Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo nadomestil plače za sporno obdobje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku za sporno obdobje vzpostavila delovno razmerje in mu izplačala nadomestilo plače za isto obdobje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilni del izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za sporno obdobje), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (ugodilni del točke I in III izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013 obračunati nadomestilo plače 1.834,14 EUR mesečno, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto nadomestila plače se za čas od zapadlosti do naslednjega dne po zapadlosti zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 13. 12. 2013 vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, kot jih je imel pred 22. 10. 2012 ter mu za ta čas obračunati nadomestilo plače 1.834,14 EUR, odvesti davke in prispevke ter plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 844,12 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del I. točke in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podredno izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je že pravnomočno odločeno o zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo bruto plače in po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto nadomestilo plače za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 150/2015 z dne 6. 7. 2015 namreč delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 969/2014 z dne 4. 12. 2014 in pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 16. 5. 2008, razvezalo z dne 12. 12. 2013 ter zavezalo toženo stranko, da tožniku vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013. Tožena stranka je v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) predlaga razvezo pogodbe po tem členu, saj ni bistveno, ali se tožnik z razvezo pogodbe strinja. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o sodni razvezi na predlog delodajalca upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja več ni mogoče. Zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje o sodni razvezi je bilo tožniku vzpostavljeno delovno razmerje tudi za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013 z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi, zato je o zadevi že pravnomočno razsojeno in tožena stranka je tožniku za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013 že vzpostavila delovno razmerje na podlagi pravnomočne sodbe VDSS z dne 6. 7. 2015 in posledično je tožena stranka tožniku decembra 2015 izplačala nadomestilo plače za navedeno obdobje. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji zaradi pravnomočne odločitve o reparacijskem delu tožbenega zahtevka tega dejstva ni posebej izpostavljala. Sodišče prve stopnje pa je nato odločilo o reparacijskem delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka že izpolnila, zato je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe, nepravilna.

3. Tožnik se pritožuje predvsem zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki mu zaradi napačne uporabe materialnega prava ni prisodilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika po plačilu denarnega povračila v višini 8 povprečnih plač ugodi, ob tem pa mu prizna stroške postopka. V pritožbi navaja, da je VDSS s sodbo opr. št. Pdp 150/2015 z dne 6. 7. 2015 uporabilo institut sodne razveze po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 (na predlog delodajalca) in trajanje delovnega razmerja priznalo do odločitve sodišča prve stopnje (12. 12. 2013). Zoper odločitev o sodni razvezi je tožnik vložil revizijo in sicer iz razloga, ker je bil predlog delodajalca za sodno razvezo neobrazložen in ni bilo dokazano, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, vendar je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrnilo in zgolj navedlo, da bi lahko sodišče druge stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi že prej, ne šele z datumom glavne obravnave, vendar ni obrazložilo, kdaj bi bilo to bolj primerno in zakaj. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavrnilo zahtevo tožnika po plačilu denarnega povračila namesto reintegracije, kar pa je po mnenju tožnika napačno. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je bilo ugotovljeno, da dejstvo pravnomočne kazenske sodbe ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja, saj nikoli ni bilo izdanega ustreznega ugotovitvenega sklepa delodajalca. Ker je delovno razmerje med strankama torej prenehalo zaradi izključne želje in po volji zgolj tožene stranke, je tožnik (ob dejstvu prenehanja delovnega razmerja) upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku ni prisodilo denarnega povračila je napačna. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 namreč pravi, da če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje ne bi bilo več mogoče, lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje in prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob tem višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih delavec uveljavlja za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče mora ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi delavcu priznati ustrezno denarno povračilo (do 18 plač), to vprašanje ni njegova diskrecijska pravica, pač pa sodišče odloči le o višini denarnega povračila. Zaradi več mesečne odsotnosti tožnika (med 20. 1. 2016 in 17. 3. 2016) je pooblaščenec v novem postopku na prvi stopnji takoj po prejemu vabila na glavno obravnavo predlagal preložitev naroka zaradi zaslišanja tožnika, čemur pa sodišče ni sledilo. Pri tem zaslišanju je pooblaščenec nato vztrajal na samem naroku dne 10. 3. 2016, saj bi zaslišanje tožnika bilo potrebno zaradi ugotovitve okoliščin za določitev višine denarnega povračila. Čeprav je pooblaščenec okoliščine pisno utemeljil v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2016, bi bilo zaslišanje tožnika potrebno in koristno. Glede na navedeno je nepravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da denarno povračilo namesto reintegracije tožniku ne pripada. Ob dejstvu, da je dejansko stanje nesporno, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika po temelju ugodi, glede višine denarnega povračila pa vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Višje delovno in socialno sodišče je namreč s sodbo opr. št. Pdp 150/2015 z dne 6. 7. 2015 delno spremenilo sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 969/2014 z dne 4. 12. 2014, tako da je pogodbo o zaposlitvi tožnika razvezalo z dne 12. 12. 2013 ter toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013 vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi. Glede na takšno (opisno) odločitev pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku v izpodbijanem delu sodbe prisodilo po višini opredeljen znesek nadomestila plače, ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari (odločitev pritožbenega sodišča glede vzpostavitve pravic in obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ima naravo vmesne sodbe - npr. sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 218/2004 z dne 18. 1. 2005).

6. Tožena stranka je v pritožbi trdila, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku, za čas od 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013, vzpostavila delovno razmerje, posledično pa mu je decembra 2015 tudi izplačala nadomestilo plače za isto obdobje ter regres za leto 2013. Sodišče prve stopnje pa dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilni del I. točke izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za čas 26. 7. 2013 do 12. 12. 2013), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje, zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna. Tožena stranka, glede na navedeno ni prekludirana v smislu 286. in 337. člena ZPP, ker do zaključka glavne obravnave, brez svoje krivde ni dokazovala, da je tožnikov zahtevek pod točko I izreka sodbe, že realizirala. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe, ker je spoznalo, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je tožena stranka navedla v pritožbi (227. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

8. Pravilno pa tožnik v pritožbi opozarja, da bi moralo s tem, ko je postala odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, sodišče prve stopnje odločiti o denarnem povračilu namesto reintegracije. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2016 (utemeljitev odškodnine) podal zahtevek, da mu sodišče prve stopnje zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi odmeri denarno povračilo v višini osmih mesečnih plač (povprečje zadnjih treh mesecev pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi). O navedenem zahtevku tožnika sodišče prve stopnje ni odločilo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje sicer v točkah 16 do 19 obširno obrazložilo okoliščine, ki bi po mnenju sodišča vplivale na odločitev o odmeri denarnega povračila, vendar navedenega pritožbeno sodišče ni preizkušalo, saj o denarnem povračilu sodišče prve stopnje ni odločilo v izreku sodbe.

9. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku tožnika, da se mu odmeri denarno povračilo v višini osmih povprečnih plač zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči tudi o zahtevku tožnika glede denarnega povračila po 118. členu ZDR.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.