Jedro

Zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti 1.866,60 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je od toženca in sprva še od družbe D. d. o. o. kot druge toženke, zahteval plačilo 538.304,28 EUR z obrestmi in stroški, in sicer iz naslova zatrjevanega tihega partnerstva med njim in prvim tožencem, del kot vrnitev vlaganj v gostinski lokal, del kot del dobička in del kot vračilo posojila. Sodišče prve stopnje je celoti zavrnilo vse tožbene zahtevke zoper oba toženca.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 953/2019 28. 8. 2019 glede prvega toženca razveljavilo prvostopenjsko sodbo za 127.200,28 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnitev zahtevanih 120.000,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve in 100.000,00 EUR iz naslova posojila je pritožbeno sodišče zaradi nedokazanosti potrdilo, prav tako zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo družbo D. Odločitev pritožbenega sodišča je temeljila na naslednjih dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in so večinoma oz. v bistvenem delu med strankama tudi nesporna: - Tožnik in prvi toženec sta 8. 10. 1999 z najemodajalko M. M. podpisala najemno pogodbo za poslovni prostor G. za določen čas do 1. 10. 2004. Oba sta podpisala tudi prva dva aneksa k tej najemni pogodbi. Tožnik je kril celotni znesek varščine, skladno z neposredno izvršljivim notarskim zapisom pa sta oba odgovarjala nerazdelno za vse obveznosti po najemni pogodbi.

- Ob najemu lokala G. sta od prejšnjega najemojemalca s prodajno pogodbo z dne 8. 10. 1999 odkupila gostinsko opremo, pri čemer je tožnik kril celotno kupnino, prvi toženec pa mu je kasneje polovico zneska vrnil. - Gostinska dejavnost dveh lokalov, G. in B., je formalno potekala preko prvega toženca kot samostojnega podjetnika (s. p.), pri tej dejavnosti pa sta tožnik in prvi toženec sodelovala, in sicer je tožnik skrbel za popularizacijo lokala (“PR“), za stike z večjimi dobavitelji, vinarji, organiziral je promocije.

- Tožnik in prvi toženec sta 30. 3. 2009 podpisala Dogovor o partnerstvu, v katerem sta zapisala, da prvi toženec tožniku dolguje 100.000,00 EUR in da je tožnik kot tihi partner v prvotoženčevemu s. p. upravičen do 40% udeležbe na dobičku.

- Prvi toženec je bil leta 2016 izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov. Istega leta je bila v register vpisana družba D. d. o. o., katere ustanovitelj je prvi toženec.

- Tožnik je 17. 5. 2016 skupaj z varčevalno knjižico, na kateri je bila položena varščina, prejel obvestilo najemodajalke, da je najemno razmerje s F. F. s. p. prenehalo.

- Prvi toženec je tožniku ob prenehanju poslovanja kot s. p. ponudil sodelovanje v okviru pogodbe o svetovalnih storitvah, kar je tožnik zavrnil; od tedaj dejansko nista več sodelovala.

3. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. čl. OZ), s katero se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo. Po določbi 1. odst. 994. čl. OZ je vsak družbenik upravičen do dela koristi, ki se doseže v družbi, razen če pogodba določa drugače. Zato je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na neizplačan „dobiček“ (korist) za leta 2012 do 2016 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (nezastarani del iztoževane terjatve), zavrnitveno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje z napotkom, da ugotovi trenutek prenehanja družbene pogodbe (glede na 8. tč. 1. odst. 1000. čl. OZ in 3. odst. 1001. čl. OZ), dogovorjeno razmerje med družbenikoma glede deleža udeležbe na doseženi koristi in obstoj morebitnih že izvršenih plačil prvega toženca, kar vse je bilo sporno, pa še neugotovljeno.

**Izpodbijana odločitev**

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče po ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tudi preostali še sporni del tožbenega zahtevka. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

5. Ugotovilo je, da je bil dogovor med pravdnima strankama v resnici dejansko tak, da toženec tožniku plačuje določen denarni znesek, mesečno v gotovini na roke, in sicer odvisno od uspeha poslovanja gostinskega lokal, povprečno 1.500,00 EUR, in da je tožnik od toženca na ta račun v spornem obdobju (od l. 2012 do l. 2016) prejel 75.000,00 EUR ter še 17.028,01 EUR nagrade, skupno torej najmanj 89.028,01 EUR, kar znaša celo več, kot bi znašalo 40 % dobička toženčevega s.p. (kar pa ni bil njun resnični dogovor).

