Jedro

Normativna, legislativna protipravnost ravnanja države je podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Občina ne odgovarja za škodo na turistični poti, ki jo vzdržuje turistično društvo na njenem območju.

Izrek

Revizija tožeče stranke se v delu, v katerem izpodbija odločitev o začetku teka zamudnih obresti od zneska 300.000 SIT in o pravdnih stroških, zavrže. Reviziji tožeče stranke se delno in reviziji prve tožene stranke v celoti ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno, pritožbi prve tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi: "Druga tožena stranka mora plačati prvi tožeči stranki 6,499.282 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 6.930 SIT od 22.6.1992, od 33.317,20 SIT od 16.6.1992, od 31.130,60 od 15.6.1992, od 32.069,10 SIT od 15.6.1992 in od 300.000 SIT od 15.6.1993 do plačila in od zneska 4,500.000 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini, kot jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšani za TOM, od 28.6.2003 dalje pa v višini, kot jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO), ter od 1,500.000 SIT od 5.11.2003 dalje v višini, kot jo določa ZPOMZO, vse do plačila, v petnajstih dneh.

Druga tožena stranka mora plačati drugi tožeči stranki 4,500.000 SIT in tretji tožeči stranki 3,000.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini, kot jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšani za TOM, od 28.6.2003 dalje pa v višini, kot jo določa ZPOMZO, vse do plačila, v petnajstih dneh.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke proti drugi toženi stranki se v presežku, v celoti pa proti prvi in tretji toženi stranki zavrne.

Druga tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 1,829.963 SIT pravdnih stroškov v petnajstih dneh.

Tožeča stranka mora plačati prvi toženi stranki 639.700 SIT pravdnih stroškov v petnajstih dneh.

Tožeča stranka mora tretji toženi stranki povrniti 663.958 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2003 dalje do plačila v petnajstih dneh." Druga tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 82.500 SIT pritožbenih in 100.980 SIT revizijskih stroškov v petnajstih dneh.

Tožeča stranka mora povrniti prvi toženi stranki 181.500 SIT revizijskih stroškov v petnajstih dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z nesrečnim dogodkom 4.6.1992, ko se je na šolskem izletu v soteski ... smrtno ponesrečila hčerka (rojena 1977) prvih dveh tožnikov in sestra mladoletnega tožnika (takrat starega pet let), ker ji je z višine zaradi razmočenega terena padel kamen na glavo, je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno odgovornost prvih dveh toženih strank, zavrnilo pa je zahtevek proti tretji toženi stranki. Zavzelo je stališče, da prva tožena stranka ne odgovarja, ker je tudi območje, kjer se je pripetila nesreča, razglasila za Triglavski narodni park, organizacija le-tega pa ni zadolžena za varnost obiskovalcev. Pač pa odgovarja zato, ker ni sprejela ustrezne zakonodaje, ki bi pooblaščala katerikoli organ v državi za nadzor nad varnostjo potrošnikov. Druga tožena stranka, ki zaračunava vstopnino v sotesko in jo vzdržuje, je opustila varnostne ukrepe, ki bi lahko preprečili nezgode zaradi padanja kamenja. Odgovornost prve in druge tožene stranke je solidarna. Tretja tožena stranka pa ne more odgovarjati objektivno zato, ker je registrirala drugo toženo stranko kot društvo, saj vodi le evidenco društev, ne pa kaj več. Enako ne more odgovarjati, ker je bila soteska v času nesreče na njenem območju, soteske same pa ni upravljala, niti ni imela pooblastil za sprejemanje predpisov, na podlagi katerih bi lahko izvajala nadzor nad varnostjo obiskovalcev. Prvima tožnikoma je za duševne bolečine zaradi izgube hčerke prisodilo po 3,600.000 SIT od zahtevanih 4,500.000 SIT za vsakega, mladoletnemu tožniku pa 2,000.000 SIT od zahtevanih 4,000.000 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvemu tožniku je priznalo tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1,984.282 SIT, pri tem pa mu je priznalo obresti od zneska 300.000 SIT za postavitev nagrobnika le od 15.6.1993 dalje, ker je predložil le predračun za postavitev nagrobnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbama prve in druge tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede nepremoženjske škode in pravdnih stroškov tako, da je odškodnino za prva tožnika znižalo na 3,000.000 SIT ter pravdne stroške z 1,665.349 SIT na 1,536.409 SIT, medtem ko je v ostalem ti pritožbi in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo.

