Jedro

Pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči upoštevali, da je tožnik fizični delavec in levičar, da je torej poškodovana roka, ki jo prvenstveno uporablja pri poklicnem in drugem delu. Upoštevali sta tudi obseg prikrajšanosti pri uporabi roke zaradi poškodovanega prsta ter tožnikov poklic, starost in njegovo prejšnjo rekreativno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.000.316,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu v E. K. d.o.o., C., ko je praznil paleto s kovinskimi odpadki. Delo je bilo nevarno. Za nesrečo odgovarja delodajalec, ki je imel odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Tožnik si je v nesreči poškodoval kazalec leve roke. Sodišče je določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine 320.000,00 SIT, za strah 80.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo izrek o stroških. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke ter v nerazveljavljenem prisodilnem in zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je stališče o objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke ter ugotovitve o obsegu škode in odškodnini za posamezne oblike tožnikove škode.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna celotno zahtevano odškodnino. Podrobno opisuje prestane telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da sodišči nista ustrezno vrednotili izvedeniškega mnenja izvedenca prof. dr. J. P. Na to mnenje se sklicuje tudi v zvezi z zahtevkoma za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem poudarja, da je tožnik levičar. Zaradi poškodbe je zmanjšana njegova delovna sposobnost, pa tudi sicer je oviran pri vsakodnevnih opravilih. Ob nesreči je bil star šele 43 let. Po ugotovitvi izvedenca so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 10 odstotkov.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik opravljal enostavno delo. Način dela si je izbral sam. Delo ni bilo nevarno in zato ne gre za objektivno odgovornost. Ne glede na to meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Je v nasprotju s kriteriji za pravično satisfakcijo in z dosedanjo sodno prakso.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

O temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke je bilo odločeno pravilno. Delo s težko in neprilagojeno paleto, kjer so bili potrebni tudi ročni posegi, je nevarno. Tožnik ni imel na razpolago pripomočkov za varno izvedbo zadane naloge. Delal je tako, kot je bilo v njegovi moči. Zato je neutemeljeno stališče tožene stranke, da si je sam izbral način dela in da je zato sam odgovoren za nesrečo. Kar zadeva višino odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, sta stališči obeh pravdnih strank neutemeljeni. Tožnik je pretrpel hude in sorazmerno dolgotrajne bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče. Prestal je tudi druge neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Vse to je zanesljivo ugotovljeno na podlagi izvedeniškega mnenja prof. dr. P. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali izvedeniško mnenje in sta določili odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v znesku 320.000,00 SIT. Takšna odškodnina ustreza splošnim merilom po določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) in je skladna s prakso sodišč v podobnih primerih. Zato so očitki obeh strank, vsake s svoje strani, neutemeljeni.

Enako velja tudi za odškodninski postavki za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je prestal primarni in sekundarni strah ter mu za to nepremoženjsko škodo pripada odškodnina, ki sta jo sodišči pravilno določili z zneskom 80.000,00 SIT. Pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči upoštevali, da je tožnik fizični delavec in levičar, da je torej poškodovana roka, ki jo prvenstveno uporablja pri poklicnem in drugem delu. Upoštevali sta tudi obseg prikrajšanosti pri uporabi roke zaradi poškodovanega prsta ter tožnikov poklic, starost in njegovo prejšnjo rekreativno dejavnost. Ugotovljeno 10 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti je za tožnika pomembno in ga opravičuje do primerne denarne odškodnine. Po drugi strani pa je vendarle treba upoštevati, da je večina tožnikove življenjske aktivnosti neokrnjena in da mora biti prisojena odškodnina v sorazmerju z drugimi odškodninami, ki jih pozna sodna praksa za blažje in hujše primere prikrajšanosti. Sodišči prve in druge stopnje sta to pravilno upoštevali in določili odškodnino 600.000,00, ki je primerna glede na vse ugotovljene okoliščine, glede na sodno prakso in kriterije po 200. in 203. čl. ZOR.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavljata obe pravdni stranki, vsaka s svoje strani, glede na navedeno ni podan. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP), vendar te kršitve ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).