Jedro

V zvezi s pritožbenim očitkom o neupoštevanju premoženjskih okoliščin, sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje, da je v prvem odstavku 47. člena KZ-1 povsem jasno določeno, da se denarna kazen izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca in da je v drugem odstavku 47. člena KZ-1 določeno, da število dnevnih zneskov (od 10 do 360 oziroma do 1500) sodišče določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (člen 49 KZ-1), razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega O. K. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega O. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je 1 leto in 3 mesece zapora in 800,00 EUR denarne kazni, katero mora plačati v roku treh mesecev. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 22:25 ure dne 13. 2. 2020 dalje. Kar se tiče stroškov kazenskega postopka, je prvo sodišče plačila le-teh obtoženca oprostilo, medtem ko je glede potrebnih izdatkov in nagrade obtoženčevega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, odločilo, da bremenijo proračun in sicer od 15. 2. 2020 dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke Huawei s pripadajočo SIM kartico.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik in sicer zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da izrečeno denarno kazen iz 80 dnevnih zneskov oziroma 800,00 EUR zniža na 10 dnevnih zneskov oziroma na 100,00 EUR, podredno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik se v vloženi pritožbi zavzema za izrek manjšega števila dnevnih zneskov denarne kazni in sicer le 10 dnevnih zneskov, namesto izrečenih 80 zneskov. Po njegovem bi namreč moralo sodišče prve stopnje pri izreku denarne kazni, upoštevati enake okoliščine kot jih je pri odločitvi glede oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka, in sicer: da obtoženec nima nepremičnega in premičnega premoženja ali stalnega vira dohodkov, da mu bo v času njegove odsotnosti v U. nastalo od 7.000,00 EUR do 10.000,00 EUR dolga, da je dolžan prispevati k preživljanju otrok ter da zaradi izrečene zaporne kazni, po prihodu domov ne bo mogel takoj začeti z delom ali ponovnim zagonom podjetja. Ker pa teh okoliščin pri izreku denarne kazni ni upoštevalo in je sklepalo, da bo obtoženec denarno kazen v izrečeni višini zmogel plačati, na drugi strani pa odločilo, da zaradi predhodno navedenih okoliščin, stroškov kazenskega postopka ne bo zmogel plačati, je prvo sodišče prišlo samo s sabo v nasprotje, kar pomeni, da je v delu, ki se nanaša na izrek denarne kazni, izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Navedeno stališče zagovornika pa je zmotno. Glede na to, da je pritožbeni očitek o neupoštevanju navedenih premoženjskih okoliščin namenjen na splošno izreku denarne kazni, sodišče druge stopnje pritožniku pojasnjuje sledeče. V prvem odstavku 47. člena KZ-1 je povsem jasno določeno, da se denarna kazen izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca. V drugem odstavku 47. člena KZ-1 pa je določeno, da število dnevnih zneskov (od 10 do 360 oziroma do 1500) sodišče določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni (člen 49 KZ-1), razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca.

7. Iz navedenega je torej jasno, da se okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik (premoženjsko stanje obdolženca), upoštevajo le pri določitvi višine dnevnega zneska denarne kazni, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pri tem je pravilno postopalo po četrtem odstavku 47. člena KZ-1, ko je pri določitvi višine dnevnega zneska, glede premoženjskih razmer obtoženca, izhajalo iz podatkov v spisu, saj bi pridobivanje podatkov iz U., predstavljalo nesorazmerno zamudo. Na ta način je določilo višino dnevnega zneska kazni 10,00 EUR, česar pa zagovornik v pritožbi sploh ne problematizira. Zavzema se le za izrek nižjega števila dnevnih zneskov in sicer na spodnji zakonski meji, to je 10 dnevnih zneskov. Pri tem pa izhaja iz napačnega stališča, da prvo sodišče pri določitvi števila dnevnih zneskov ni upoštevalo obtoženčevih premoženjskih razmer, ko je vendarle v drugem odstavku 47. člena KZ-1 izrecno določeno, da se pri določitvi števila dnevnih zneskov ne upoštevajo okoliščine, ki se nanašajo na premoženjske razmere obtoženca, pač pa ostala splošna pravila za odmero kazni, kar je tudi prvo sodišče v 12. točki izpodbijane sodbe izrecno zapisalo. Zato s pritožbeno zatrjevanim slabim premoženjskim stanjem obtoženca, zagovornik ne more doseči znižanja, v izpodbijani sodbi določenega števila dnevnih zneskov kazni.

8. Tako v nasprotju s stališčem zagovornika sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo sodišče brez dvoma pri sicer obligatornem izreku denarne kazni, upoštevalo tudi obtoženčevo premoženjsko stanje, vendar le pri določitvi višine dnevnega zneska v višini 10,00 EUR. Glede na to, da dnevni znesek denarni kazni lahko znaša do 1.000,00 EUR, so se pri določitvi njegove višine v znesku 10,00 EUR, brez dvoma v veliki meri upoštevale prav obtoženčeve slabe premoženjske razmere. S tem, ko je pri odločitvi glede stroškov kazenskega postopka prvo sodišče ocenilo, da glede na njegove premoženjske razmere obtoženec teh ne bo zmogel plačati, brez škode za preživljanje sebe ali oseb, ki jih je dolžan preživljati in ga je plačilo le-teh oprostilo, pa ni prišlo v nasprotje s svojo odločitvijo v delu, kjer je na podlagi obtoženčevega premoženjskega stanja določilo dnevni znesek v višini 10,00 EUR, sicer obligatorne denarne kazni. Zato v zatrjevani procesni kršitvi pri izreku denarne kazni, ne more biti govora.

9. Glede na vse navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal nobenih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker obtoženi s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, bi moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, ga je plačila sodne takse v zvezi s pritožbo, oprostilo tudi sodišče druge stopnje.