Jedro

Tožena stranka, ki ni podpisala asignacijske pogodbe, nakazila ni sprejela že s podpisom gradbene pogodbe. S podpisom gradbene pogodbe sta stranki le dopustili možnost, da bodo izvedena neposredna plačila tožeči stranki na podlagi asignacijskih pogodb, če in ko bodo izpolnjeni pogoji.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 22.762,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 do plačila (I. točka izreka), zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožnice (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.185,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točko izreka) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 8.843,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka sodbe) in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijanem delu sodbe obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki, hkrati pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožeča stranka je že v tožbi (točka IX) substancirano zatrjevala, da je bila s strani svetovalca in predstavnika R. J. M. v sredini julija 2010 telefonsko pozvana k opravi novih storitev v okviru projekta izgradnje H. A. na D. (projekt sanacije napak izvajalca in nekaterih dodatnih del), prav tako je zatrjevala, da ji je bilo obljubljeno, da bo za naročeno delo dobila tudi formalno izstavljeno naročilnico in za naročene storitve prejela plačilo, kar je potrdil zakoniti zastopnik toženke v dopisu 17. 11. 2010 in ob zaslišanju. Edina ugovorna navedba tožene stranke, vsebovana tudi v odgovoru na tožbo, je bila, da ji ni znano, kakšna naj bi bila vsebina morebitnih dogovorov med gospodom M. in zastopnico tožeče stranke, ker tožeča stranka ni predložila izdelka, na katerega se sklicuje. Slednjega pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke sodba ne upošteva. Tožena stranka je s projekti tožeče stranke nesporno razpolagala, kar dokazujejo v vlogah tožeče stranke priloženi projekti, prejem projektov pa je potrdil tudi predstavnik tožene stranke P. P. v e-mailu 16. 9. 2010. Tožeča stranka je torej zatrjevala in tudi listinsko dokazala, da je priložila vse projekte. Ob dejstvu, da je tožena stranka v postopku pred pravdo potrdila prejem elaboratov s popisom sanacijskih in dodatnih del (kasneje v pravdi je to zanikala), je sodba v izpodbijanem delu sodba presenečenja. Tožeči stranki očita odsotnost dokaza, da bi imel J. M. pooblastilo za sklenitev pogodbe, čeprav je tožeča stranka zatrjevala in s priloženo elektronsko korespondenco dokazala, da je zakonitemu zastopniku in ostalim predstavnikom tožene stranke posredovala naročene projekte. Angažiranje tožeče stranke za pripravo projektov je odobril F. K., kot je razvidno iz njegovega dopisa 17. 11. 