Jedro

Za presojo, ali je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je delavec ostal na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, je odločilno, ali je tožnik nadaljeval z delom po preteku določenega časa, ne da bi bilo poprej dogovorjeno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas (s pisno ali ustno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ...).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da se je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 8.5.1994 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo zlasti na dejstvo, da je bila volja toženca v tem, da bo tožnik pri njem delal le za določen čas, vendar volja toženca ne more biti odločilna, če je tožnik ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Tožnik je ostal na delu še po 7.5.1994. Toženec do tega dne tožniku ni ponudil v podpis nove pogodbe, čeprav prvostopenjsko sodišče zgolj na podlagi izjave toženca ugotavlja nasprotno. Toženec je sam izjavil, da je dne 7.5.1994 tožnik normalno vozil in se glede njegovega statusa ni zgodilo ničesar. Če bi tožnik 7.5.1994 odklonil podpis nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi mu toženec lahko preprečil opravljanje dela po 8.5.1994, vendar tega ni storil. Tožnik tudi navaja, da toženec v obdobju od 8.5.1994 do 13.5.1994 ni bil v Nemčiji, tako da bi mu lahko preprečil opravljanje prevozov, in predlaga dokaz z vpogledom v poslovne knjige. Tudi trditve, da naj bi toženčev brat opravljal prevoze namesto tožnika, niso resnične, saj ta avtobusa do takrat nikoli ni vozil in ni izpolnjeval zdravstvenih in drugih pogojev za veljavno vozniško dovoljenje D kategorije.

Toženec je tako pristajal na tožnikove vožnje po 8.5.1994 in jih je tudi odobril v potnih nalogih za delavsko progo, katerih vpogled je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Zato tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec že 5.5.1994 izročil tožniku v podpis pogodbo, da se delovno razmerje podaljša še za en mesec do 7.6.1994, da pa ta pogodbe ni podpisal in jo je vrnil, vendar šele, ko se je toženec vrnil iz Nemčije in 13.5.1994 zahteval od tožnika, naj preneha z delom, ko je ugotovil, da pogodbe ni podpisal. Toženec je tudi poskrbel, da bi vozil avtobus njegov brat, če bi tožnik 9.5.1994 ne prišel na delo in bi tako odklonil podpis pogodbe. Ker je tožnik 9.5.1994 prišel na delo in odslovil toženčevega brata, češ da se je tako sporazumel s tožencem, je s tem ustno privolil v podaljšanje delovnega razmerja za določen čas. Zaradi odsotnosti toženca je vozil do 13.5.1994 po delovnih nalogih, ki jih je toženec pripravil še pred odhodom v Nemčijo tako kot vedno za cel teden vnaprej, v prepričanju, da velja dogovor o podaljšanju delovnega razmerja za en mesec. Po vrnitvi iz Nemčije tožencu seveda ni preostalo drugega, kot da je tožnika odslovil, ker ta ni hotel podpisati pogodbe za podaljšanje delovnega razmerja. Tožnik je skušal toženca v času njegove odsotnosti prevarati, da bi pod pretvezo delovno razmerje za določen čas z opravljanjem del spremenil v delovno razmerje za nedoločen čas po sili zakona. Takšno delovno razmerje pa se ne sklene, če ni izražene volje obeh pogodbenikov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da med toženima strankama ni bilo nikdar govora o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas in da je bila volja toženca, da bo tožnik delal pri njem samo določeno obdobje, vendar to za odločitev v zadevi ni relevantno. Delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, se namreč na podlagi 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Za odločitev o zadevi je zato pomembno zgolj dejstvo, ali je tožnik ostal na delu pri tožencu po 7.5.1994, ne da bi bilo poprej dogovorjeno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je verjelo izjavi toženca, da je dne 5.5.1994 predložil tožniku v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav je toženec na obravnavi dne 3.6.1997 sam izjavil, da je tožnik dne 7.5.1994 normalno vozil in se glede statusa ni nič zgodilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 370. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovnem postopku podrobneje raziskati, ali je bila nova pogodba dejansko izročena v podpis tožniku že dne 5.5.1994, ali pa drži trditev tožnika, da mu je bila pogodba izročena v podpis šele dne 16.5.1994 s strani toženčeve žene.

V ta namen naj dopolni dokazni postopek z zaslišanjem toženčeve žene, tožnika in toženca, po potrebi pa naj izvede še druge dokaze. Poleg tega naj ugotovi, ali je toženec res poskrbel za zamenjavo tožnika, če bi ta ne prišel na delo in bi s tem odklonil podaljšanje pogodbe o zaposlitvi. V ta namen pa naj opravi poizvedbe, ali je toženčev brat v tistem času izpolnjeval vse potrebne pogoje, da bi lahko nadomestil tožnika pri njegovem delu. Prav tako naj sodišče prve stopnje, glede na nasprotne trditve tožnika, ugotovi, ali je bil toženec v obdobju od 8.5.1994 do 13.5.1994 dejansko v Nemčiji, kot zatrjuje, pri čemer naj izvede dokaz z vpogledom v poslovne knjige in listine toženca. V kolikor se toženec v spornem obdobju ni nahajal v Nemčiji, bi namreč tožniku lahko preprečil opravljanje dela, ker ni podpisal pogodbe.

Ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka glede na določilo 3. odst. 166. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).