Jedro

Če gre za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, ne pride v poštev uporaba 18. člena KP za kmetijstvo in živilsko industrijo glede kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Delodajalec je le v primeru odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov dolžan pripraviti program razreševanja presežkov in v njem določiti presežne delavce v skladu s kriteriji za določitev presežnih delavcev, ob upoštevanju obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom. Zato se le v primeru t.i. kolektivnih odpustov upoštevajo kriteriji za določitev presežnih delavcev iz

18. člena panožne KP, ki se glede na razlago KP uporablja tudi po uveljavitvi novega ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na: - ugotovitev nezakonitosti (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - ponovni poziv nazaj na delo; - priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2004 dalje (do plačila).

Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je potrebno izbiro med delavci opraviti pod pogoji iz 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo le v primeru večjega števila delavcev v smislu 96. do 102. člena ZDR. Določila panožne kolektivne pogodbe je potrebno uporabiti tudi v primeru, če gre samo za enega presežnega delavca. Ni mogoče mimo razlage komisije za razlago kolektivne pogodbe, ki je v zvezi z novim ZDR podala obvezno tolmačenje, da se 18. člen panožne kolektivne pogodbe še vedno uporablja. Panožna kolektivna pogodba daje delavcem večje varstvo kot zakon, zato jo je treba uporabiti. Ker tožena stranka točkovanja delavcev, ki so medsebojno zamenljivi, ni opravila, je bil postopek bistveno kršen. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je za utemeljitev obstoja poslovnega razloga upoštevalo dejstva, ki so nastala po dani odpovedi. V razlogih izrecno navaja promet v decembru, kar za presojo zakonitosti odpovedi ne pride v poštev. V oktobru in novembru pa poslovni rezultati dejansko niso bili nič slabši kot v avgustu in septembru. Tožena stranka je s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika poslovodje dne 1.10.2003, poslovni rezultati so se v oktobru in novembru celo izboljšali, do podane odpovedi pa se ni zgodilo nič takega, kar bi povzročilo, da tožena stranka tožničinega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ne bi več potrebovala. Napačna je ugotovitev o tem, kakšno vlogo je v trgovini imela V. B.. Bila je poslovodja do 17.11.2003, nato pa je tožnica prevzela poslovodstvo, B. pa je bila prodajalka, kar lahko potrdijo priče. Ni res, da bi pomagala tudi v vinotoču, tam je delala kot prodajalka B. N. poslovodja pa je bil I. G., v vinotoču pa sta bila dva delavca zadosti. Če je bila tožnica zaposlena za nedoločen čas kot poslovodja, B. pa kot trgovka, bi iz ekonomskih razlogov lahko prenehalo delovno razmerje trgovki, ne pa poslovodji, saj trgovina poslovodjo nujno rabi. Ob izdaji obvestila in odpovedi potreba po delu tožnice ni prenehala, saj takrat še ni bila sprejeta odločitev o zaprtju trgovine. Za odpoved ni bilo utemeljenega razloga.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče glede uporabe 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo. Navedene določbe je treba tolmačiti v smislu 2. odstavka Razlage navedene kolektivne pogodbe, ki navaja, da se po uveljavitvi ZDR uporabljajo samo razlage tistih določb kolektivnih pogodb, ki so v skladu z razlago in niso v nasprotju z določbami ZDR. Le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov bi lahko prišla v poštev merila iz navedene kolektivne pogodbe, v obravnavanem primeru pa je šlo za odpoved eni delavki. Sodišče je pravilno presodilo razloge za odpoved, saj se je prepričalo, da prihodki (marža) v trgovini ne zadostujejo niti za pokrivanje plač, kaj šele ostalih stroškov.