2010 in zaslišanja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da so bila naročena dodatna dela tudi opravljena. Glede na dejstvo, da je tožena stranka nesporno prejela naročene projekte, sodba pa ne verjame, da bi šlo za brezplačno angažiranje tožeče stranke, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek pa nasprotuje razlogom sodbe. Tožeča stranka je že v tožbi (točka IX) neprerekano zatrjevala, da je J. M. delal v imenu in za račun tožene stranke, kar je sodišče spregledalo. Sodišče bi moralo potrditi ustno naročilo in sprejem tega naročila, v skrajnem primeru pa vsaj odobritev oziroma soglasje po sklenitvi pogodbe. V nasprotju z dokazi je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala sklenjene pogodbe. Materialnopravno nepravilen je zaključek sodbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je dogovorjen obseg pogodbenih obveznosti izpolnila, ker ni podpisala projektne dokumentacije. Že poziv tožene stranke na podpis projektne dokumentacije potrjuje, da je toženka dela, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, očitno naročila. Ugotovitev, da projekti niso podpisani, je mimo trditvene podlage toženke, tožeča stranka pa plačila podpisanih projektov niti ne vtožuje. Cena za opravljena dela ni mogla biti definirana ob samem naročilu, zato je storitev treba obračunati po opravljenih urah in uradni tarifi ZAPS, pri čemer tožena stranka ni nikoli in z ničemer ugovarjala višini zahtevka. Račun tožeče stranke ni bil nikoli zavrnjen. Šele, ko je bil projekt s podpisi predan v pregled toženi stranki v elektronski obliki, je bilo zatrjevano, da računa ne nameravajo plačati, ker naj bi tožeča stranka „slabo opravljala projektantski nadzor“. Izstavljen račun je v skladu s predpisanimi cenami tarifnega Pravilnika zbornice za arhitekturo, tožeča stranka je storitve v celoti obračunala v skladu s pravili ZAPS. Kolikor bi bilo to sporno (pa ni bilo), bi pridobila od ZAPS stališče glede pravilnosti izračuna cen. Tožeča stranka je dokazovala, da je tožena stranka prejela vse projekte tudi z e-mailom 13. 9. 2010 P. P., kljub temu pa je v sodbi zahtevano (22. točka), da bi morala tožeča stranka predložiti projekte. Med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, ter med listinami obstoji nasprotje. Pri zavrnitvi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve sodba spregleda navedbo tožeče stranke v tožbi, da je tožena stranka napake izvajalca GOI del opravljala prav po projektu, ki ga je pripravila tožeča stranka. Zahtevek za plačilo računa je zavrnilo kljub temu, da so bile storitve tožeče stranke očitno opravljene, tožena stranka je projekte uporabila, kar je potrdila tudi priča A. P. K. na obravnavi 11. 4. 2013. Tožeča stranka ne ve, kaj drugega naj bi predložila v dokaz, da so bila njena dela naročena, odobrena in opravljena ter da je tožena stranka na njihovi podlagi tudi odpravljala napake izvajalcev pri GOI delih.

