Jedro

Predlagatelj ni dolžan razširiti predlog za določitev nujne poti na lastnika druge nepremičnine že na podlagi ugotovitve izvedenca, da je potek nujne poti preko druge nepremičnine ustreznejši. Izvedensko mnenje je tako kot vsak dokaz podvrženo dokazni oceni sodišča. Šele ko sodišče sprejme izvedensko mnenje in zaključke, ki izhajajo iz njega in s tem seznani predlagatelja, nastopi predlagateljeva dolžnost prilagoditi predlog, sicer opustitev lahko pripelje do zavrnitve predloga.

Pripombe na izvedensko mnenje ter zahteva za njegovo dopolnitev ne predstavljajo dokaznega predloga, zato niso podvrženi prekluziji ter jih sodišče zaradi nepravočasnosti ne sme zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v 1. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev nujne poti (1. točka izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2. Zoper 1. točko izreka sklepa se pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, in sicer drugemu sodniku. Navaja, da so razlogi odločitve sodišča v nasprotju z obrazložitvijo. Čeprav je sodišče navedlo, da sta bila oba izvedenca naklonjena izgradnji nujne poti po varianti I in II, je sodišče predlog predlagatelja vseeno zavrnilo. Glede na obrazložitev se je sodišče pri tem oprlo na dopolnilno mnenje izvedenca T. z dne 18. 4. 2011, ki je kot tehnično najbolj izvedljivo in ekonomsko varianto opisal varianto VII. Pritožnik navaja razloge, zakaj meni, da ni pravilna ocena izvedenca in s tem sodišča, da je najprimernejši potek nujne poti po varianti VII. S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev na evidentno napačno in ne zadosti argumentirano oceno izvedenca T. glede variante VII, je podana bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi izpodbijane odločbe med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu (glede ugotovitev izvedencev o dolžini poti in stroških za izgradnjo). Predlagatelj je na dopolnitev izvedenskega mnenja podal pripombe, da se izvedenec opredeli glede nosilnosti in prevoznosti mostička, sodišče prve stopnje pa je ta predlog predlagatelja neutemeljeno zavrnilo. Ne drži ocena sodišča, da je izvedenec odgovoril na te pripombe. Tudi v zvezi s tem je podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poziv sodišča na naroku dne 7. 1. 2010 je predlagatelj razumel kot poziv, naj označi kot nasprotna udeleženca tudi M. ali R., ne pa kot poziv v kontekstu, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa, in sicer, da naj bi bila potrebna gradbena dela v zvezi z variantama I in II na stanovanjski stavbi. Če bi sodišče na takšen način formuliralo svoj poziv, kar bi v skladu z načelom odprtega sojenja moralo, bi predlagatelj razširil predlog tudi na lastnika parc. št. 1894/2, k. o. X. V zvezi s predlogom, da se zadeva dodeli drugemu sodniku v reševanje, je predlagatelj navedel, da je v desetletnem odločanju sodnica izkazala nenaklonjenost, da bi določila nujno pot. Iskala je razloge, kako predlogu ne bi ugodila in ne bi vsebinsko odločala o njem. Neprimerno bi bilo, da se od sodnice, ki se je v zadevi enkrat že opredelila, zahteva, da se v ponovnem odločanju opredeli drugače. Nenazadnje pritožnik opozarja na dolgotrajnost predmetnega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je zavajajoča in protispisna navedba pritožnika, da naj bi bila nujna pot po varianti VII najdražja. Opozarja na dejstvo, da predlagatelj nujne poti, ki bi tekla v skladu z varianto VII, ni predlagal, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da lahko odloča zgolj v mejah postavljenih predlogov. Ugovori, zakaj varianta VII ne predstavlja najboljše rešitve, pa ne morejo nadomestiti izrecnega predloga za potek nujne poti. Očitki glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja bi se izkazali za relevantne le v primeru, če bi predlagatelj predlagal varianto VII. Glede na to, da bi bilo ob izdelavi nujne poti treba preurediti del dvorišča hiše, ki stoji na parc. št. 1894/2, k. o. X, nasprotni udeleženec opozarja na dejstvo, da bi predlagatelj moral v postopek vključiti tudi druge solastnike te nepremičnine.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku za določitev nujne poti se lahko nasprotni udeleženec brani z ugovorom, da je mogoče ustanoviti nujno pot z manjšo obremenitvijo za služečo nepremičnino preko druge nepremičnine. Če sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da je ugovor utemeljen, lahko zavrne predlog predlagatelja, ki svojega predloga ne razširi še na lastnika te druge nepremičnine. Vendar je takšna odločitev sodišča dopustna le, če je v skladu z načelom odprtega sojenja predlagatelja seznanilo z zaključki, izhajajočimi iz izvedenega dokaznega postopka in ga pozvalo k razširitvi predloga na lastnike druge nepremičnine (1). Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da k razširitvi predloga za določitev nujne poti predlagatelja zavezuje že ugotovitev izvedenca v izvedenskem mnenju, da je potek nujne poti preko druge nepremičnine ustreznejši. Izvedensko mnenje je, tako kot vsak dokaz, podvrženo dokazni oceni sodišča. Šele, ko sodišče sprejme izvedensko mnenje in zaključke, ki izhajajo iz njega in s tem seznani predlagatelja, nastopi predlagateljeva dolžnost prilagoditi predlog, dolžnost, katere opustitev lahko pripelje do zavrnitve nerazširjenega predloga. Navedeno še toliko bolj velja v primeru, kadar ima predlagatelj na izvedensko mnenje pripombe in zaključke izvedenca glede primernosti druge poti zavrača. 6. Na tem mestu je pritrditi pritožbi tudi glede očitane kršitve postopka v zvezi z zavrnitvijo pripomb predlagatelja na dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca T. in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagateljeve pripombe, ki jih je podal na naroku za glavno obravnavo 21. 6. 2012, niso bile prepozne. Pripombe na izvedensko mnenje ter zahteve za njegovo dopolnitev niso dokazni predlogi (2), ki bi jih zadela prekluzija in jih (razen v primeru, ko sodišče oceni, da stranka želi z njimi zavlačevati postopek) ne more zavrniti zaradi njihove nepravočasnosti, torej iz procesnih razlogov. Poleg tega tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ugotavljanje dejanskega stanja glede primernosti poti po VII. varianti naj ne bi bilo mogoče, ker predlagatelj v postopek ni vključil lastnikov parcel, po katerih bi tekla pot v skladu s to varianto. Ti razlogi so v nasprotju s predhodnimi zaključki sodišča prve stopnje, da bi bila pot po varianti VII najprimernejša. Oceno o najprimernejšem poteku poti bi lahko sodišče naredilo šele po celovito izpeljanem dokaznem postopku, torej upoštevajoč popolno izvedensko mnenje, v katerem ni nasprotij.

7. Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno ocenilo pot po varianti VII za najprimernejšo in ker je brez predhodnega poziva predlagatelju neutemeljeno očitalo opustitev prilagoditve predloga, zavrnitev predloga ni bila utemeljena.

8. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč pa je bila zavrnitev predloga neutemeljena tudi iz razloga, ker predlagatelj glede na predvideni način izdelave nujne poti po I. in II. različici v postopek ni vključil tudi lastnikov javne poti ter lastnikov parc. št. 1894/2, k. o. X. Nujna pot je stvarna služnost, ki se ustanovi z odločbo sodišča. Z njo sodišče v korist lastnika gospodujočega zemljišča, ki za redno rabo nima potrebne povezave z javno cesto, podeli pravico hoje oziroma vožnje po tuji, služeči nepremičnini. V zvezi s parc. št. 1894/2, k. o. X. pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od variant (I, II ali VII) ne predvideva poteka poti preko navedene parcele, zato vključitev lastnikov v postopek ni potrebna. Ker postopek za določitev nujne poti ni namenjen varovanju interesov lastnikov sosednjih zemljišč iz naslova morebitnih imisij, tudi ta okoliščina ne more biti razlog za udeležbo teh oseb v postopku. Enako pa velja tudi glede lastnikov parc. št. 1911, k. o. X. ki je v zemljiški knjigi vpisana kot pot v splošni rabi. Ker gre za javno pot, na kateri ni mogoče ustanoviti služnosti nujne poti, ima predlagatelj prav, da v predmetni postopek ni treba vključiti lastnikov javne poti. Navedenega tudi ne spremeni okoliščina, da bi bil za izvedbo same poti potreben poseg na javno pot, saj to ni predmet postopka, v katerem se zahteva ustanovitev služnostne pravice nujne poti.

9. Glede na povedano je bil predlog za ustanovitev nujne poti zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, kršitev pravil pravdnega postopka in posledično tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno zavrnjen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. in 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vse skupaj pa v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku). Pritožbeno sodišče je glede na naravo procesne kršitve in možnosti razširitve predmeta obravnavanja odločilo, da samo ne more odpraviti ugotovljenih kršitev. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca T. glede nosilnosti ter poplavnosti mostička, na kar je pravočasno opozarjal predlagatelj. Če bo nato ocenilo, da je dostop do predlagateljeve nepremičnine po varianti VII res najustreznejši, pa bo moralo predlagatelja pozvati k razširitvi predloga na lastnike parc. št. 1915, 1916 ter 1917, k. o. X. 10. Pritožbeno sodišče predlogu za predodelitev zadeve drugemu sodniku ni sledilo. Pritožnik očita sodnici na eni strani iskanje razlogov za zavrnitev predloga iz nevsebinskih razlogov, po drugi stani pa ji očita drugačno opredelitev od tiste, ki je po mnenju pritožnika pravilna. Že zato je bilo predlog pritožnika treba zavrniti. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za predodelitev zadeve, še posebej to ne bi bilo smotrno glede na obsežnost že izvedenih dokazov ter dosedanjo dolgotrajnost postopka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člen ZPP.

(1) Prim. A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba , Ljubljana 2004, str. 468. (2) Prim. J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem; Uradni list: GV Založba, Ljubljana 2005-2006, str. 499