Jedro

Stališče sodišča prve stopnje o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti dva projekta ne zadoščata, ni pravilno. Pritožba se pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da ni pomembno, kakšen je obseg te dejavnosti pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno torej za presojo o tem, ali se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, zadošča, da je tožnica izvedla že en projekt. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS. Takšna je bila resda tudi enotna sodna praksa na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - spremeni v točki IV izreka tako, da se glasi: "IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožeča stranka A. d. o. o., je dolžna drugo toženi stranki B. B., obračunati in plačati sorazmerni del regresa za leto 2018 v višini 91,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 1. 2019 do plačila.""; - razveljavi v točkah III, VI in VII izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožnici plačati vsaka po 275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (točki I in II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici plačati vsaka po 14.504,095 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2019 do plačila (točka III izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna drugi toženki obračunati in plačati sorazmerni del regresa za leto 2018 v višini 91,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila (točka IV izreka). Po nasprotni tožbi je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica (po nasprotni tožbi toženka) dolžna prvi toženki (po nasprotni tožbi prvi tožnici) obračunati dodatek na delovno dobo v znesku 1.725,03 EUR, drugi toženki (po nasprotni tožbi drugi tožnici) pa znesek 2.044,40 EUR ter ga po odvodu davka in prispevkov plačati tožnicam skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, vse v 15 dneh (točka V izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka VI izreka) ter da je tožnica dolžna plačati sodno takso (točka VII izreka).

2. Zoper točke III, IV, VI in VII izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi vsem tožbenim zahtevkom tožnice, zavrne pa tožbeni zahtevek druge toženke glede sorazmernega dela regresa za leto 2018 v višini 91,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila in odloči, da sta ji toženki dolžni povrniti stroške postopka ter plačati sodno takso. Podredno predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica želela svojo dejavnost (ponudbo) razširiti na področje prodaje svetil, zato je zaposlila toženki, ki sta imeli že pred zaposlitvijo pri tožnici znanja in izkušnje v zvezi s projektiranjem razsvetljave ter svetovanjem pri prodaji svetil. Zaradi prodaje svetil je tožnica z dobaviteljem svetil družbo C. d. o. o. dne 5. 2. 2019 sklenila pogodbo, s katero so bile določene medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s poslovno tehničnim sodelovanjem pri pripravi projektov razsvetljave in nakupu svetil s strani tožnice. Toženki sta v času zaposlitve pri tožnici izvajali tudi projekt razsvetljave "D." in s tem povezan nakup svetil s strani tožnice pri C. d. o. o. Toženki sta izdelali projekt razsvetljave, popis svetil in pridobili ponudbo C. d. o. o., v kateri so bile upoštevane določbe navedene pogodbe. Elektronska sporočila in druga dokumentacija v zvezi s tem projektom, ki jo je tožnica predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, potrjujejo navedbe tožnice glede ponudbe svetil in sklenitve pogodbe s C. d. o. o. v mesecu februarju 2019 (in ne šele v avgustu 2019). Prokuristka C. d. o. o. E. E. je v elektronskem sporočilu z dne 3. 10. 2019 potrdila, da je šlo pri projektu "D." za poslovno sodelovanje na podlagi pogodbe z dne 5. 2. 2019. Tudi priči F. F. in G. G. sta potrdili, da je bila pogodba sklenjena že v mesecu februarju 2019. Sodišče prve stopnje napačno povzema izpovedi prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe potrjuje tudi elektronsko sporočilo direktorja tožnice drugi toženki z dne 3. 9. 2019, v katerem je preveril, ali lahko napravi razsvetljavo za projekt "H.". Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje napravilo povsem napačne zaključke, in sicer, da naj bi projekt v I. predstavljal edini projekt, ki se je izvedel na podlagi pogodbe s C. d. o. o. in da naj bi bila pogodba podpisana šele v avgustu 2019. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 39. člen ZDR-1 s tem, ko je štelo, da tudi če bi tožnica izvedla projekt "D.", to še ne zadosti pogoju dejanskega opravljanja dejavnosti v zvezi s svetili. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 19/2021 z dne 21. 6. 2021 zavzelo drugačno stališče. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati tudi kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnici ni bila vročena tretja pripravljalna vloga in predlog za izdajo vmesne sodbe z dne 23. 1. 2023, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018, saj mora biti za priznanje sorazmernega dela regresa izpolnjen polni mesec zaposlitve, druga toženka pa v mesecu decembru 2018 ni bila zaposlena polni mesec. Tožbeni zahtevek je v tem delu neutemeljen tudi zato, ker se je druga toženka v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2019 odpovedala pravici do sorazmernega dela regresa za leto 2018. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženki prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 39. člena določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Po določbi drugega odstavka navedenega člena lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnica svoje dejavnosti ni dejansko razširila na področje svetil, oziroma da se s prodajo svetil ni dejansko ukvarjala. Zaključilo je, da se pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju med tožnico in C. d. o. o., razen za projekt "J.", ni izvajala. To naj bi bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi edino njuno poslovno sodelovanje. Ugotovilo je tudi, da je bila pogodba antidatirana, saj naj bi jo E. E. (solastnica in prokuristka C. d. o. o.) podpisala konec avgusta 2019, in ne že v februarju 2019, kot je to trdila tožnica.

