Jedro

Ustaljeno je stališče sodne prakse, da tudi če kršitev, zaradi katere je podana odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Zakon za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zahteva določene intenzitete kršitev obveznosti delavca oziroma teža storjene kršitve ni pomembna. Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da pri ugotovljenih kršitvah, ki se mu očitajo v odpovedi, ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev, da sta kršitvi nenošenja obvezne osebne varovalne opreme (zaščitne kape) in nepravočasnega javljanja odsotnosti z dela tako resni, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi nadaljevala delovno razmerje s tožnikom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in plačilo denarnega povračila zaradi odpovedi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje nezadostno obrazloženost odpovedi, ki vsebuje navedbo predpisov, ki naj bi jih kršil, brez opisov dejanskih razlogov za odpoved, ter se sklicuje na opomin glede neuporabe obvezne varovalne opreme ter tri lažje kršitve: nepravočasno javljen izostanek z dela, neupoštevanje navodil nadrejenega in neprimerno obnašanje do sodelavcev. Sklicuje se na judikate VDSS Pdp 549/2024 in Pdp 23/2016 ter VSRS VIII Ips 464/2007. Trdi, da iz odpovedi ni razvidno, konkretno zaradi katerih ravnanj mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne zadostuje sklicevanje na nepriložene listine. Šteje, da nedopustnost razširjanja odpovednih razlogov v sodnem postopku velja tudi za listine in zapisnike iz časa pred vročitvijo odpovedi. Opozarja na različne datume v zapisniku o kršitvah ter v odpovedi. Vztraja, da mu ni moglo biti znano, zakaj mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana, do tega dela njegove izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pri ugotovitvi utemeljenosti kršitve iz pisnega opozorila, ki se je nanašala na prehitro vožnjo, po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih okoliščin (preden je speljal iz garaže, se je prepričal, da je cesta prazna, na dovozno pot je zapeljal previdno, nikogar ni ogrožal, glede na pozno uro v bližini ni bilo sodelavcev, prvič je vozil tovrstno vozilo in so ga pospeški presenetili) oziroma se do njih opredelilo. Graja ugotovitev, da gre za hujšo kršitev, v internem aktu toženke je neupoštevanje pravil s področja prometne varnosti opredeljeno kot lažja kršitev; posledice niso nastale. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj izstop iz vozila brez zaščitne kape, ki jo je tožnik pozabil v kombiju, ne predstavlja kršitve, ki bi utemeljevala odpoved. Trdi, da toženka tolerira opravljanje dela brez zaščitne kape, in se sklicuje na predložene fotografije, drugih dokazov nima, sodelavci proti delodajalcu ne bodo izpovedovali, to mora vplivati na dokazno breme. Zatrjuje kršitev prvega odstavka ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njegovega očeta in osebne zdravnice glede njegove nezmožnosti obvestiti toženko o odsotnosti 18. 5. 2025; izostalo je materialno procesno vodstvo. Sklicuje se na načeli ustnosti in neposrednosti ter judikat II Ips 11/2013 ter prepoved vnaprejšnje dokazne ocene. V zvezi z očitkom neprimerne komunikacije 19. 5. 2025 navaja, da toženka udeleženih v dogodku ni predlagala za zaslišanje, iz sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi izpovedi, prav tako ne, kdo naj bi bil udeležen v dogodku. Opozarja na način komunikacije med delavci toženke, ki ni namenjen žaljenju, ter trdi, da je bil izzvan. Zavrača ugotovitev, da je v obdobju šestih mesecev vsaj štirikrat kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja; očitane kršitve (z izjemo prehitre vožnje) predstavljajo manjše spodrsljaje, ki se že ob manjši nepazljivosti hitro zgodijo in ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da razen za odločitev o sodni razvezi ni bistveno, kaj njegovi nadrejeni menijo o možnosti nadaljevanja delovnega procesa z njim. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožniku podala toženka na podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je opustil dolžnost uporabe zaščitne kape, ker je izostal z dela in o odsotnosti ni obvestil toženke ter zaradi neprimerne komunikacije s sodelavcem. Ugotovilo je, da je izpolnjen tudi pogoj iz 85. člena ZDR-1, utemeljeno je namreč opozorilo pred odpovedjo, saj je močno prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost na območju toženkinih transportnih poti.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev oziroma dokazov v zvezi s tem, tako tudi do tožnikove izpovedi, okoliščin v zvezi s kršitvijo omejitve hitrosti in glede dogodka, povezanega z neprimerno komunikacijo.

