Jedro

Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po petem odstavku 57. člena ZP-1 nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ustavilo postopek o prekršku, ki je tekel zoper storilca zaradi prekrška po petem odstavku 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), storjenega s tem, da je med vožnjo v roki držal mobilni telefon in ga imel prislonjenega k ušesu. Odločitev je oprlo na oceno, da se prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja ni opredelil do zakonskega znaka zmanjšanja voznikovega slušnega ali vidnega zaznavanja ali zmožnosti obvladovanja vozila oziroma do tega, na kaj od navedenega je oziroma bi lahko vplivalo zatrjevano sporno ravnanje voznika.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prekrškovni organ zaradi kršitve materialnih določb in ob tem izraža mnenje, da v obravnavani zadevi ni razlogov za ustavitev postopka, saj med ravnanja, ki med vožnjo zmanjšujejo voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila brez dvoma sodi tudi ravnanje voznika, ki med vožnjo v roki zgolj drži telefon, saj to vpliva vsaj na voznikovo zmožnost obvladovanja vozila, ki se kaže v slabšem reakcijskem času, večjem tveganju pri odločitvah, prav tako pa ima voznik ob tem v nepredvidenih situacijah za ustrezne reakcije na razpolago samo eno roko, s katero ne more v zadostni meri ustrezno obvladati vozila.

3. Pritožbi se ugodi.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v osnovi pravilno tolmačilo prekrškovno normo, ni pa se mogoče strinjati s stališčem tega sodišča, da prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja očitka kršitelju ni zadostno konkretiziral. 5. V obravnavani zadevi je bil prekršek ugotovljen z osebno zaznavo policistov in posledično kršitelju izdan plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Kot izhaja iz spisovnega gradiva, so bili kršitelju na kraju dejanja ustno predstavljeni storjen prekršek in dokazi, kar je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa zaznamovala na plačilnem nalogu. Plačilni nalog ne vsebuje kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov, zato je bil ta skladno s petim odstavkom 57. člena ZP-1 sodišču prve stopnje posredovan šele skupaj z zahtevo za sodno varstvo. Sodna praksa se je že opredelila do tega, _da kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov iz petega odstavka 57. člena ZP-1 ni mogoče enačiti iz izrekom odločbe o prekršku_, ki mora skladno s četrtim odstavkom 56. člena ZP-1 med drugim v okviru kratkega opisa dejanja, s katerim je bil storjen prekršek, vsebovati kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine.1 ZP-1 podrobnejše vsebine kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov v petem odstavku 57. člena ne določa, po oceni pritožbenega sodišča pa _zadostuje, da je dejansko stanje opisano dovolj podrobno, da je možna subsumpcija opisanega ravnanja pod prekrškovno normo, navedeno v plačilnem nalogu_. Kratek opis dejanskega stanja mora torej vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je storilec kršil zapovedno normo prvega odstavka 35. člena ZPrCP, se pravi, da se ni vzdržal ravnanja, ki bi zmanjševalo njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

6. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje v drugem delu točke 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je z vidika učinkovite obrambe storilca konkretizacija dejanskega stanja prekrška pomembna tudi pri izdaji plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, pritožbeno sodišče opozarja na pravilno razumevanje petega odstavka 57. člena ZP-1, iz katerega izrecno izhaja, da je kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov po tej določbi primarno namenjen _sodišču_, izdela pa se šele po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Z vidika storilčeve pravice do pravnega sredstva in s tem do obrambe je v primeru plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 bistvena ustna predstavitev storjenega prekrška in dokazov na kraju dejanja, saj storilec zahtevo za sodno varstvo vloži na tej podlagi, medtem ko mora prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja, ki ga izdela po prejemu in po preizkusu zahteve za sodno varstvo skladno s 63. členom ZP-1, sodišču sporočiti bistvene okoliščine dejanskega stanja, ki omogočajo (ali pa tudi ne - to je stvar presoje sodišča prve stopnje v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo) subsumpcijo opisanega ravnanja pod prekrškovno normo. Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov _po petem odstavku 57. člena ZP-1_ torej nima funkcije obtožbe oziroma obtožnega predloga, ampak predstavlja informacijo sodišču, iz katere morajo biti razvidne bistvene okoliščine prekrška in vsaj smiselno tudi vsebina ustne predstavitve storjenega prekrška in dokazov kršitelju na kraju dejanja oziroma ob vročitvi plačilnega naloga.

