Jedro

Tožnica kot državna tožilka in funkcionarka je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju, saj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj državnotožilske službe in službenega razmerja državnega tožilca je vezan na državnotožilsko funkcijo in ko preneha ta funkcija, posledično preneha tudi službeno razmerje (državnotožilska služba).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, kakršne je tožnica imela v času pred 2. 11. 2017 in da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja v roku 15 dni po pravnomočnosti odločitve v predmetnem delovnem sporu (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnica pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost njene nedenarne terjatve ni izkazana, saj je v zavarovanje svoje nedenarne terjatve s tožbo vložila upravni spor in ta še ni zaključen. V upravnem sporu izpodbija odločbo Državnotožilskega sveta z dne 30. 8. 2017, ki je ključen tudi za razsojo v tej pravdi, v kateri zatrjuje, da ji funkcija ni prenehala in zato smiselno tudi delovno oziroma službeno razmerje pri toženi stranki ne. Meni, da je ključno vprašanje, ali je odločba Državnotožilskega sveta zakonita in ali je bila ocena državnotožilske službe zanjo sprejeta oziroma izdelana po zakonitem postopku ali ne. Po mnenju pritožbe je terjatev v konkretnem delovnem sporu izkazana za verjetno, saj je podana verjetnost, da bo sporna odločba odpravljena, pri tem pa je ta verjetnost veliko večja kot možnost, da ne bo. Zatrjuje nezakonito delovanje Državnegatožilskega sveta, kar uveljavlja v upravnem sporu. Navaja, da je Državnotožilski svet izdelal negativno oceno in jo obvestil, da ji je funkcija že prenehala, torej še prej, preden je bila sploh seznanjena z negativno oceno. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 24/2016 in na kršitev 25. in 23. člena Ustave RS, ker bi morala biti v postopku ocenjevanja seznanjena z negativno oceno in imeti možnost ugotovitve izpodbijati ter da o pritožbi odloča neodvisni organ. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da ni z ničemer izkazala, da bi ji nastala težko popravljiva škoda, in da je zgolj pavšalno navajala, da bo zaradi prenehanja funkcije ogrožena njena eksistenca in eksistenca njenih otrok, konkretne škode, pa ni izkazala, ker v tožbi ni predložila nobenega dokaza o premoženjskem stanju njene družine. Zatrjuje, da ji nastaja nenadomestljiva škoda že s tem, ko je zaradi nezakonite odločbe, ki jo izpodbija in je možnost, da bo odpravljena, večja od možnosti, da ne bo obstala, kar pomeni, da je tožnici onemogočeno opravljanje dela in je kršena njena temeljna ustavna pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS. Meni, da je sodišče spregledalo, da državne tožilce imenuje in razrešuje Vlada RS (in ne Državnotožilski svet) in da je edina Vlada RS tista, ki lahko državnega tožilca razreši oziroma izda ugotovitveno odločbo o prenehanju funkcije, kot to izhaja iz 74. člena ZDT-1. Zatrjuje, da je nezakonito situacijo ustvaril Državnotožilski svet s tem, ko je nepravilno štel, da je vročitev ocene lahko opravljena tudi s fikcijo vročitve, potem ko je nepravilno in nezakonito glede vročanja ocene uporabil določbe ZUP o vročanju, po katerih je možna tudi domneva vročitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, hkrati pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj. - ZIZ), ki se na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) uporablja tudi pri izdajanju začasnih odredb v individualnih delovnih sporih. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji, prav tako pa je ugotovilo, da ni izkazala tudi ene izmed nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe in sicer ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode v zvezi z zatrjevanjem zmanjšanja javne koristi, delovnopravno kontinuiteto ter prizadetim ugledom, saj ji je na podlagi dokončne negativne ocene z dne 30. 8. 2017 že prenehala državno tožilska funkcija in s tem službeno razmerje. Zaključilo je, da tožnica tudi ni verjetno izkazala, da je predlagana odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode in da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej.

6. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. - ZIZ). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik tako verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

7. Iz tožbenih navedb in listin v spisu izhaja: - da je tožnica dne 6. 11. 2006 nastopila funkcijo višje državne tožilke na A. in bila od tega dne dalje v službenem razmerju pri toženi stranki; - da je Državnotožilski svet z odločbo z dne 30. 8. 2017 za tožnico za čas od 6. 11. 2012 do 5. 11. 2015 izdelal oceno državnotožilske službe, s katero je ugotovil, da ne ustreza državnotožilski službi; - da je bila odločba Državnotožilskega sveta z dne 30. 8. 2017 tožnici vročena dne 3. 11. 2017 na podlagi fikcije vročitve (A4 in B3) in je tožena stranka tožnico z dne 2. 11. 2017 odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zavarovanja za starševstvo in zavarovanja za brezposelnost. 8. Službeno razmerje ureja Zakon o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/2011 s sprem. - ZDT-1), ki v 2. členu določa, da je državni tožilec funkcionar in v službenem razmerju z Republiko Slovenijo ter glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače. 9. Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca ureja 72. člen ZDT-1, ki določa, da preneha državnemu tožilcu funkcija, če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi (7. točka prvega odstavka) in se šteje, da je razlog iz 7. točke prvega odstavka 72. člena ZDT-1 nastopil z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena (drugi odstavek 72. člena ZDT-1). O nastopu razlogov za prenehanje državnotožilske funkcije pristojni vodja državnega tožilstva obvesti Vlado RS, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju državnotožilske funkcije, kar ureja 74. člen ZDT-1 (ugotovitvena odločba).

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje (ki se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 81/2016 z dne 30. 8. 2016), da je tožnica kot državna tožilka in funkcionarka v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju, saj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj državnotožilske službe in službenega razmerja državnega tožilca je vezan na državnotožilsko funkcijo in ko preneha ta funkcija, posledično preneha tudi službeno razmerje (državnotožilska služba). Tožnici je bila dne 3. 11. 2017 vročena dokončna odločba Državnotožilskega sveta z dne 30. 8. 2017, iz katere izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi, zato ji je na podlagi 5. alineje drugega odstavka v zvezi s 7. točko prvega odstavka 72. člena ZDT-1 z dnem vročitve dokončne negativne odločbe, po samem zakonu, prenehala državnotožilska funkcija in s tem tudi službeno razmerje s toženo stranko. Ob prenehanju državnotožilske funkcije tudi ni več podlage za obstoj službenega razmerja državnega tožilca.

11. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je v konkretnem delovnem sporu izkazana terjatev za verjetno, ker je podana verjetnost, da bo sporna odločba odpravljena, saj je zoper njo tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče RS. Tožničin očitek o nezakonitosti odločbe Državnotožilskega sveta v tej fazi postopka še ni verjetno izkazan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz tožbenih navedb in listin v spisu ne izhaja, da bi Upravno sodišče RS v upravnem sporu že odločilo in ugotovilo nezakonitost odločbe, prav tako pa je zavrnilo tudi predlagano začasno odredbo (B1). Za odločitev v konkretnem primeru tudi ni pomembno, da ni izkazano, da bi Vlada RS izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju tožničine državnotožilske funkcije, kar ureja 74. člen ZDT-1. Ugotovitvena odločba ne more vplivati na prenehanje funkcije državnega tožilca, saj državnemu tožilcu preneha funkcija z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena njegove službe, da ne ustreza državnotožilski službi (72. člen ZDT-1). Ugotovitvena odločba tako ne more vplivati na datum prenehanja funkcije državnega tožilca in s tem službenega razmerja.

12. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana. Ker ni bil podan že osnovni predpogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, ki izhajajo iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ in pritožbeno sodišče zato na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).