8.Ni podana niti kršitev iz prvega oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki ju je tožnik predlagal za potrditev dejstva, da 18. 5. 2025 ni bil sposoben sporočiti odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje z izjemo sklicevanja na hude bolečine v križu ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, zakaj naj bi mu te navedenega dne v celoti preprečevale uporabo komunikacijskih sredstev ali obveščanje toženke s strani koga drugega, izpoved prič pa ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Ker že zaradi navedenega sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo navedenih prič, na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe glede vnaprejšnje dokazne ocene in ustreznega materialnega procesnega vodstva. Neutemeljen je torej očitek o kršitvi načel ustnosti in neposrednosti.

9.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved dosega standard obrazloženosti skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1, ter vztraja, da mu ni moglo biti znano, zakaj mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 7. 2025 (listina A 1) zadostno obrazložen dejanski razlog za odpoved skladno s citirano zakonsko določbo in sodno prakso. Toženka je v odpovedi najprej navedla pravna pravila in pravne akte, katerih določbe je tožnik kršil,1 nato pa konkretno navedla lažje kršitve delovnih obveznosti, ki se mu očitajo: da je 11. 4. 2025 prejel opomin, ker ni uporabljal obvezne varnostne opreme, da ni pravočasno javil izostanka z dela 18. 5. 2025 ter da 19. 5. 2025 in 20. 5. 2025 ni upošteval navodil nadrejenih ter se je neprimerno obnašal do sodelavcev. V nadaljevanju odpovedi je povzet še tožnikov zagovor, v katerem se je do očitkov vsebinsko opredelil. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je taka odpoved zadosti obrazložena, saj iz nje izhajajo ravnanja, ki se tožniku očitajo (neuporaba obvezne varnostne opreme, nepravočasno javljeni izostanek z dela, neupoštevanje navodil nadrejenih in neprimerno vedenje), ta so konkretno datumsko2 opredeljena, prav tako je navedeno, katere obveznosti iz delovnega razmerja je z očitanimi ravnanji kršil. Poleg tega se toženka v odpovedi sklicuje na to, da je bil tožnik z navedenimi kršitvami seznanjen 11. 4. 2025 in 2. 7. 2025, o čemer je v tem individualnem delovnem sporu predložila tudi listinske dokaze (zapisniki, prijave kršitev, opomin - B 12 in B 13), tožnik pa temu niti ne nasprotuje. Ugotovitev, da presojana odpoved zadošča zahtevanemu standardu obrazloženosti, je skladna z ustaljeno sodno prakso, saj so v njej navedene okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj odpovednega razloga, torej na obstoj kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja,3 opredelitev očitkov pa je po vsebini dovolj določna oziroma časovno in vsebinsko konkretizirana.4 Odločitev sodišča prve stopnje ni v neskladju z judikatom VSRS VIII Ips 464/2007, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, saj je toženka v njej navedla zadosti konkretne okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti in v sodnem postopku preizkusiti utemeljenost odpovednega razloga, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je bila tožniku omogočena učinkovita obramba (zagovor), čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Zadevi Pdp 549/2024 in Pdp 23/2016 pa se nanašata na povsem drugačno dejansko stanje in pravna vprašanja kot obravnavana, zato za odločitev nista bistveni.5 Tožnik v zvezi s sklicevanjem toženke na predhodne listine o ugotovitvi njegovih kršitev zatrjuje, da odpoved ne more biti ustrezno obrazložena, če se le sklicuje na listine, ki ji niti niso priložene. V tej zadevi ne gre za tak primer, samo besedilo odpovedi je zadosti konkretno, da je mogoče opredeliti, na katere historične dogodke se nanašajo očitane kršitve; toženka se je dodatno sklicevala na listine, ki so bile tožniku že pred tem vročene, in s tem izključila dvom o tem, kaj se tožniku dejansko očita. Ker so bili očitki v izpodbijani odpovedi ustrezno obrazloženi, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo njeno utemeljenost po vsebini.

10.Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je z dodatnim opisom dejanj tožnika in s predložitvijo listin, ki so nastale pred odpovedjo in se nanašajo na kršitve iz odpovedi, toženka nedopustno širila navedbe iz odpovedi. Ne gre za nedopustno navajanje drugega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njegovo spreminjanje, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi,6 prav tako delodajalec v individualnem delovnem sporu o zakonitosti odpovedi ni omejen le na dokaze, s katerimi je razpolagal, preden je odpoved podal. Tudi sicer tožnik ne zanika, da je bil še pred odpovedjo seznanjen z vsemi predloženimi listinami v zvezi z očitki iz odpovedi.

11.V pritožbi tožnik po vsebini nasprotuje ugotovitvi, da mu je toženka utemeljeno izrekla pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve z dne 23. 1. 2025 (B 11). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 21. 1. 2025 kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je ob 17:35 vozil osebni avtomobil A. (pristaniški tovor) s hitrostjo 96km/h na območju transportne poti, kjer je največja dovoljena hitrost 40km/h. Tožnik tudi v pritožbi priznava, da je vozil z ugotovljeno hitrostjo. Zavrniti je treba njegovo zavzemanje za to, da ugotovljena (več kot dvakratna!) prekoračitev dovoljene hitrosti na toženkinem območju ni takšna kršitev, ki bi upravičevala izrek pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Pisno opozorilo je dopustno in se praviloma izreče za kršitve lažje narave, ki zadostujejo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.7 Tudi če bi vse zatrjevane okoliščine, ki jih navaja tožnik,8 držale, je glede na vsebino in težo te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da so ga pospeški vozila presenetili, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič B.B. in C.C. ugotovilo, da je tožnik podobna in celo bolj zmogljiva električna vozila redno vozil že tri leta pred tem dogodkom, ter da je z močno previsoko hitrostjo vozil na daljši razdalji, dokler ga varnostna služba ni ustavila. Zgolj dejstvo, da posledice take objestne vožnje niso nastale, pa ne more vplivati na utemeljenost pisnega opozorila.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil v odpovedi očitano kršitev s tem, da 25. 3. 2025 ni uporabljal zaščitne kape pri delu ob vagonski kompoziciji. Tožnik tej ugotovitvi ne nasprotuje, saj priznava, da si jo je pozabil nadeti po izstopu iz vozila,9 vztraja pa, da toženka tolerira opravljanje dela brez zaščitne kape. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka z izpovedmi prič D.D., C.C. in B.B. dokazala, da morajo delavci pri delu na vagonski kompoziciji ves čas nositi zaščitne kape kot del obvezne osebne varovalne opreme10

