Jedro

Poleg ugovora, da ni bil družbenik izbrisane družbe, ima družbenik, za katerega sicer velja domneva iz 4. odst. 27. čl. ZFPPod, tudi ugovor, da ni bil njen aktivni družbenik. V dokaz teh svojih trditev je predlagala tudi zaslišanje dveh prič ter svoje lastno, vendar pa sodišče teh dokazov ni izvedlo in je zato bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Skladno s spremenjenim Zakonom o izvršbi in zavarovanju (novela ZIZ-A), odloči sodišče s sklepom o ugovoru tudi o spornih pravno relevantnih dejstvih, ki se nanašajo na terjatev. O teh pa lahko odloči le, če izvede predlagane dokaze.

Izrek

Pritožbi dolžnice se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) svoj sklep z dne 10.1.2003 popravilo tako, da se ime dolžnice pravilno glasi: R. V.; 2.) zavrnilo ugovor dolžnice. V obrazložitvi k 2. tč. izreka je navedlo, da niso utemeljene ugovorne trditve dolžnice, češ da naj bi iz družbe V. d.o.o. (prvotni dolžnik) izstopila že 15.4.1994, saj pogodba oz.

aneks k ustanovitveni pogodbi z navedenim datumom, ki naj bi to potrjeval, ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zato nima pravnega učinka in do prenosa poslovnega deleža ni prišlo na pravno veljaven način. Poleg tega pa glede na višino njenega poslovnega deleža (49 %) ni mogoče govoriti o tem, da je bila dolžnica pasivna družbenica v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002. Proti navedenemu sklepu je glede odločitve v njegovi 2. tč., dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njegovo spremembo ali razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da sodišče zmotno zaključuje, da do prenosa poslovnega deleža dolžnice v družbi V. d.o.o. na drugega družbenika M. M., ni prišlo na pravno veljaven način. Zakon o notariatu je pričel veljati

9.4.1994, v njegovih prehodnih določbah pa je izrecno določeno, da se določbe v 47. čl., ki določajo, kateri akti morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa (med drugim tudi akti po 3. odst. 416. čl. ZGD), pričnejo uporabljati od

1.6.1995. Skladno s to določbo je zato sklenjeni aneks med odsvojiteljico njenega deleža v družbi R. V. in pridobiteljem M. M. z dne 15.4.1994 veljaven, ne glede na to, da ni bil sklenjen v notarski obliki, ki se v trenutku sklenitve še ni sklepala v obliki notarskega zapisa.

Sklenjen pa je bil v pisni obliki in z njim je bil dosežen namen, ki sta ga odsvojiteljica in pridobitelj poslovnega deleža zasledovala, to pa je, da pridobitelj pridobi še 49 % poslovnega deleža in tako postane izključni lastnik družbe in tudi njen direktor. R. V. torej ni bila družbenica družbe V. d.o.o. že od 15.4.1994, skladno z določili ZGD je za registracijo tega dejstva v sodnem registru bil zadolžen direktor družbe M. M. Dolžnici zato ni očitati ničesar. Po izstopu iz družbe pa tudi ni imela nobenega vpliva na poslovanje družbe. Tudi terjatev, ki je predmet tega postopka je nastala kar pet let po njenem izstopu iz družbe.

Skladno z ustavno odločbo bi moralo sodišče upoštevati, ali je imela dolžnica kot manjšinski delničar vpliv na poslovanje družbe ali ne. Dolžnica je v dokazovanje svojih navedb predložila pravno veljavne listine, ki nazorno kažejo, kako so bila urejena razmerja v družbi, predlagala je tudi zaslišanje strank in prič, ki bi lahko pojasnile prej navedeno potem, ko je dolžnica odsvojila svoj delež in izstopila iz družbe, vendar pa sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo.

Pritožba dolžnice je utemeljena.