To je razvidno še posebej ob primerjavi marže za oktober, ko je tožeča stranka začela delati, ki je znašala 518.508,00 SIT, izdatki za plače pa v tem mesecu 650.674,00 SIT. Novembra 2003 pa je marža znašala 424.457,00 SIT, kar je znaten padec v primerjavi z oktobrom 2003, izdatki za plače pa 532.924,00 SIT. December, ki je običajno najboljši mesec po prometu v trgovinah, pa je negativni trend samo potrdil. V trgovini je bil znatno zmanjšan poslovni rezultat, kar pomeni, da je ob odpovedi obstajal resen in utemeljen ekonomski razlog. Dokazni predlogi glede zaslišanja novih prič so podani v nasprotju z 286. členom ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavki V. B., saj je ta delavka delala le za določen čas in po potrebi. To izhaja iz listin in iz izpovedi V. B. in direktorja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Izvedeni dokazi potrjujejo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavanem primeru podan poslovni razlog - to je ekonomski razlog - za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Dokazano je, da je promet tako upadel, da obstoj trgovine ni bil več ekonomsko utemeljen.

Promet se je znižal zlasti zaradi odprtja trgovine Spar v bližini trgovine tožene stranke, marža pa ni več pokrivala niti bruto plače delavcev trgovine, kar izhaja tudi iz podatkov za meseca oktober in november 2003, ki jih v odgovoru na pritožbo izrecno omenja tožena stranka. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da poslovni razlog ni bil podan, ker se je tožena stranka šele kasneje odločila zapreti trgovino in ker podatki v decembru ne morejo biti odločilni (ker je bilo obvestilo o odpovedi podano v začetku decembra, odpoved pa že 12.12.2003). Prav dejstvo, da je v februarju (oz. marcu) 2004 dejansko prišlo do zaprtja trgovine, dodatno kaže na to, da je že nekaj mesecev pred tem obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani delodajalca. Tudi odločitev o tem, ali bo ob izkazanem poslovnem, to je ekonomskem razlogu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, redno odpoved podal poslovodji trgovine ali prodajalki (v obravnavanem primeru tožnici ali njeni sodelavki V. B.), je v pristojnosti delodajalca samega in sodišče ne more ocenjevati smotrnosti takšne odločitve. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur.l. RS št. 58/2001). Skladno z Razlago kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 118/2003), ki je bila objavljena 3.12.2003 in velja od 3.12.2003, uporablja pa se od 1.1.2003, se po uveljavitvi novega ZDR uporablja 18. člen navedene kolektivne pogodbe, ki urejajo določanje presežnih delavcev oz. kriterije za izbiro presežnih delavcev, razen določil drugega in petnajstega odstavka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se navedene določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe uporabljajo le, če gre za t.i. kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. do 102. člen ZDR). Le v primeru t.i. kolektivnih odpustov je delodajalec dolžan pripraviti program razreševanja presežkov in v njem določiti presežne delavce v skladu s kriteriji za določitev presežnih delavcev, ki so opredeljeni v

100. členu ZDR, ob upoštevanju obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR). Če pa gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei

1. odstavka 88. člena ZDR enemu delavcu (ali manjšemu številu delavcev), ni predpisan niti poseben postopek niti izbira presežnih delavcev po kriterijih iz ZDR. Delodajalec mora le ugotoviti (in v sodnem postopku dokazati) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zato v teh primerih tudi uporaba 18. člena panožne kolektivne pogodbe sploh ne pride v poštev, čeprav v razlagi ni izrecno navedeno, da naj bi se določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe uporabljale le v omejenem obsegu, torej le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Že iz vsebine določb 88. člena in ostalih splošnih določb, ki veljajo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namreč izhaja, da sočasna uporaba teh zakonskih določb in določb 18. člena panožne kolektivne pogodbe, zlasti določbe 1. odstavka, ki določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom (pri čemer novi ZDR instituta razporejanja ne pozna več), ni možna. Drugačna stališča tožeče stranke v zvezi z uporabo navedenih določb panožne kolektivne pogodbe v vseh primerih trajnih presežkov so zato zmotna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v skladu z določbami 80. do 88. člena ZDR in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP), prav tako pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka sama, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V skladu z določbo 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) namreč v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.