Zavzelo je stališče, da ne gre za objektivno odgovornost; da je odgovornost prve tožene stranke samostojna in da je dolžna zakonsko urediti varnost potrošnikov tudi za storitve, kot je obravnavana, in da je podana vzročna zveza med zakonodajno opustitvijo in tragičnim dogodkom. Tretja tožena stranka ni imela pooblastil za inšpekcijsko urejanje varstva in nadzorstva. Odškodnina za prva tožnika je bila previsoko odmerjena glede na sodno prakso.

Proti tej sodbi sta vložili revizijo tožeča in prva tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi njeni reviziji glede tretje tožene stranke in enako v napadenem delu glede prvih dveh toženih strank in sodbo temu ustrezno spremeni ali pa odstopi zadevo prvo ali drugostopenjskemu sodišču v ponovno postopanje in odločanje. Prva tožena stranka pa predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zoper njo zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožeča stranka navaja v reviziji, da je tretja tožena stranka imela velike koristi od obratovanja ..., da je bila ustanoviteljica druge tožene stranke in da bi jo morala kontrolirati, zlasti še, ker se je na istem mestu že zgodila nesreča poprej. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizko odmerjena že v primerjavi z odškodninami za lahke telesne poškodbe. Kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana s tem, da je v izpodbijani sodbi zapisano, da tožeča stranka ni predložila računa za nagrobnik, pa ga je z dne 8.7.1992, in je temu ustrezno tudi specificirala tožbeni zahtevek. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Prva tožena stranka navaja, da ima posameznik po ustavi pravico do pravne in socialne varnosti in varovanja pridobljenih pravic, ni pa dolžna država normativno urejati in vzpostavljati nadzora nad vsakršnim ravnanjem ali dogodkom. Striktno izvajanje varnosti bi terjalo enormne denarne zneske. Sodišče je preširoko razlagalo 34. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Odgovornost za škodo mora prevzeti organizator pridobitne dejavnosti, ne pa država. Zaradi rušenja kamenja v soteski gre za nevarno dejavnost. Ni izkazana pravnorelevantna vzročna zveza med opustitvijo izdaje normativnega akta in škodno posledico. Sodišči ugotavljata vzročnost na abstraktni ravni. Za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP gre, ker sodišče po eni strani ugotavlja, da do nesreče ne bi prišlo, če bi država sprejela ustrezne predpise, da pa je druga tožena stranka edina pristojna za varnost in vzdrževanje soteske ter da ne gre za nevarno dejavnost, drugič pa da gre. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je po višini neutemeljena, ker je pretirana glede na sodno prakso, obdobje tridesetih let, ki ga je sodišče štelo kot krajevno običajno in primerno za vzdrževanje groba, pa je neobičajno dolgo. Ta stranka je še dopolnila svojo revizijo, vendar zunaj 30-dnevnega revizijskega roka.

Sodišče je reviziji vročilo nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke je delno nedovoljena in delno utemeljena, revizija prve tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Tožnik je uveljavljal zahtevke za nepremoženjsko in premoženjsko škodo in v okviru slednje tudi odškodnino za nagrobnik skupaj z zamudnimi obrestmi. Gre za združitev zahtevkov z različno pravno podlago oziroma za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP). V takšnih primerih se ravna pristojnost in s tem tudi ugotovitev vrednosti spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Pri tem se vzame kot vrednost spornega predmeta le vrednost glavnega zahtevka, med tem ko se postranske terjatve, kot so obresti, ne upoštevajo (39. člen ZPP). Tako se pokaže, da je tisti del tožnikove revizije, ki izpodbija odločitev o začetku teka obresti od odškodnine za nagrobnik, nedovoljen (drugi odstavek 374. člena ZPP). V tem delu je bilo zato treba to revizijo zavreči (377. člen ZPP). Ob takšnem razpletu glede tega dela revizije ni potrebno odgovarjati na revizijske trditve o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s tem, ali je tožnik predložil račun ali le predračun za nagrobnik.