**Tožnikova pritožba**

6. Tožnik je zoper sodbo ponovno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je šlo za ustni dogovor, drugačen od pisno sklenjenega v l. 2009 in meni, da je navedena ugotovitev v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča iz prejšnjega pritožbenega postopka. Meni, da je to tudi v nasprotju z listinami (najemno pogodbo, dogovorom o partnerstvu in zaslišanjem M. M.). Opozarja na zapis sodišča, da iz pisnega dogovora o udeležbi na dobičku ni mogoče natančno ugotoviti, kaj je osnova za njegov obračun, zato meni, da bi prišla v poštev zakonska določba 994. čl. Obligacijskega zakonika o udeležbi po enakih delih. Navaja, da je v svoji tožbi zelo jasno opredelil, kaj zahteva in na podlagi česa. Opozarja, da je vse pojasnil v svoji izpovedbi in zanika, da bi prejemal dobiček v gotovini. Opisuje sodelovanje s tožencem in poudarja, da mu je zaradi medsebojnega odnosa brezpogojno zaupal. Nasprotuje dokazni oceni, da mu je toženec plačeval 1.500 EUR mesečno v gotovini; opozarja, da mora s. p. tudi vsa gotovinska plačila zabeležiti, kar bi bilo tudi logično in v interesu s. p., saj bi se na ta način prikazal manjši dobiček iz poslovanja. Opozarja na izpovedbo priče M. M., ki je menila, da bi moral toženec tožniku izročiti „en pameten znesek“, oz. ga izplačati, če se je odločil za samostojno pot, saj brez njega tega ne bi mogel ustvariti. Nasprotuje navedbam sodišča, da je bil toženec zaradi tožnikovega izčrpavanja prisiljen zapreti s. p., ker bi sicer propadel. Sodišču prve stopnje očita pristranskost. Nato navaja, kaj o bilančnem dobičku določa Zakon o gospodarskih družbah, in še, da je zelo majhen del terjatve zastaral, saj je družbena pogodba prenehala šele 17. 5. 2016. Zaradi navedenih očitkov pritožnik sklene, da je po njegovem mnenju storjena tudi kršitev določb postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

**Toženčev odgovor na pritožbo**

7. Toženec je na pritožbo podal odgovor, v katerem predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožniku.

**Pritožba ni utemeljena.**

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen. Pritožnik v resnici nestrinjanje z dokazno oceno uveljavlja kot navedeno kršitev, kar pa ni utemeljeno. Enako velja za očitanje kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

10. Izpodbijana odločitev ni v ničemer v nasprotju z napotki razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča z dne 28. 8. 2019 (glej tč. 18. na str. 8 sklepa I Cp 953/2019 28. 8. 2019), prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je tem napotkom izrecno sledilo in to tudi korektno pojasnilo. V skladu z zgoraj povzetim napotkom iz prejšnjega pritožbenega postopka je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo trenutek prenehanja družbene pogodbe (glede na 8. tč. 1. odst. 1000. čl. OZ in 3. odst. 1001. čl. OZ), dogovorjeno razmerje med družbenikoma glede deleža udeležbe na doseženi koristi (1. odst. 994. čl. OZ) in toženčevo izpolnitev (izvršena toženčeva plačila tožniku iz naslova omenjenega dogovora).

11. Dokazna ocena o tem, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama, družbenikoma družbene pogodbe, glede delitve koristi in glede realizacije tega dogovora, je razumna, jasna in preverljiva, skratka v celoti prepričljiva in z navedenim napotkom nikakor ni v nasprotju. Argumenti pritožbe je ne omajejo. Sodišče prve stopnje je torej prepričljivo ugotovilo, da je bil med strankama ves čas v veljavi ustni odgovor o izplačevanju denarja (gotovine na roke) glede na promet v gostinskem lokalu, povprečno 1.500,00 EUR mesečno, in to vse sporno obdobje, tj. od l. 2012 do vključno meseca februarja 2016, ko je njuna družbena pogodba prenehala. Ugotovilo je, da je na ta način za 50 mesecev tožnik od toženca prejel 75.000,00 EUR, poleg tega pa še 17.028,01 EUR nagrade, in sicer kot nakazilo na račun tožnikove družbe H. 12. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem sklepu pojasnilo, da zakon ne predpisuje nobene obličnosti za veljavnost družbene pogodbe, zato je ta lahko tudi ustna, takšni pa so seveda lahko tudi vsi dogovori med družbeniki. Da je bil ustni dogovor o delitvi koristi (“dobička“) med družbenikoma tak, da toženec tožniku plačuje povprečno 1.500,00 EUR na mesec, odvisno od mesečnega prometa lokala, ne pa tak, kot sta ga zapisala (40 % dobička s.p.), sicer v gotovini na roke, je sodišče zaključilo na podlagi izpovedbe ne le tožnika, pač pa tudi dveh prič, ki sta to potrdili - H. H., I. I., sodelavk, ki sta tudi sami izročali take gotovinske zneske tožniku, in kar je sodišče očitno na podlagi neposrednega vtisa ocenilo kot verodostojno in prepričljivo. Pritožbene navedbe, da bi tudi gotovinsko poslovanje moralo biti uradno zabeleženo, pa ni bilo, te ocene kot življenjsko možne oz. verjetne ne izpodbijejo. Tudi ne sklicevanje na mnenje priče M. M., da naj bi bil toženec tožniku še vedno nekaj dolžan.

