Jedro

Ali je neka stvar nevarna, je potrebno presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Upoštevati je potrebno, kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo (in njenimi lastnostmi in delovanjem), ki naj bi bila nevarna, in posledico, ki je nastala. Imetnik nevarne stvari sme dokazati, da taka stvar ni bila vzrok nastali škodi (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo (padec in poškodbo noge), ki jo je dne 3.9.1994 utrpela tožnica, v višini 50%, ker ni poskrbela, da bi bila tla v trgovini suha in s tem varna tudi v mokrem vremenu. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in opisano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo objektivno in s tem popolno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožnica.

Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da je splošno znano, da so tla, obložena z vinas ploščicami spolzka že, če niso mokra, še bolj pa, če so mokra. Gre zato za povečano nevarnost padcev, zato tožena stranka odgovarja kot imetnik - obratovalec, ne glede na krivdo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ni splošno znano dejstvo, da so vinas ploščice spolzke že, če so suhe. Enake plošče se nahajajo v številnih javnih ustanovah in zavodih, npr. bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Če bi bile res nevarne, jih gotovo ne bi uporabljali. Tožena stranka ne bi dobila dovoljenja za obratovanje, če ne bi spoštovala določil Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln. Če bi bilo res splošno znano, da je vinas spolzek, tožena strnaka ne bi pridobila obratovalnega dovoljenja. V kolikor bi sodišče štelo, da je odgovornost izključno na strani tožene stranke, oziroma da je vzrok za padec tožnice iskati zgolj v podu, bi brez dvoma moralo sodbo razveljaviti ter naložiti sodišču prve stopnje, da nedvoumno ugotovi, kakšna tla ima tožena stranka v svojem lokalu, torej ali so tla spolzka ali ne. Tekstilne obloge, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo kot ekskulpacijski razlog, v trgovinskih lokalih niso dovoljene, ker se težko čistijo in zato ne ustrezajo kriterijem iz prej omenjenega pravilnika. Ugotovitev sodišča, da gre zaradi vinas ploščic za obratovanje s povečano nevarnostjo, je napačna. Sama tla v trgovini toženke niso nevarna, niti mokra niti suha, ker niso spolzka. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je preskromna, da bi lahko bila prepričljiva. Sodišče bi se moralo izreči o pritožbenih navedbah tožene stranke, zakaj posamične pritožbene navedbe zavrača in kakšen je pravni temelj za zavrnitev teh. Toženka je bila neprimerno obuta. Ker si je sama povzročila stanje, v katerem se je znašla, bi moralo sodišče toženo stranke v celoti oprostiti odgovornosti za škodo tožnice.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija ima prav v stališču, da ne gre za splošno znano dejstvo, da so vinas ploščice spolzke že, če so suhe. Res je, da se tovrstna talna obloga nahaja v številnih javnih ustanovah. Niti iz sodne prakse niti upoštevajoč življenjske izkušnje, ni mogoče posplošeno trditi, da gre za tako talno oblogo, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri hoji po njej potrebna posebna pozornost, pa bi kljub tej obstojala povečana nevarnost padcev. To bi sicer lahko bil razlog za objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da ne bi pridobila dovoljenja za obratovanje v trgovini, če bi bila talna obloga iz takega materiala, ki bi bil spolzek že suh in se pri tem sklicevala na v njenih revizijskih trditvah citirani pravilnik. Na to njeno trditev sodišče druge stopnje ni odgovorilo in tako ni ugotovilo vseh materialnopravno odločilnih okoliščin za razsojo, kar bo moralo storiti v novem sojenju.

Ali je neka stvar nevarna, je potrebno presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Upoštevati je potrebno, kako in na kakšen način je podana vzročna zveza med stvarjo (in njenimi lastnostmi in delovanjem), ki naj bi bila nevarna, in posledico, ki je nastala. Imetnik nevarne stvari sme dokazati, da taka stvar ni bila vzrok nastali škodi (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

V obravnavanem primeru je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno ugotoviti, ali so tla v trgovini tožene stranke takšna, da mokra predstavljajo povečano nevarnost padcev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je v trgovskem lokalu mogoče pričakovati, da kupci v deževnem vremenu (ali po njem) na čevljih, obleki in z dežniki nanosijo v lokal vlago. Ni brez pomena, ali vinas ploščice postanejo spolzke ob zanemarljivi količini vlage ali pa je za to potrebna večja količina vlage.

Če se bo izkazalo, da so tla spolzka le mokra, bo potrebno odgovoriti še na vprašanje ali in v kakšni meri je bila tožena stranka (ne)skrbna v svojem ravnanju in s tem morebiti krivdno odgovorna, da bi preprečila, da bi tla v trgovini postala mokra (ali le vlažna) in kdaj zaradi tega spolzka. Z odgovorom na te pravno odločilne okoliščine bo odgovorjeno tudi na revizijsko trditev, ali je res in v kakšni meri tožeča stranka z neprimerno obutvijo doprinesla k padcu in nastanku škode.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku storjena bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da take kršitve ni bilo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo pri odločitvi sodišča druge stopnje zmotno uporabljeno, zaradi tega pa nekatera pravno odločilna dejstva neugotovljena, je moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti istemu sodišču v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.