4. Tožena stranka v pritožbi očita nepravilno uporabo materialnega prava (točke 8., 9., 10., 11. obrazložitve). Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) ne podeljuje materialnopravnih upravičenj posameznim podizvajalcem, kot zmotno zaključuje sodba. Ne uzakonja morebitne zakonite cesije, niti „generalne asignacije“. Sistemska razlaga zakona narekuje ugotovitev, da ne ureja inter partes odnosov med strankami in ga ni mogoče uporabiti kot pravno relevantno podlago v tem sporu. Določba tretjega odstavka 23. člena gradbene pogodbe predstavlja le pooblastilo za neposredno plačilo podizvajalcem, sicer pa v 16. členu (sodba ga ne upošteva) nalaga naročniku plačilo situacij izvajalcu. Niti gradbena pogodba niti Uredba niti ZJN-2 ne vzpostavljajo materialnopravne podlage, ki bi investitorju nalagala obveznost plačila podizvajalcev. Zmotna je razlaga sodbe, da šesti odstavek četrtega člena ZJN-2 ustvarja pravno podlago, ki je izenačena s sprejemom oziroma akceptom nakazila. Nepravilen in neobrazložen je zaključek sodbe, da ima vključitev navedene klavzule učinke nakazila v smislu 1035. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Razlog, da je vključitev pogodbene klavzule šteti za „vnaprejšnji akcept nakazila, ki še ni bilo dano“, je v nasprotju z namenom akcepta in se približuje konceptu poroštva. Uredba ne določa obveznosti, temveč pravice strank v postopku javnega naročanja. Podeljuje podizvajalcem upravičenje, da prevzamejo neposredno plačilo s strani investitorja, slednje pa upravičuje (pooblašča), da tako plačilo izvedejo. Stališče, da je nastalo abstraktno razmerje z izpolnitvijo predpostavk Uredbe, je nepojasnjeno (ni obrazloženo, kdaj naj bi abstraktno razmerje nastalo). Sodba spregleda, da gre za pogodbo po principu „ključ v roke“. S priznanjem plačila podizvajalcem sodba posega v gradbeno pogodbo, saj plačilo priznava, ne glede na vprašanje, ali je glavni izvajalec izpolnil svojo pogodbeno obveznost skladno s pogodbo. Investitorjem odvzame možnost ugovora, da spadajo določeni stroški podizvajalcev v riziko oziroma poslovno sfero glavnega izvajalca. Sodba se ne opredeli do ugovora tožene o exceptio illegalis v delu, ko je tožena stranka ugovarjala materialno pravni veljavi Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcem. Stališče, da je podoben cilj zasledovala tudi Odredba o finančnem poslovanju proračunskih uporabnikov, je materialnopravno zmotno. Slednja je določala, da so morali investitorji v razpisne pogoje vstaviti zavezo glavnega izvajalca za odstop terjatev do naročnikov, kar je nekaj povsem drugega, kot pooblastilo investitorju. Neobrazložen je zaključek sodbe, da naj bi asignacijska pogodba z dne 6. 11. 2009 nedvoumno izkazovala izrecno pooblastilo glavnega izvajalca tožeči stranki za sprejem izpolnitve s strani tožene stranke v višini pogodbenega zneska po podizvajalski pogodbi z dne 29. 9. 2009. Tožnica je do glavnega izvajalca pridobila terjatev šele 1. 3. 2010. Računu 3. 3. 2010 ni predložila lastne specifikacije del, kot tudi ne specifikacije del glavnega izvajalca. Niti račun niti asignacijska pogodba nista dala zadosti informacij toženi stranki, kaj bi s plačilom pravzaprav plačala. Sodba ne obrazloži, na kakšni podlagi temelji njen zaključek, da so bila dela tožeče stranke zajeta v 13. situaciji, kar je vprašljivo, glede na to, da je tožnica dela zaključila šele 1. 3. 2010. Plačilo 90% situacije ne pomeni, da toženka priznava celotno vsebino situacije. Ne drži zaključek sodbe, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila sporna izpolnitev tožeče stranke v okviru podizvajalske pogodbe. Tožena stranka je temu ugovarjala v 8. točki prve pripravljalne vloge z dne 6. 3. 2013 in predlagala tudi postavitev izvedenca arhitekturne stroke. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča (abstraktnosti domnevnega akcepta) sodba ne upošteva ugovorov toženke iz pravnega posla z izvajalcem. Sodba tudi ne pojasni, kakšno materialnopravno vlogo imajo obvestila in pogodbe o odstopih terjatev, ki jih je V. odstopil v korist P. in A. Z izpolnitvijo tožeči stranki po 13. situaciji bi toženka kršila obveznosti po pogodbah, ki jih je sopodpisala v korist omenjenih dveh družb na podlagi obvestil s strani družbe V., d.d. Sicer pa ocenjuje, da je obveznost plačila po cesijskih pogodbah pravno bolj utemeljena, kot pa zahtevek za neposredno plačilo s strani tožeče stranke. Sodba, ki tožeči stranki prizna terjatev po računu št. 9/2010, ne navede, za katere storitve naj bi bil račun izdan, kdaj naj bi nastale, kdaj so zapadle, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ker odločitve ni mogoče preizkusiti.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo dveh računov in sicer plačilo računa št. 9/2010 v znesku 20.640,00 EUR (sodba mu ugodi) in plačilo računa št. 24/2010 v znesku 8.484,00 EUR (sodba ga zavrne).