13. Na podlagi uspeha celotnega postopka pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta zaradi nesporno tesnega osebnega razmerja medsebojnega zaupanja tožnik in toženec „poslovala“ z gotovino na roke in brez sprotnih dokazil. To se namreč v celoti sklada z dejstvom, da tudi glede societetnega razmerja („partnerstva“) nista sledila nobenim formalnostim, pa sploh ni sporno, da sta dolga leta očitno relativno uspešno poslovno sodelovala (glej povzeta dejstva zgoraj). Če je zaradi „brezmejnega zaupanja“ tožencu tožnik sedaj v dokazni stiski, je to kljub vsemu njegovo breme. Velja načelo proste presoje dokazov (8. čl. ZPP) in zapis na listini sam po sebi ni močnejši in verodostojnejši od izpovedb prič ter strank. Očitek o pristranskosti sojenja pritožbeno sodišče zato zavrača in ga jemlje v kontekstu nezadovoljstva z dokazno oceno.

14. Da izplačani del pomeni več kot 40 % dobička toženčevega s. p., je na videz dodatni, a naposled odvečni argument. Ker je bil dogovor tak, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je nepomembno, kakšen znesek bi pomenil dobiček iz bilance toženca kot samostojnega podjetnika. Že v prejšnjem pritožbenem postopku je bilo obrazloženo, da velja svoboda urejanja obligacijskih razmerij in da sodišče zato ni vezano na pravila gospodarskih družb (ZGD), konkretno o tihi družbi, pač pa je primerno, da glede na konkretna dejstva primera uporabi določbe o družbeni pogodbi (990. čl. OZ). Dobiček toženčevega s. p. zato ni relevanten, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta ni bil podlaga za izplačevanje družbeniku dela koristi družbe („dobička“).

15. Tudi je nepomemben grajani razlog, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, češ da naj bi bil ravno vsled mesečnih gotovinskih plačil toženec prisiljen zapreti svoj s.p. Na presojo vsebine družbene pogodbe med tožnikom in tožencem ter na ugotavljanje dejstev njenega izpolnjevanja razlog za prenehanje toženčevega poslovanja v svojstvu samostojnega podjetnika nima nikakršnega vpliva.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družabništvo pravdnih strank prenehalo v mesecu februarju 2016 (in ne šele maja 2016, kot trdi pritožba). Že iz dejstev, navedenih v zadnjih treh alinejah 2. točke zgoraj, zanesljivo izhaja, da je družbena pogodba prenehala najkasneje v mesecu maju 2016. Vendar to ne pomeni, da ni prenehala že prej. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni oz. sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo s tem, ko je toženec tožniku prenehal izplačevati dogovorjeno mesečno vsoto, kar je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje meseca februarja 2016. Pri tem je treba opozoriti, da je bilo dokazno breme podlage sporne obveznosti, znotraj tega pa tudi njen obseg - v konkretnem primeru trajanje, na tožniku, ki z ničemer konkretno ni dokazal, da bi societeta med njim in tožencem trajala dlje oz. do meseca maja, kot zatrjuje v pritožbi.

17. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 9. čl. OZ). Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec izpolnil dogovorjene obveznosti do tožnika, je njegov zahtevek pravilno zavrnilo.

18. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora, ki mu jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP): za sestavo pritožbe 2500 tč. po veljavni Odvetniški tarifi, za materialne stroške 50 tč., povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 1.866,60 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).