da je bila tožnica dejansko nepretrgoma vključena v delovni proces pri toženi stranki in da ji je bil delovnik odrejen upoštevaje delovni proces pri toženi stranki. Glede na časovno obdobje dela tožnice pri toženi stranki (dve leti in pet mesecev) tudi krajša obdobja odsotnosti tožnice ne vplivajo na pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgoma (podobno sodba VDSS, opr. št. Pdp 857/2013 z dne 17. 12. 2013). Posledično tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na izpovedbo priče A.A. ni bistveno. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da tožnica mesečno ni opravila enakega števila ur dela, temveč da se je ta podatek v določenih mesecih razlikoval. Prav tako ni bistvena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni imela svoje pisarne, ker je v pisarni, kjer je delala, delo opravljalo več oseb. V tem prostoru, kjer je tožnica delala, so se nahajali tudi spisi, katere je tožnica obravnavala, pri delu je, kot je bilo že ugotovljeno, uporabljala stacionarni telefon (skupaj z drugimi delavci), imela je geslo za dostop do službenega računalnika (A9), pri delu pa si je pomagala tudi z elektronsko pošto (A10). Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da narava tožničinega dela ni bila drugačna od narave dela delavcev, ki so bili pri toženi stranki zaposleni.

14. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnico nadzorovala B.B., ki jo je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo kot pričo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje to pričo ocenilo kot pristransko (med sodnim postopkom se je pojavljala tudi kot pooblaščenka tožene stranke in je na podlagi pooblastila vpogledala v predmetni spis), je dokazno ocenilo tudi njeno izpovedbo in tudi ob upoštevanju te izpovedbe ugotovilo, da je tožnica delo na izvršbah opravljala vsebinsko identično kotD.D.. Na obstoj elementov delovnega razmerja ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da se je tožnica lahko prilagajala svojim študentskim obveznostim. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin delavnik krajši od osmih ur, kar pomeni, da je imela čas tudi za opravljanje svojih študijskih obveznosti. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je bilo tožničinemu predlogu za odsotnost vedno ugodeno (da pa je bilo zaželjeno, da tožnica sporoča svojo odsotnost, vendar ni potrebovala odobritve za to odsotnost) dejansko potrjujejo zaključek, da sta se tožnica in tožena stranka dogovarjali o tožničini odsotnosti oziroma, da je tožnica svoje odsotnosti usklajevala tudi z delovnimi potrebami tožene stranke. Tudi navedeno dokazuje, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki.

15. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, delo katerega delovnega mesta je tožnica dejansko opravljala, ni bistveno, ali je izpolnjevala vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Prav tako ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje pritožbene navedbe tožene stranke o pozitivni diskriminaciji tožnice (ker se je zaposlila na delovnem mestu brez javnega razpisa, brez izpolnjevanja pogojev, brez medicinskega pregleda, brez izpita iz varnosti pri delu,...). Do vseh teh posledic je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, ki je kljub temu, da so pri tožnici obstajali elementi delovnega razmerja, dopuščala, da je tožnica delo opravljala preko napotnic študentskega servisa. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na spremembo zavarovalne osnove za nazaj. V sodni praksi VDSS je bilo zavzeto stališče, da dejstvo, da je imela tožnica status študenta, samo po sebi ne predstavlja ovire za uveljavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma da se status študenta in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 857/2013 z dne 17. 12. 2013, sklep opr. št. Pdp 666/2012 z dne 6. 12. 2012, sklep opr. št. Pdp 879/2012 z dne 6. 12. 2012). Pravilnost zgoraj opisanega stališča pa potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 82/2013, VIII Ips 16/2015). V citiranih zadevah je Vrhovno sodišča RS soglašalo s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je imelo delo tožnic (študentk) vse elemente delovnega razmerja in da je pravilna odločitev o obstoju delovnega razmerja (tudi) za obdobje, ko so tožnice opravljale delo kot študentke.

16. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).