8. Zahtevo za plačilo 20.640,00 EUR tožeča stranka utemeljuje s trditvami, da je kot podizvajalka glavnega izvajalca družbe V., d.d., upravičena od naročnika (toženke) neposredno terjati izplačilo za opravljeno delo (izdelavo projektne dokumentacije PID za izgradnjo nadomestnega objekta M. D. R. – H. A.). Pravno podlago za svoj zahtevek utemeljuje na določbi šestega odstavka 4. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in na njegovi podlagi sprejetega podzakonskega akta, Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) in asignaciji (1035.člen OZ).

9. Sodba zavzame stališče, da ima tožeča stranka neposreden zahtevek za plačilo opravljenih storitev do toženke. Zavzeto stališče utemeljuje (10. točka obrazložitve) s tem, da je tožena stranka z glavnim izvajalcem v samo gradbeno pogodbo vnesla pravilo o neposrednem plačilu podizvajalcem s strani naročnika (tretji odstavek 23. člena gradbene pogodbe), skladno z Uredbo (šesti odstavek četrtega člena ZJN-2). S tem je izvajalec pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu, v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, ki je vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v pogodbo, pa hkrati pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo tudi sprejela. Ob izpolnjenih predpostavkah Uredbe (5. člen) to pomeni, da je med prejemnikom nakazila (tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo abstraktno dolžniško razmerje v smislu prvega odstavka 1037. člena OZ.

10. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji zavzeto stališče, so: - da je toženka kot naročnica v postopku javnega naročanja z družbo V., d.d., kot (glavnim) izvajalcem, na podlagi izvedenega postopka o oddaji javnega naročila 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta M. D. R. – H. A. (v nadaljevanju H. A.), - da je v okviru izvajanja gradbene pogodbe tožnica nastopala kot podizvajalec glavnega izvajalca na podlagi sklenjene pogodbe št. 07/09 z dne 29. 10. 2009, - da je tožeča stranka pogodbeno obveznost (izdelavo projektne dokumentacije PID za H. A.) po pogodbi z glavnim izvajalcem izpolnila (s strani Upravne enote Koper je bil za navedeni objekt 14. 12. 2009 izdano uporabno dovoljenje), - da je glavni izvajalec dela, ki jih je opravila tožeča stranka, vključil v 13. začasno situacijo, ki ji tožena stranka ni ugovarjala, temveč jo je izrecno potrdila, - da je toženka s strani tožeče stranke prejela račun 9/2010, ki je bil izstavljen na glavnega naročnika in toženko kot investitorja asignata, - da toženka tega računa tožeči stranki ni poravnala, - da je bila toženka najkasneje z izstavitvijo računa št. 9/2010 in s predložitvijo asignacijske pogodbe v podpis seznanjena o višini terjatve tožeče stranke, ki ji glavni izvajalec ni osporaval, - da je toženka dela, ki jih je izvajala tožeča stranka, poravnala na podlagi sklenjenih pogodb o odstopih terjatve prevzemnikom terjatve (P., d.o.o. in A., d.o.o.), potem ko je prejela račun št. 9/2010 s strani tožeče stranke s pozivom na plačilo opravljenih del, - da asignacijske pogodbe št. 921/09 z dne 6. 11. 2009, ki sta jo podpisali tožeča stranka in glavni izvajalec, toženka izrecno ni podpisala.

11. Nosilna ugotovitev sodbe, ki ji pritožba nasprotuje, je, da je z izstavitvijo računa 9/2010 in s predložitvijo asignacijske pogodbe v podpis, bila tožena stranka seznanjena z višino terjatve tožeče stranke, ki ji glavni izvajalec ni osporaval in je s tem nastala samostojna obveznost tožene stranke do tožeče stranke v posledici obeh pooblastil glavnega izvajalca za neposredno plačilo na podlagi četrtega odstavka 5. člena Uredbe. Tožena stranka se svoje obveznosti ni mogla razbremeniti zgolj s tem, da je odklonila podpis na asignacijski pogodbi, ki sta jo pred tem podpisali tožeča stranka in glavni izvajalec.

12. Z asignacijo asignant/nakazovalec (v predmetni zadevi družba V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (v predmetni zadevi toženka), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (v predmetni zadevi tožeča stranka) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ). Po stališču teorije (1) dvoje pooblastitev, ki jo izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica).