7. Pri plačilnem nalogu po prvem odstavku 57. člena ZP-1 je treba izhajati iz dejstva, da je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ob osebni zaznavi prekrška ocenila, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki storilcu očitanega prekrška, kar mora storilcu tudi ustno pojasniti. Če sodišče prve stopnje na podlagi kratkega opisa dejanskega stanja ali drugih okoliščin podvomi o tem, da je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa storilcu na kraju dejanja ustrezno predstavila prekršek, ki mu ga očita, in s tem vplivala na njegovo pravico do izjave v zahtevi za sodno varstvo, mora ob dopolnitvi dokaznega postopka to preveriti.

8. Ob upoštevanju navedenih izhodišč pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da je prekrškovni organ očitek storilcu v kratkem opisu dejanskega stanja konkretiziral v zadostni meri (res pa ne optimalno2). Opis dejanskega stanja namreč med drugim zajema podatek, da je storilec (i) v roki držal mobilni telefon in (ii) ga imel prislonjenega k ušesu, iz česar po oceni pritožbenega sodišča smiselno, a še dovolj jasno izhaja, da prekrškovni organ zatrjuje (i) (vsaj potencialni) vpliv na zmožnost obvladovanja vozila in (ii) (dejanski) vpliv na slušno zaznavanje.

9. Ker v sodbi sodišča prve stopnje niso ugotovljena vsa odločilna dejstva (konkretno dejstva v zvezi z odgovornostjo storilca) in bi pritožbeno sodišče z meritorno odločitvijo storilcu potencialno lahko odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe glede teh dejstev, pritožbeno sodišče ob analogni uporabi osmega odstavka 163. člena ZP-1 zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V postopku novega odločanja bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja, ki je priložen plačilnemu nalogu, zadostno konkretiziral očitek storilcu, in o zadevi odločiti upoštevajoč to izhodišče. 10. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da je potrebno v sodni odločbi po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje konkretizirano subsumirati pod določbo petega v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP _na način, da je iz razlogov sodbe razvidno, da sta se dejansko stanje in odgovornost storilca ugotavljala in presojala z vidika te določbe_. Uporaba mobilnega telefona med vožnjo namreč ni izrecno (s temi besedami) določena kot zakonski znak nobenega prekrška, ampak je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je šlo za ravnanje, ki bi se ga storilec skladno s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP moral vzdržati.

11. S tem, ko bo sodišče prve stopnje ocenilo, ali je storilčevo aktivno telefoniranje med vožnjo ob upoštevanju vseh vidikov ugotovljenega dejanskega stanja zmanjševalo ali bi lahko zmanjševalo njegovo slušno zaznavanje in zmožnost obvladovanja vozila, ne bo niti dopolnjevalo, niti konkretiziralo zakonskih znakov prekrška in tudi ne prekoračilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, temveč bo s strani prekrškovnega organa opisano ravnanje oziroma (do)končno ugotovljeno dejansko stanje zgolj ustrezno subsumiralo pod prekrškovno normo oziroma navedlo razloge, ali je oziroma zakaj je storilec z ravnanjem, kot izhaja iz kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov, izpolnil objektivne in subjektivne znake očitanega mu prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 51/2015 z dne 20. 10. 2015. 2 Optimalno bi bilo, če bi prekrškovni organ vpliv storilčevega ravnanja, ki ga opisuje v pritožbi, zapisal v kratek opis dejanskega stanja.