Jedro

1. Duševne bolečine zaradi spremenjenega zunanjega videza morajo biti po eni strani objektivno pogojene z ugotovitvijo, da takšen spremenjen zunanji videz obstaja, po drugi strani pa mora spremenjeni videz vzbujati nelagodje, ki povzroča duševne bolečine.

2. Tožnica je po poklicu prodajalka in torej opravlja delo s specifičnim načinom gibanja in komuniciranja, zato je bilo ob ugotovljenih težavah premalo upoštevano, da mora, če hoče opraviti enak obseg dela kot pred nesrečnim dogodkom v delo vlagati več napora ter da ima težave tudi pri dejavnostih v vsakdanjem življenju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke dosojena odškodnina zviša na 452.997,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 SIT od 1.1.1989 dalje do plačila od zneska 452.960,00 SIT pa od 29.11.1991 dalje do plačila.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 37.209,00 SIT ter pritožbene stroške v znesku 6.800,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 352.997,00 SIT s pripadki ter pravdnimi stroški. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino, od česar odpade na škodo zaradi fizičnih bolečin 100.000,00 SIT za prestani strah 30.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 200.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do 300.000,00 SIT ter zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skaženosti v znesku 90.000,00 SIT sta bila zavrnjena. Preostanek se nanaša na premoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi je tožeča stranka vložila revizijo, kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj se reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne v novo sojenje. Ker je tožnica utrpela hudo telesno poškodobo s trajnimi posledicami je iz tega naslova priznana odškodnina prenizka. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin v posledici skaženosti. Skaženost na temenu tožničine glave je objektivno ugotovljena, zaradi česar bi iz tega naslova tožnica morala prejeti ustrezno odškodnino. Okolnost, da je defekt na glavi mogoče skriti z ustrezno frizuro, ne pomeni, da tožnica ne prestaja duševnih bolečin zaradi skaženosti dela telesa. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo. Katere naj bi bile druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, glede katerih je mogoče vložiti revizijo po določbah 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP, pa revizija ne pove. V tem obsegu torej sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati nepravilnosti.

Revizija tudi ni utemeljena, kolikor izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ugotovljena dejanska podlaga ne omogoča sklepanja o tem, da tožnica takšno škodo sploh prestaja. Povedala je namreč, da je območje šivov na lasišču mogoče prekriti z ustrezno pričesko tako, da se ranjeno mesto ne vidi. Zato je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo, da tožnica ni utrpela takšne prikrajšave, ki bi bila na zunaj vidna in ki bi lahko povzročala duševne bolečine zaradi skaženosti. Duševne bolečine zaradi spremenjenega zunanjega videza morajo biti po eni strani objektivno pogojene z ugotovitvijo, da takšen spremenjen zunanji videz obstoja, po drugi strani pa mora omenjeni spremenjeni videz vzbujati nelagodje, ki povzroča duševne bolečine. Ne glede na drugačno revizijsko stališče sprejema revizijsko sodišče v celoti razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se na to zatrjevano vrsto škode nanašajo in revizijo v tem obsegu zavrača. Utemeljena pa je revizija, kolikor napada pravno presojo v izpodbijani sodbi, nanašajočo se na opredelitev višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Že tožbeno trditveno gradivo, še bolj pa po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena dejanska podlaga, namreč omogoča sklepanje, da je tožnica zaradi pretresa možganov in preloma petega vratnega vretenca utrpela splošni psihoorganski sindrom in druge posledice ortopedske narave (manjša oslabitev spominske funkcije in sposobnosti koncentracije, prekomerna utrudljivost, občasne vrtoglavice in težave pri ostrejših gibih glave in telesa ter počepanju in oslabljena kontrola čustvenih reakcij). Ker je po poklicu prodajalka in torej opravlja delo s specifičnim načinom gibanja in komuniciranja je ob ugotovljenih težavah bilo premalo upoštevano, da mora, če hoče opraviti enak obseg dela kot pred nesrečnim dogodkom v delo vlagati več napora ter da ima težave tudi pri dejavnostih v vsakdanjem življenju. V tem obsegu je sodišče druge stopnje dejanske ugotovitve o posledicah nesreče podcenilo in zato z zavrnitvijo pritožbe sprejelo napačno prvostopno oceno o primernosti odškodnine iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT. Namen odškodovanja bo namreč dosežen le z odmero takšne odškodnine, kot je iz tega naslova uveljavljena od tožnice same, torej z zneskom 300.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče v tem pogledu po določbi 1. odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožnice delno spremenilo in odškodnino za 100.000,00 SIT zvišalo.

Zaradi spremembe odmere odškodnine je bilo treba po določbi 154. in 166. člena ZPP znova odločiti o pravdnih stroških. Tožeča stranka je uspela s svojim zahtevkom do višine 84 %, tožena pa do 16 %. Ob stroških tožeče stranke v višini 48.395,00 SIT je tako ta upravičena do povrnitve stroškov v znesku 40.652,00 SIT, tožena stranka pa ob prijavljenih stroških v višini 21.516,00 SIT do stroškov v znesku 3.443,00 SIT. Po pobotanju priznanih stroškov je bilo treba toženi stranki naložiti v plačilo stroške tožeče stranke v višini 37.209,00 SIT. Glede pritožbenih stroškov tožeče stranke pa obvelja, da je upravičena do njihove povrnitve do 1/2, saj je približno toliko tudi uspela s pritožbo. Ker po odmeri v skladu z odvetniško tarifo ti stroški znesejo 13.600,00 SIT mora torej tožena stranka tožeči povrniti iz tega naslova znesek 6.800,00 SIT.

Izrek o stroških revizijskega postopka, ki bi jih morala tožena stranka plačati tožeči stranki, ker je ta z revizijo delno uspela, je odpadel, ker stroški niso bili zaznamovani. Stroške odgovora na revizijo pa bo morala tožena stranka nositi sama, ne glede na delni uspeh revizije tožeče stranke, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).