13. Sodba sicer ugotavlja, da toženka asignacijske pogodbe z dne 6. 11. 2009 (priloga A 6) ni podpisala, oceni pa, da je ob dejstvu, da je bila toženka seznanjena s položajem tožeče stranke kot podizvajalca, in da je podpisala gradbeno pogodbo (A2), s katero jo je izvajalec pooblastil za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe, nakazilo sprejela. Po oceni pritožbenega sodišča je tako stališče materialnopravno zmotno. Asignacijska pogodba z dne 6. 11. 2009 (priloga A6), ki predvideva možnost neposrednega plačila tožeči stranki s strani tožene stranke, je bila sklenjena med družbo V., d.d. in tožečo stranko (tožena stranka ni bila stranka pogodbe) in predstavlja zgolj (prvo) pooblastilo nakazovalca. Zapis v tretjem odstavku 23. člena gradbene pogodbe (priloga A2), ki sta jo sklenili družba V., d.d. in toženka, pa predstavlja drugo pooblastilo nakazovalca v smislu 1035. člena OZ. Ker dvoje pooblastil ne ustvarja zaveze nakazanca do prejemnika nakazila, je zmoten zaključek sodbe, da je tožena stranka nakazilo sprejela že s podpisom gradbene pogodbe z družbo V., d.d. S podpisom gradbene pogodbe sta pogodbeni stranki (V. d.d. in toženka) zgolj dopustili možnost, da bodo izvedena neposredna plačila tožeči stranki na podlagi asignacijskih pogodb, če in ko bodo zato izpolnjeni pogoji. Sprejem nakazila mora nakazanec izjaviti prejemniku nakazila, sicer tristransko razmerje, značilno za asignacijo, ne nastane. Tako stališče je zavzelo že Višje sodišče v Ljubljani v primerljivi zadevi (sklep II Cp 3086/2013 z dne 19. 3. 2014). Stališču, kot je sprejeto v izpodbijani sodbi, pa je sledilo pritožbeno sodišče v (primerljivi) zadevi (sodba II Cp 1934/2013 z dne 29. 1. 2014). Vrhovno sodišče še ni zavzelo stališča. 14. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da je zakonodajalec z določili ZJN-2 zasledoval (tudi) cilj javnega interesa v ureditvi razmerij pri izvajanju javnih naročil, tudi v smislu, da se zagotovijo mehanizmi za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, kadar izvajalec nastopa pri izvajanju del s podizvajalci. V spornem obdobju je ZJN-2 (šesti odstavek 4. člena) dajal pooblastilo vladi, da s podzakonskim aktom (Uredba) zaradi zagotovitve finančne discipline, določi pravila tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcem. Uredba daje možnost in določa pogoje, pod katerimi je možno neposredno plačilo glavnega naročnika podizvajalcu (5. člen Uredbe). Po izrecni določbi 3. člena Uredbe v primerih javnih naročil, pri izvedbi katerih so vključeni podizvajalci, naročnik v pogodbi z glavnim izvajalcem pridobi pooblastilo za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu oziroma podizvajalcem. Tudi zapisa tretjega odstavka 23. člena gradbene pogodbe: „Izvajalec pooblašča naročnika za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s podzakonskim aktom, izdanim na podlagi šestega odstavka 4. člena ZJN“, ni mogoče razlagati kot sprejem nakazila, kot to razlaga sodba (10. točka (2)). Glede na to, da je sprejem nakazila abstraktni pravni posel (nakazanec, ko nakazilo sprejme, izgubi vse ugovore iz temeljnega posla), mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. To pomeni, da bi moralo biti jasno in nedvoumno zapisano, da toženka nakazilo sprejema oziroma, da se zavezuje plačati neposredno podizvajalcu (določba 71. člena ZJN-2, s katero je zakonodajalec uzakonil obvezno asignacijo, v predmetni zadevi ni uporabljiva, ker je bila uzakonjena šele z novelo ZJN-2B (3), ki je začela veljati 11. 4. 2010).

