Jedro

Presoja razlogov v zvezi z zavrnitvijo in zavrženjem predlogov za izločitev predsednice sodišča (2. točka 39. člena ZKP) in razpravljajoče sodnice (6. točka 39. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega S.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega S.V. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/1 KZ (dejanje opisano pod točko I/1 izreka), za katero mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/1 KZ (dejanje opisano pod točko I/2 izreka), za katero mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po členu 240/1 KZ (dejanje opisano pod točko I/3 izreka), za katero mu je določilo kazen 4 mesece zapora, nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po členu 240/2 in 1 KZ (dejanje opisano pod točko I/4 izreka), za katero mu je določilo kazen 3 mesece zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po členu 257 točka 3 KZ v zvezi s členom 256/1 KZ (dejanje opisano pod točko I/5 izreka), za katero mu je določilo kazen 4 mesece zapora; zatem pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 2 leti in 4 mesece zapora. Obsojencu je po členu 69 KZ odvzelo zasežene predmete - knjige, ga oprostilo povrnitve plačila vseh stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in mu v plačilo naložilo premoženjsko pravne zahtevke oškodovancev.

Z isto sodbo je Okrajno sodišče v Kranju obsojenega I.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po členu 240/1 KZ (dejanje opisano pod točko II. izreka), za katero je obsojencu izreklo kazen 4 mesece zapora; obsojenega A.V. pa je spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/3 in 1 KZ (dejanje opisano pod točko III. izreka), za katero mu je izreklo kazen 5 mesecev zapora. Oba obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pod točko B) izreka je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A.V. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po členu 240/1 KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega S.V. in zagovornice obsojenega A.V. zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni S.V. dne 22.4.2002 vložil "pritožbo zoper sklep ...". Na poziv sodišča je obsojenec z vlogo z dne 17.5.2005 pojasnil, da naj sodišče navedeno njegovo vlogo obravnava kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec, ki v svoji vlogi ne navaja, iz katerega zakonskega razloga po 420. členu ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovnemu sodišču predlaga, da se njegova pritožba upošteva. Dne 19.8.2002 je obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil in predlagal razveljavitev pravnomočne sodbe. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da ga ni nihče poučil, da mu je po določbi 12. člena ZKP zagotovljena pravica do odvetnika in da mu ni bil dodeljen odvetnik po službeni dolžnosti.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 12.11.2003, predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP sme obsojenec (kakor tudi njegov zagovornik in osebe iz 2. odstavka 467. člena ZKP) vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo. Obsojenec je sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.2002, s katero je bila njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnjena, prejel dne 11.4.2002. Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. odstavka 421. ZKP je obsojencu iztekel dne 11.7.2002. Ker je obsojenec dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložil po izteku navedenega zakonskega roka (dne 19.8.2002), je Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati (enako tudi sodba VS RS, opr. št. I Ips 293/2000).

II.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

III.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini skoraj identična njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, opisuje razmere in okoliščine dejanj ter navaja: da sam ne zna izpolniti akceptnega naloga; da je bilo grafologovo pričanje na majavih nogah; da prepoznave niso verodostojne, ker so ga oškodovanci različno opisovali in so zato njihove izpovedbe neprepričljive; da je sam imel dolžnike in računal na njihov denar; da sta mu tast in tašča posodila 40.000 DEM in sta tako z ženo imela denar; da je A.S. imel solastnika iz T. in eden izmed njih je bil pravi ponarejevalec podpisov; da sta S. in drugi solastnik hazarderja, ki sta v kazinu zaigrala vse prihodke firme; da je soobsojeni V. imel neke probleme s svojimi podjetji. Takšne navedbe po vsebini izpodbijajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo (sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 29.8.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.3.2002). Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

IV.

Vrhovno sodišče navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se je "pritožil zoper sodnico ga. L. in predsednico tega sodišča", da "je bila sodnica pristranska in ji ni bilo v interesu poslušati mojega zagovarjanja" ter da je "predsednica sodišča v Kranju bližnja sorodnica po materini strani soobsojenega V., obe sta po rodu iz N.R. pri B.", razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 39. členom ZKP oziroma, da s takšnimi navedbami obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 420. člena ZKP.

Obsojenec je na glavni obravnavi dne 1.3.2001, potem ko je bil poučen skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku (po 3. odstavku 5. člena ZKP in o pravici do zagovornika), podal svoj zagovor v zvezi z očitanimi mu kaznivimi dejanji. Zaradi izvedbe dokazov je bila glavna obravnava preložena na 12.4.2001. Pred nadaljevanjem glavne obravnave je obsojenec dne 9.4.2001 vložil zahtevo za izločitev sodnice in predsednice sodišča, zaradi česar je bila glavna obravnava preklicana. Po odločitvi v zvezi z obsojenčevo zahtevo za izločitev, se je glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti obsojenca (ob izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 442. člena ZKP) dne 30.5.2001, 31.5.2001, 28.8.2001 in zaključila z izrekom sodbe dne 29.8.2001. Institut izločitve sodnika (39. člen ZKP) je temeljni pogoj za zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja. V konkretnem primeru je obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje dne 9.1.2001 zahteval izločitev predsednice sodišča zaradi sorodstvenih vezi s soobdolžencem (izločitveni razlog iz 2. točke 39. člena ZKP) z navedbo "da je predsednica sodišča v bližnjem sorodstvu z obdolženim V.", razpravljajoče sodnice pa zaradi dvoma v njeno nepristranskost (izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP). O obsojenčevi zahtevi za izločitev je skladno z določbo 42. člena ZKP odločil predsednik Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 13.4.2001), ki je bil obsojencu vročen dne 28.4.2001. Z navedenim sklepom je bila zahteva obsojenca za izločitev predsednice sodišča zavrnjena, zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice pa zavržena. Kot izhaja iz razlogov navedenega sklepa, je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev predsednice senata, ker obsojenec za svojo trditev o sorodstvenem razmerju med predsednico sodišča in soobdolžencem (obstoj katerega je predsednica sodišča v svoji izjavi zanikala) ni ponudil nobenega dokaza; zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice pa je kot nedovoljeno zavrglo, ker je bila vložena po začetku glavne obravnave (2. odstavek 42. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je predsednik višjega sodišča v sklepu, s katerim je odločil o obsojenčevi zahtevi za izločitev predsednice sodišča in razpravljajoče sodnice, pravilno in zakonito presodil, da v zahtevi zatrjevan izločitveni razlog iz 2. točke 39. člena ZKP zoper predsednico sodišča ni bil podan; zahteva za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP pa glede na takrat veljavni ZKP ni bila dovoljena, ker je bila vložena po začetku glavne obravnave. Zato je bila obsojenčeva zahteva v tem delu pravilno zavržena in tako tudi ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev določb kazenskega postopka. Nadaljevanje kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, kot je razvidno iz zapisnikov z glavnih obravnav z dne 30.5., 31.5., 28.8. in 29.8.2001, katerih se obsojenec sicer ni udeležil in na katerih je sodnica izvedla obširni dokazni postopek, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne daje podlage za dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje. Obsojenec se po podanem prvem zagovoru na glavni obravnavi dne 1.3.2001, nadaljevanja glavne obravnave, kjer bi lahko svoj zagovor dopolnil ali predlagal izvedbo dokazov v svojo obrambo, ni udeleževal. Zato ni moč pritrditi njegovim navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "je bila sodnica pristranska in ji ni bilo v interesu poslušati mojega zagovarjanja".

V.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VI.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Izrek o stroških postopka temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi lahko bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje samega obsojenca oziroma njegovih nepreskrbljenih otrok.