8. Nejasni so zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na dejavnost prodaje svetil ter s tem v zvezi pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju med tožnico in C. d. o. o., še posebej v delu, ki zadeva projekt "D.". Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil v okviru sodelovanja tožnice s podjetjem C. d. o. o. izveden le projekt J., zatem pa je štelo, da četudi je toženka (verjetno tožnica) izvedla (tudi) projekt D. za svetila, to še ne zadosti pogoju dejanskega opravljanja dejavnosti v zvezi s svetili iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1, ker naj bi šlo (le) za največ dva projekta glede svetil. V zvezi s projektom D. sodišče prve stopnje torej po eni strani dopušča možnost, da se je izvedel, hkrati pa kot že rečeno navede, da se je izvedel le projekt J.1

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti dva projekta ne zadoščata, ni pravilno. Pravilno se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2021 z dne 21. 6. 2021, v kateri je bilo zavzeto stališče, da ni pomembno, kakšen je obseg te dejavnosti pri delodajalcu v preteklosti; bistveno je, da se je s tem ukvarjal. Glede na navedeno torej za presojo o tem, ali se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, zadošča, da je tožnica izvedla že en projekt. To pa je lahko le projekt D. in ne J. V zvezi s projektom J. je sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotovilo, da naj bi direktor tožnice želel popust pri nabavi svetil za svoj apartma v I., oziroma da gre za opremljanje apartmaja v I., ki je v lasti tožnice. Glede na to projekta J. po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za (dejansko) opravljanje ponudbe oziroma prodaje svetil na trgu.

10. Pritožba utemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se pogodba o tehničnem sodelovanju med tožnico in C. d. o. o., razen za projekt J., ni izvajala. Tak dokazni zaključek je najmanj preuranjen in neprepričljiv, po drugi strani pa implicira, da se projekt D. ni izvedel. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do izpovedi E. E., ki je, ko ji je bil predočen e-mail z dne 31. 3. 2019, ki ga je s strani C. d. o. o. v zvezi s projektom D. tožnici poslal direktor C. d. o. o. K. K., izpovedala, da je tožnica sodelovala pri tem projektu z K. K., v nadaljevanju pa je tudi potrdila, da ve, da so bila svetila ("roba") naročena za to hišo, da je naročila L. L. (prva toženka) in da je tožnica to plačala na račun C. d. o. o. Že samo ta del izpovedi E. E. bi moral zadoščati za dokazni zaključek o pogodbenem sodelovanju med tožnico in C. d. o. o. na področju svetil, oziroma o tem, da je tožnica dejansko opravljala tudi dejavnost v zvezi s svetili. Vendar pa pritožba s tem v zvezi utemeljeno izpostavlja še listinsko dokumentacijo tožnice, ki potrjuje njene navedbe v zvezi s projektom D., do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, in sicer, že omenjeno elektronsko sporočilo C. d. o. o. (oziroma njenega direktorja K. K.) z dne 31. 3. 2019, v katerem je C. d. o. o. prvi toženki posredovala tudi predračun z dne 30. 3. 2019 (ocena investicije brez rabatov oziroma popustov) in predračun z dne 31. 3. 2019 (ponudba za tožnico z upoštevanimi rabati oziroma popusti po pogodbi z dne 5. 2. 2019), popis svetil z dne 26. 3. 2019 za projekt D., projekt razsvetljave z dne 5. 7. 2019 za projekt D., elektronsko sporočilo C. d. o. o. z dne 3. 10. 2019, v katerem je prokuristka E. E. tožnici potrdila, da je šlo pri projektu D. za poslovno sodelovanje med tožnico in C. d. o. o. na podlagi pogodbe z dne 5. 2. 2019 ter posnetek zaslona spletne povezave: M., iz katerega je razviden izveden oziroma realiziran projekt D., in na kateri je navedeno tudi podjetje toženih strank "N.".