15. Po povedanem na navedeni pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen in bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala njegov zavrnitev. Ker pa je tožeča stranka temeljila tožbeni zahtevek še na drugi pravni podlagi, ki je sodišče prve stopnje ni izčrpalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ker bi sicer stranki prikrajšalo pri njuni pravici do pravnega sredstva (355. člen ZPP). Tožnica je namreč tožbeni zahtevek temeljila tudi na neveljavnosti cesijskih pogodb, s katero je družba V., d.d., prenesla terjatve svojih podizvajalcev in ne svoje terjatve, in na podlagi katerih je toženka (protipravno) prevzemnikoma plačala terjatev (VI., VII., VIII. tožbe).

16. Pritožbenemu sodišču se zato glede drugih pritožbenih trditev ni treba izreči. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na temeljni posel (neizpolnitev podizvajalske pogodbe), pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da so protispisne ugotovitve sodbe, da tožena stranka spornosti izpolnitve tožeče stranke ni ugovarjala. Tožena stranka je (pripravljalna vloga 6. 3. 2013) trdila, da načrti PID niso ustrezni in predlagala postavitev izvedenca arhitekturne stroke. Sicer pa se z ugovori iz temeljnega posla sodba zaenkrat ni ukvarjala.

17. Sodišče prve stopnje bo zato ob ponovnem sojenju moralo utemeljenost zahtevka preveriti še na podlagi določb o odstopu terjatve (417. člen OZ in naslednji), v povezavi s pogodbenim pravom, na katerega se je sklicevala tožeča stranka.

O pritožbi tožnice

18. Zahtevek za plačilo računa 24/2010 je tožeča stranka temeljila na podjemni pogodbi (619. člen OZ) in sicer na ustnem naročilu tožene stranke (predstavnika tožene stranke J. M.) za izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo sanacijskih del za odpravo pomanjkljivosti v izvedbenih delih glavnega izvajalca.

19. Sodba zavzame stališče, da tožeča stranka ni ponudila zadostnih trditev in ni uspela dokazati, da je imela oseba, na katero se tožeča stranka sklicuje (J. M.), pooblastilo v imenu tožene stranke izraziti voljo za sklenitev pogodbe v zatrjevanem smislu. Ugotovi, da med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka angažirana tudi v fazi priprav za odpravljanje pomanjkljivosti pri izvajanju del s strani glavnega izvajalca V., d.d. Ovrže trditev tožene stranke o dogovoru za brezplačno angažiranje tožeče stranke (4). Tožeči stranki očita, da ni ponudila konkretiziranih trditev in dokazov glede predmeta storitev, ki jih je naročila tožena stranka, kot tudi glede obsega storitev, ki jih je tožeča stranka opravila. Če so bili projekti v PDF obliki toženi stranki poslani zgolj v pregled, tega ni mogoče razumeti kot izpolnitev obveznosti, ker je manjkal podpis tožeče stranke na samih projektih. Sicer pa bi tožeča stranka tudi, če bi se štelo, da naj bi tudi takšna izpolnitev predstavljala izpolnitev njene pogodbene obveznosti, morala izpolnitev konkretizirano pojasniti s predložitvijo vseh projektov, ki naj bi jih izdelala po naročilu tožene stranke. Hkrati tožeči stranki očita, da ni ponudila ustrezne trditvene podlage, na kakšen način je te projekte ovrednotila. Brez trditvene podlage preizkus višine obveznosti ni mogoč. Tudi za pravno podlago na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ) tožnica ni podala substanciranih trditev glede obsega koristi, ki naj bi jo pridobila tožena stranka, in ji na tej podlagi ni mogoče ugoditi.