Prvotni dolžnik v tej zadevi, družba V. trgovska agencija d.o.o., je bil 7.11.2001 izbrisan iz sodnega registra na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 s sprem.). Ob njegovem izbrisu je bila v sodni register kot družbenica vpisana tudi R. V. Glede na določilo 4. odst. 27. čl. ZFPPod se je zato štelo, da je podala izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), torej izjavo o prevzemu obveznosti za plačilo morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Takšna "preostala obveznost" je tudi terjatev, ki jo v tem postopku izterjuje upnik.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko družbenik, za katerega se šteje, da je podal izjavo o prevzemu obveznosti izbrisane družbe, med drugim uveljavlja tudi ugovor, da dejansko ni bil družbenik izbrisane družbe. Takšen ugovor je v obravnavanem primeru R. V. podala in je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izhajalo iz pravilne predpostavke, da ima vpis spremembe družbenika v sodni register le deklaratoren pomen. Vendar pa je zmotno njegovo nadaljnje stališče, zaradi katerega odreka pravno veljavnost aneksu k aktu o ustanovitvi družbe V. d.o.o. z dne 15.4.1994 (s katerim naj bi imenovana izstopila iz družbe) zgolj zato, ker ni sklenjen v obliki notarskega zapisa (okoliščina, da akt ne nosi naziva "pogodba", o kateri je govora v 3. odst. 416. čl. ZGD, ne bi mogla biti ključnega pomena, če je sicer iz njega razvidna vsebina in namen strank). Pritožba namreč v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da se v času zatrjevane sklenitve aneksa veljavni 47. čl. Zakona o notariatu še ni uporabljal. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je

587. čl. ZGD določal, da dokler ne bodo na podlagi posebnega zakona začeli opravljati svoje funkcije notarji, začasno opravljajo odvetniki zadeve, za katere so po tem zakonu pooblaščeni notarji. Namesto v zakonu predvidenih notarskih listin sestavljajo v tem obdobju odvetniki tudi ustrezne listine. V obravnavanem primeru pa ni videti, da bi sporni aneks, na katerega se sklicuje dolžnica, sestavil odvetnik.

Poleg ugovora, da ni bil družbenik izbrisane družbe, ima družbenik, za katerega sicer velja domneva iz 4. odst. 27. čl. ZFPPod, tudi ugovor, da ni bil njen aktivni družbenik.

To stališče temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS z dne

9.10.2002, opr.št. U-I-135/00-77, s katero sta bila med drugim razveljavljena 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, kolikor se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve navedene odločbe niso odgovorni za obveznosti izbrisane družbe.

Takšne družbenike je poimenovalo kot neprave, pasivne družbenike. Pri nedelujočih družbah, kar so tudi družbe, ki nimajo premoženja, je temelj odgovornosti družbenikov vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti družbe. Pri presoji tega kriterija pa je treba izhajati iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki oz. iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih, pri čemer je treba upoštevati zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje v njem; kakšna je bila stopnja njegove vključenosti v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe; kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, itd. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje izhajalo zgolj iz predpostavke, da je znašal v sodni register vpisan osnovni vložek pritožnice 735.000,00 SIT, kar predstavlja 49 %-ni poslovni delež, zaradi česar po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče govoriti o tem, da je bila pritožnica pasivna družbenica v smislu prej navedene odločbe Ustavnega sodišča. Vendar pa je dolžnica že v ugovoru zatrjevala (to pa ponavlja tudi v pritožbi), da ni bila aktivna družbenica, da iz naslova članstva v družbi ni prejemala nobenih dohodkov, da na njeno poslovanje ni imela nobenega vpliva, ker je upravljanje v družbi prevzel družbenik M. M., ki je družbo tudi vodil. V dokaz teh svojih trditev je predlagala tudi zaslišanje dveh prič (M. M. in M. L.) ter svoje lastno, vendar pa sodišče teh dokazov ni izvedlo in je zato bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Skladno s spremenjenim Zakonom o izvršbi in zavarovanju (novela ZIZ-A), odloči sodišče s sklepom o ugovoru tudi o spornih pravno relevantnih dejstvih, ki se nanašajo na terjatev (1. in 3. odst. 58. čl. in 59. čl. ZIZ). O teh pa lahko odloči le, če izvede predlagane dokaze.

Tega pa v obravnavanem primeru ni storilo, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.