Nedovoljen je tudi tisti del tožnikove revizije, v katerem napada odločitev o pravdnih stroških. Le-ta, čeprav zajeta v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je sicer revizija dovoljena, vendar le zoper takšen, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških pa ni takšne narave. Tudi v tem delu je bilo treba revizijo zavreči (drugi odstavek 374. člena in 377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Neutemeljen je tisti del revizije, s katerim izpodbija tožeča stranka zavrnitev tožbenega zahtevka zoper tretjo toženo stranko. Eden izmed elementov civilnega delikta je nedopustno ravnanje. Če tega elementa ni, ni odškodninske obveznosti. Tudi če bi držalo, da je občina imela velike koristi od obratovanja soteske ..., če je bila ustanoviteljica druge tožene stranke in ji omogočala opravljanje dejavnosti, pa vsem tem trem okoliščinam ni mogoče pripisati, da bi šlo pri tem za nedopustno ravnanje tretje tožene stranke. Sicer pa tudi tožeča stranka sama ni zatrjevala, da bi šlo tu za nedopustno, protipravno ravnanje. Lahko pa bi šlo za kaj takšnega v zvezi s trditvijo, da bi morala tretja tožena stranka nadzorovati dejavnost druge tožene stranke. Tako v izpodbijani kakor tudi prvostopenjski sodbi je bilo pojasnjeno, da zakonodaja ni nalagala občinam niti jih ni pooblaščala za nadzorstvo nad delovanjem društev, pa naj je šlo za društveno delovanje v ožjem smislu ali za dejavnost društva, kot je bila v obravnavanem primeru. Tega pooblastila ni imela ne v Ustavi Republike Slovenije (URS), pa naj je šlo za njeno izvirno pristojnost (prvi odstavek 140. člena) ali za delegirano pristojnost (drugi odstavek tega člena). Res so bile po takratni zakonodaji dolžne opravljati inšpekcijske službe tako imenovanih velikih občin naloge na svojem območju, vendar je Ministrstvo za notranje zadeve z dopisom, št. 012-04-0303/2003-2 z dne 19.8.2003 sporočilo sodišču, da za ukrepanje glede varnosti v soteski ... ni bila pooblaščena nobena izmed ustanovljenih inšpekcij. Končno samo dejstvo, da se je že poprej na istem mestu zgodila nesreča, še ne pomeni podlage za odškodninsko obveznost občine ob dejstvu, da ji neposredno ni nalagal noben predpis izvajanja nadzorstva nad varnostjo turistične poti. Zahtevek proti tretji toženi stranki je bil torej pravilno zavrnjen.

Pač pa je pretežno utemeljena revizija tožeče stranke glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevaje vse okoliščine, ki sta jih ugotovili nižji sodišči in opisali v svojih sodbah v zvezi z obsegom in intenzivnostjo duševnih bolečin zaradi smrti hčerke oziroma sestre tožnikov, se pokaže odškodnina za starše, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo na po 3,000.000 SIT in za brata, ki jo je sprejelo v višini 2,000.000 SIT, kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, kot prenizka. Prav sklicevanje pritožbenega sodišča na sodno prakso, s čimer je mislilo na širšo individualizacijo in objektivno pogojenost višine odškodnine v podobnih primerih, bi moralo pripeljati do drugačne odločitve. Odškodnine za to obliko škode, preizkušene na vrhovnem sodišču, se gibljejo v višjih razponih. Ob ožji individualizaciji konkretnih primerov vseh treh tožnikov, ki nikakor ne odstopajo spričo tragičnosti izgube hčerke in sestre od drugih primerov v tem smislu, da bi bili lažji, in ob prej povedanem se pokaže kot pravilno zadoščenje za obravnavano škodo (200., 201. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) odškodnina v višini po 4,500.000 SIT za tožnika in tožnico in v višini 3,000.000 SIT za mladoletnega tožnika. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo v tem pogledu spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da mora druga tožena stranka plačati prvi in drugi tožeči stranki poleg že pravnomočno prisojenega zneska še po 1,500.000 SIT in tretji tožeči stranki še 1,000.000 SIT.

V celoti je utemeljena revizija prve tožene stranke. Tej reviziji sicer ni mogoče pritrditi glede njenih procesnih očitkov.