20. Pritrditi je pritožbi, da je tožeča stranka ponudila zadostno trditveno podlago, ki je sodba ni izčrpala. Sodba, ki očitno zavzame stališče, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, ker predstavnik tožene stranke J. M. zanjo ni imel pooblastila, se ne opredeli do trditev tožeče stranke (XXVI. točka v II. pripravljalni vlogi tožeče stranke), pa tudi ne do predložene elektronske korespondence in izpovedi F. K. (zakonitega zastopnika tožene stranke), da je tožena stranka zakonitemu zastopniku tožene stranke in ostalim predstavnikom tožene stranke posredovala naročene projekte. Po določbi 73. člena OZ, je možna odobritev pravnega posla tudi po njegovi sklenitvi. O trditvah tožeče stranke, da je toženka uporabila projekte, ki jih je izdelala tožeča stranka (pripravo strokovnih podlag za pripravo razpisne dokumentacije za javni razpis za odpravo napak izvajalcev gradbeno obrtniških in inštalacijskih del) uporabila (drugi odstavek X. točka tožbe) (5), sodba ne zavzame jasnega stališča. Mimo trditvene podlage strank oceni, da tožeča stranka pogodbene obveznosti ni izpolnila, ker je manjkal podpis tožeče stranke na projektih. Sicer pa je prejem projektov, kot utemeljeno trdi pritožba, potrdil tudi predstavnik tožene stranke P. P. v e-mailu 16. 9. 2010 (A46). Po navedenem se izkaže očitek sodbe, da tožeča stranka ni ponudila konkretiziranih trditev in dokazov glede predmeta storitev in obsega storitev, ki jih je opravila, kot neutemeljen. V kolikor bi se ugotovilo, da je tožena stranka, kot je trdila in dokazovala tožeča stranka, uporabila njene projekte (o tem odločilnem vprašanju sodba ne zavzame stališča), bi bila tožeča stranka upravičena do plačila. Slednje bi namreč kazalo, da je naročnik delo prevzel (641. člen OZ), in bi zato morala tožena stranka dokazati, da izpolnitev ni bila pravilna. Tožnica je račun za opravljene storitve specificirala (delo projektanta 85 ur, delo odgovornega projektanta 91 ur) in ga izstavila v skladu s cenami tarifnega Pravilnika Zbornice za arhitekturo in prostor, tožena stranka pa, kot pravilno navaja pritožba, konkretiziranih ugovorov glede višine zahtevka ni ponudila. Za drugačne ugotovitve sodbe (da je toženka konkretizirano ugovarjala) v podatkih spisa ni podlage.

21. Po povedanem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka ponudila zadostno trditveno in dokazno podlago, da so bila njena dela naročena, odobrena in opravljena ter da je tožena stranka na njihovi podlagi tudi odpravljala napake izvajalcev, kar terja ustrezno izvedbo dokaznega postopka. Nepravilna uporaba 212. člena ZPP (stališče, da tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila) predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločitve, in narekuje ugoditev pritožbi, razveljavitev odločitve tudi v II. točki izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo kršitve je ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo.

22. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na že obrazloženo, niso potrebni. Ob upoštevanju (pravočasne) trditvene in dokazne podlage strank, naj izvede dokazni postopek in o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odloči. 23. Pritrditi pa je sodbi, da glede pravne podlage neupravičene pridobitve (190. člen OZ) tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage (glede koristi, ki naj bi jo toženka pridobila brez pravne podlage). Tožbene trditve, na katere se pritožba sklicuje (X. točka), da je tožena stranka napake izvajalca GOI del opravljala po projektu, ki ga je pripravila tožeča stranka, ne zadoščajo.

24. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev in bo o stroških pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).

(1) GV Založba, Ljubljana 2004, Komentar OZ, četrta knjiga, R. Vrenčur, stran 1082. (2) „Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pa hkrati pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo tudi sprejela.“

(3) Uradni list RS št. 19/2010. (4) Tožeča stranka se je sklicevala na naročilo tožene stranke za odplačno storitev, toženka je zatrjevala, da naj bi šlo predvsem za (brezplačno) angažiranje tožeče stranke, v posledici njenih pomanjkljivosti pri izvajanju projektantskega nadzora v času izvajanja gradnje.

(5) „Vodja gradbenega nadzora P. K. je tožečo stranko namreč seznanil s tem, da je pri podjetju G., ki je odpravljalo napake videl, da so jih odpravljali po projektu, ki ga je pripravil A., kar je tudi vpisal v gradbeni dnevnik.“