ter da toženka opravljanja dela brez njih ne dopušča, prav tako tudi, da so dolžni nadrejeni nadzorovati pravilno nošenje zaščitnih kap, delavci pa se med sabo na to opominjati. Kot je pravilno presodilo, fotografije, ki jih je predložil tožnik, ki prikazujejo delavce na vagonskih kompozicijah brez zaščitnih kap, ne dokazujejo, da toženka ni zahtevala pravilne uporabe tega dela osebne zaščitne opreme ter da zaznanih kršitev ni ustrezno sankcionirala, kar so potrdili vsi zaslišani. Z domnevo, da delavci, še zaposleni pri toženki, ne bodo želeli izpovedovati v tožnikovo korist (in potrditi prakse nenošenja zaščitnih kap pri toženki), tožnik ne more doseči drugačne porazdelitve dokaznega bremena. Tožnik je zatrjeval, da z nenošenjem zaščitne kape ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je bila pri toženki praksa, da se zaščitnih kap ni nosilo oziroma je to toženka tolerirala, posledično je bilo na njem dokazno breme, da je taka praksa obstajala, tega pa v postopku ni zmogel. Storjeno kršitev tožnik opravičuje s tem, da si mora zaščitno kapo (ponovno) nadeti po vsaki vožnji avtomobila, torej 15 do 20 krat dnevno ter da je to le enkrat pozabil. Navedeno ne more opravičiti storjene kršitve, ki je glede na pomen nošenja zaščitne kape (zaščita delavcev pred poškodbami glave) ni mogoče opredeliti kot minorne oziroma kot manjšega spodrsljaja, kot to v pritožbi opredeli tožnik.

Tožniku je toženka v odpovedi utemeljeno očitala tudi, da ji svoje odsotnosti z dela 18. 5. 2025 ni pravočasno sporočil, s čimer je prekršil dolžnost obveščanja o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje delovnih obveznosti in je s tem nedovoljeno posegel v organizacijo dela tega dne. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da tega dne ne bi bil objektivno sposoben toženke obvestiti o svoji odsotnosti. Zatrjeval je, da zaradi hudih bolečin v križu ni bil sposoben razmišljati o ničemer oziroma so mu onemogočale vsakršno skrb za delovne obveznosti. Njegove trditve so ostale na ravni splošnosti, saj ni pojasnil, v čem so mu bolečine preprečevale uporabo komunikacijskih sredstev oziroma zakaj ni poskrbel, da bi toženko o njegovi odsotnosti obvestil kdo drug, denimo njegov oče, ki naj bi mu tega dne "v vsem pomagal". Glede na to, da je tožnik po lastnih besedah že večkrat v preteklosti trpel tako hude bolečine v križu in da je prav zato dan prej predčasno zapustil delo, dan po izostanku (19. 5. 2025) pa je prišel na delo in ga tudi opravljal, toženki pa tudi že predložil bolniški list, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo tožnikove objektivne nezmožnosti obveščanja toženke o odsotnosti, ker (kot je pavšalni izpovedal) tistega dne ni mogel nič oziroma da ni mogel vstati iz postelje. Tudi sicer zgolj to, da zaradi bolečin ni mogel vstati iz postelje, ne pomeni tudi nezmožnosti obveščanja toženke (npr. prek mobilnega telefona).

V pritožbi tožnik storjene kršitve šteje le za manjše spodrsljaje, ki se hitro zgodijo že ob manjši nepazljivost in po njegovem mnenju ne upravičujejo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako stališče je napačno. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da tudi če kršitev, zaradi katere je podana odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.11 Zakon za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zahteva določene intenzitete kršitev obveznosti delavca oziroma teža storjene kršitve ni pomembna.12 Zavrniti je treba tožnikovo stališče, da pri ugotovljenih kršitvah, ki se mu očitajo v odpovedi, ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravilna je ugotovitev, da sta kršitvi nenošenja obvezne osebne varovalne opreme (zaščitne kape) in nepravočasnega javljanja odsotnosti z dela tako resni, da od toženke ni mogoče zahtevati, da bi nadaljevala delovno razmerje s tožnikom. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je imela toženka tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se nadaljevale kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal kršitve, ki tudi če bi se vsaka zase lahko ocenile kot lažje, zaradi njihovega ponavljanja skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po vsebini zakonita.

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da delavec v šestih mesecih po izreku predhodnega opozorila enkrat krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Ker sta dva očitka iz odpovedi utemeljena, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tretjo ugotovljeno kršitvijo (neprimerna komunikacija 19. 5. 2025) ni opredeljevalo, saj tudi če bi bile utemeljene, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.