Zatrjevanega nasprotja, ki naj bi pomenilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni, saj sta sodišči spričo pozitivne zakonodaje in dognanih dejstev ugotovili, da je bila druga tožena stranka pristojna za opravljanje nalog v zvezi z varnostjo in vzdrževanjem soteske in da je edina tudi dejansko skrbela za varnost, po drugi strani pa, da če bi država sprejela predpise in z njimi uredila tudi inšpekcijsko delo, do nesreče ne bi prišlo. Tu ni nelogičnosti. Samovoljna je revizijska trditev, da sodišči enkrat govorita, da ni šlo za nevarno stvar ali dejavnost, pri utemeljitvi odgovornosti druge tožene stranke pa da je šlo za nevarno dejavnost. Slednjega ni zapisalo, marveč le, da temelji odgovornost te tožene stranke na opustitvi ukrepov, ki bi zagotavljali varnost. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Res pa sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava. Pravni temelj za odgovornost države za povračilo škode je v ustavni določbi, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 26. člena URS). Bistvena za vprašanje, ali gre takšna pravica oškodovanemu, je protipravnost nedopustnega ravnanja oziroma v obravnavanem primeru protipravnost nedopustne opustitve dolžnega ravnanja. Pri slednjem gre lahko, kar zadeva zakonodajni organ ali druge organe s pooblastili za izdajanje podzakonskih aktov, za tako imenovano normativno ali legislativno protipravnost. Le-ta ni podana le takrat, ko organ države izda protipraven ali protizakonit akt, marveč tudi takrat, ko opusti izdajo akta, ki bi ga moral izdati. Vendar mora biti takšna opustitev, če naj bi šlo za protipravno ravnanje države oziroma njenih organov, v nasprotju z izrecno obveznostjo izdati akt. To se lahko primeri takrat, denimo, ko država ne prenese direktive Evropskega parlamenta in sveta v svoje notranje pravo (primerjaj sodbi Sodišča evropskih skupnosti v zadevah Francovich ter Brasserie du becheur Factortame; Odločitve Sodišča evropskih skupnosti in sodišča prve stopnje s pojasnili, Založba Nebra 2004, str. 110-111, 298-299!). Nadalje takrat, ko zakonodajalec ne izda zakona, pa mu to ustava izrecno nalaga v svojih posameznih členih ("zakon določi, v katerih primerih in pod kakšnimi pogoji ....;..... razen v primerih, ki jih določa zakon....; ki jo ureja zakon, ipd.). Ali takrat, ko državni organ ne izda (pravočasno) podzakonskega predpisa, ki mu ga nalaga zakon. Ali takrat, ko ustavno sodišče s svojo določbo naloži konkretnemu organu, naj v mejah svojih pravic in dolžnosti v določenem roku zapolni pravno praznino z izdajo predpisa.

Med nanizane primere pa ni mogoče uvrstiti tu obravnavanega primera - opustitve izdaje predpisa, ki bi pooblaščal katerikoli organ v državi za nadzor nad varnostjo potrošnikov - obiskovalcev soteske (mimogrede: tožeča stranka sploh ni gradila svojega zahtevka na tej podlagi). Prenosa evropskega prava v našo zakonodajo glede tu obravnavanega problema - varnosti uporabnikov turističnih storitev v naravnih znamenitostih ne nalaga nobena izmed direktiv s področja varstva potrošnikov niti s kakšnega sorodnega področja. Pravilno je stališče tu obravnavane revizije, da gre za preširoko razlago določbe 34. člena URS, po kateri ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V zvezi s to pravico ustava torej izrecno ne nalaga nič na področju izdajanja predpisov. Opustitve izdaje s to ustavno določbo ustreznega predpisa pa gotovo ni mogoče šteti kot očitne (manifestly, offenkundig). Tudi naša zakonodaja s področja varstva potrošnikov ali širše varstva ljudi ne nalaga izdaje predpisa, ki sta ga imeli v mislih nižji sodišči. Še več, na primer niti iz "Nacionalnega programa varstva potrošnikov (resda sprejetega po tu obravnavani nesreči; Uradni list RS, št. 61/00) ne sledi kakšna takšna dolžnost. Če strnemo povedano, je normativna, legislativna protipravnost ravnanja države podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker se je izkazalo, da takšne protipravnosti ni, je pa to ena izmed predpostavk civilnega delikta, pomeni, da zahtevek proti prvi toženi stranki ni utemeljen. Sodišči torej v zvezi z njim prava nista pravilno uporabili. Zato je revizijsko sodišče tudi v zvezi s to revizijo izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Tako tudi ni treba odgovarjati na druge revizijske trditve te tožene stranke.

Zaradi delnega uspeha tožeče stranke in popolnega uspeha prve tožene stranke je bilo treba spremeniti tudi odločbo o pravdnih stroških (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v razmerju do druge tožene stranke končno uspela po temelju v celoti, po višini pa 90-odstotno, med tem ko v zvezi z odločanjem o višini odškodnine niso nastali posebni stroški. Zato ji gredo vsi stroški na prvi stopnji (tretji odstavek 154. člena ZPP), na drugi in tretji stopnji pa stroški, odmerjeni od zneska, s katerim je uspela (2,800.000 SIT). Tožeča stranka pa mora povrniti prvi toženi stranki vse njene stroške (prvi odstavek 154. člena), odmerjene po odvetniški tarifi, in to tako na prvi stopnji kakor tudi revizijske stroške (pritožbenih ta stranka ni priglasila).