11. Ker je sodišče prve stopnje glede projekta D. le delno upoštevalo izpovedi direktorja tožnice in E. E., ne pa tudi navedenih dokazov, je dokazna ocena glede projekta D. v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

12. Zaradi preuranjenega dokaznega zaključka glede projekta D. in zmotne uporabe materialnega prava o tem, da za dejansko opravljanje dejavnosti v smislu prvega odstavka 39. člena ZDR-1 ne zadoščata dva projekta, sodišče prve stopnje ni presojalo tožbenega zahtevka niti po višini, čeprav je tožnica navedla projekte, s katerimi naj bi toženki kršili konkurenčno prepoved in ji posledično povzročili škodo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v točki III izreka ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, s ponovno oceno vseh izvedenih dokazov, ugotovi vsebino dejanskega opravljanja dejavnosti tožnice na področju svetil. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da če bi se v novem sojenju izkazalo, da je tožnica C. d. o. o. plačala naročena svetila, za presojo dejanskeega opravljanja dejavnosti niti ni bistveno, ali je bila pogodba podpisana februarja ali pa morda antidatirana avgusta 2019, saj tako poslovanje dokazuje opravljena dejavnost prodaje svetil, ne glede na datum podpisa pogodbe. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica ukvarjala z dejavnostjo svetil, pa bo moralo tožbeni zahtevek presojati tudi po višini.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti izpodbijanega dela sodbe ne more samo odpraviti, saj je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju dopolniti ugotovljena dejstva v pomembnem, širšem sklopu glede same vsebine dejanskega opravljanja dejavnosti prodaje svetil, ter, kot je že nakazano, v primeru ugotovitve, da je tožnica dejansko izvajala dejavnost prodaje svetil, presojati tožbeni zahtevek tudi po višini in se opredeliti do vsakega očitanega primera kršenja konkurenčne prepovedi, ki naj bi tožnici povzročila škodo. Namen instančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Pritožba nadalje utemljeno izpodbija tudi odločitev v točki IV izreka, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici (po nasprotni tožbi toženki) naložilo plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust drugi toženki (po nasprotni tožbi drugi tožnici). V sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sta stranki navedli, da delavec (druga tožnica po nasprotni tožbi) razen zahtevkov v zvezi z 2. in 5. členom tega sporazuma ter zahtevka iz naslova še neizplačanega plačila za delo nima nobenih zahtevkov in pravic več oziroma se odpoveduje kakršnimkoli nadaljnjim zahtevkom. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi šlo tudi v primeru, da bi se sporazum nanašal na regres, za nično določilo, ker gre za pravico, kateri se delavec ne more odpovedati, o čemer se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS.

15. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Takšna je bila resda tudi enotna sodna praksa na pritožbenem sodišču v preteklih letih, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo drugačno stališče, in sicer, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Sodišče prve stopnje torej ni pravilno upoštevalo navedenega novejšega stališča Vrhovnega sodišča RS. Ker je sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 zapadel pred podpisom sporazuma, se je druga tožnica temu zahtevku veljavno odpovedala. Glede na navedeno, ko je bilo dejansko stanje glede sprazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravilno in popolno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in točko IV izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Glede na vse navedeno, ko je sodbi sodišča prve stopnje mogoče očitati nepopolno dokazno oceno in zmotno uporabo materialnega prava, pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa tudi ni protispisno povzelo izpovedi prič, temveč jih je kvečjemu selektivno ocenilo. Utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožnici ni vročilo tretje pripravljalne vloge in predloga za izdajo vmesne sodbe z dne 23. 1. 2023. Glede na razveljavitev sodbe bo to pomanjkljivost moralo odpraviti v ponovljenem sojenju.

17. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki III izreka razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, še ni znan končni uspeh strank v postopku. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki VI izreka in o dolžnosti plačila sodne takse v točki VII izreka sodbe sodišča prve stopnje.

18. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Glede projekta D. sodišče prve stopnje ugotovi le, da izpoved direktorja tožnice glede projekta D. ni bila prepričljiva, glede izpovedi E. E. pa, da naj bi se spomnila, da se je pred projektom J. izvedel tudi projekt D., vendar pa se za vse ostale (projekte) ni spomnila, ali so se res nanašali na tožnico in ali so bili realizirani.