Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo obsojenčev dokazni predlog, saj je ugotovilo, da obsojenec ni zadostil trditvenemu bremenu oziroma ni izkazal relevantne zveze med tem, kar naj bi priči izpovedali oziroma potrdili ter predmetom sojenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo G. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen osem mesecev zapora in ob upoštevanju določene kazni eno leto in dva meseca zapora iz pogojne obsodbe, izrečene sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 26000/2010 z dne 5. 9. 2013, določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta; določilo mu je tudi poseben pogoj, da oškodovancema plača vsakemu znesek 3.813,52 EUR, s preostankom zahtevka pa ju je napotilo na pravdo. Obsojencu je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Kopru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka (jamstvo v kazenskem postopku - določilo 29. člena Ustave RS) ter zaradi kršitve določil kazenskega zakona. Vložnik uveljavlja tudi pritožbene razloge iz 370. člena ZKP ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se izreče oprostilna sodba, podrejeno pa, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve se vložnik sklicuje na svojo zaključno besedo in, kot nadalje pravi, na „vse navedbe podane tekom postopka“. Vložnik se sklicuje na svoj zagovor in navaja, da ta ni bil kritično ocenjen oziroma da je bil neutemeljeno označen kot neverodostojen, da pa je neverodostojna izpoved priče N. S. Vložnik nadalje zatrjuje, da bi morala kot priči biti zaslišana N. F. in M. D., ki bi lahko povedala, kdaj in koliko dela sta v resnici opravila oškodovanca in koliko stroškov sta onadva povzročila obsojencu. Vložnik meni, da glede dejanja, ki se mu očita, obstoji kvečjemu dvom zaradi česar bi mu morala biti izrečena oprostilna sodba.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanim na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Državni tožilec ugotavlja, da obsojenec v precejšnji meri ponavlja razloge, ki jih navedel že v pritožbi, vendar teh razlogov ne precizira in konkretizira in da je zahteva vložena tudi zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, teh razlogov pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako očitek, da sodišče svojih zaključkov ni gradilo na objektivnih dokazih in da bi moralo preveriti z obstojem slikovne dokumentacije tudi izjave zaslišanih prič, pomeni zgolj uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko pa vložnik zatrjuje, da sodišče ni verjelo njegovemu zagovoru, pač pa je sledilo izpovedbam posameznih prič, gre za uveljavljanje razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tu gre predvsem za priče N. S., N. F. in M. D. Državni tožilec nadalje ocenjuje, da je neutemeljeno vložnikovo zatrjevanje o napačni uporabi načela indubio pro reo, saj trditve zahteve v tej zvezi niso konkretizirane. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da vložnik neupravičeno povezuje kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne da bi bili očitki konkretizirani in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec ponavlja, da sodišče neutemeljeno ni sprejelo dokaznega predloga za zaslišanje N. F. in M. D. in vztraja, da so podane vse v zahtevi za varstvo zakonitosti navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določil kazenskega zakona ter da je podana kršitev zaradi odločbe o kazenski sankciji. Obsojenec v svojem odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca prilaga izjavo M. D. ter dokumente podjetja G. s.p., v svojem odgovoru prilaga tudi še en izvod zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Njena ključna pomanjkljivost ni v tem, da je sestavljena iz preslikave pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in dodanega dela, v katerem vložnik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak da so očitki zahteve, razen glede zavrnitve predloga za zaslišanje dveh prič, tako splošni, da jih ni mogoče preizkusiti in da uveljavlja razloge, ki jih po določbi 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 sprejelo razlago, po kateri sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj, oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Zahteva obsojenega G. F. navedenih meril ne izpolnjuje razen, kot že rečeno, glede zatrjevane kršitve pravic obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič N. F. in M. D. 7. Kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, drugostopno sodišče pa v zvezi s tem zavrnilo ugovor pritožbe, ni podana. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog, saj je ugotovilo, da obsojenec ni zadostil trditvenemu bremenu oziroma ni izkazal relevantne zveze med tem, kar naj bi priči izpovedali oziroma potrdili ter predmetom sojenja. Bistvo očitka pravnomočne sodbe obsojencu je vendarle, da oškodovancev ni prijavil v obvezno pokojninsko in invalidsko zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti, kar je imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz obračunanih in plačanih prispevkov. Zatrjevanje, da sta oškodovanca obsojencu povzročila stroške in škodo zaradi nepravočasno potrjenih delovnih dovoljenj in bivanja, kar naj bi potrdili navedeni priči, ni v neposredni zvezi s predmetom sojenja, medtem ko zagovor obsojenca, da je njegov oče N. F. oškodovancema izplačal vsakemu po 900,00 EUR, sodišče sprejema. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da z zavrnitvijo predloga za zaslišanje obeh prič niso bile kršene pravice obrambe.

8. Kršitev zakona je po mnenju vložnika podana, ker iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zakonski znak kršitve temeljnih pravic delavcev, ne pojasni pa, v čem naj bi bila ta pomanjkljivost, tega očitka zato ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Vložnik v večjem delu zahteve uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zgrešena naj bi bila dokazna ocena tako zagovora obsojenca kot prič N. S. in oškodovanca F. N., uveljavljanje tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

10. Vrhovno sodišče na podlagi navedenih razlogov ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi niso podane in da je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva zato ni utemeljena. Vrhovno sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo novih trditev vložnika v zvezi zatrjevano kršitvijo pravic obrambe, ki jih je podal v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, saj je bila ta izjava podana po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Na podlagi ugotovitve, da zahteva ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 400,00 EUR v skladu z določbo prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP.