Jedro

Odločitev o prenehanju delovnega razmerja je nezakonita, ker temelji na podlagi rezultata preizkusa znanja, ki ga je opravila izobraževalna organizacija, ki ni verificirana za izdajo potrdil o znanju slovenskega jezika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke št. 876/1 z dne 1.6.1992 in št. 04/4-8761/3 z dne 1.10.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke. Nadalje je ugotovilo, da tožeči stranki na podlagi navedenih odločb delovno razmerje dne 26.12.1992 ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto ter ji za čas po prenehanju delovnega razmerja 26.12.1992 do ponovnega nastopa dela plačati osebne dohodek ter druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov do plačila, vse v 8 dneh. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 7.225,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1994 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek predlagatelja zavrne kot neutemeljen.

Meni, da je nedokazana in neutemeljena trditev sodišča, da Skupnost izobraževalnih centrov in A. d.o.o. Ljubljana, s katerima je tožena stranka sklenila pogodbo o izvedbi verificiranega tečaja slovenskega jezika za terenske delavce - neslovence, nista pooblaščeni za izdajanje verificiranih potrdil o osnovnem znanju slovenskega jezika.

Poudarja, da je bila potreba po izobraževanju in preizkusu znanja po navedenem programu le enkratna in specifična, saj se je pojavila v prehodnem obdobju nastajanja slovenske carinske službe, A. d.o.o. pa se je s pogodbo zavezala, da bo ne le opravila preizkus znanja v skladu s programom tečaja, temveč tudi podelila verificirana potrdila o osnovnem znanju slovenskega jezika. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi iz razloga, ker je sodišče prezrlo, da bi morala tožeča stranka skladno z določbo 2. odst. 40. člen zakona o carinski službi do 25.6.1993, predložiti pismeni dokaz o aktivnem znanju slovenskega jezika. Trdi, da tožeča stranka ni nikoli predložila potrdila o državljanstvu R Slovenije, iz česar sklepa, da slovenskega državljanstva ni pridobila, brez navedenega pogoja in aktivnega znanja slovenskega jezika pa tožeča stranka ne more opravljati svojega dela v slovenski carinski službi, zato je izrek izpodbijane sodbe neizvršljiv.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vse bistveno pomembne okolnosti in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, vsebovano v zakonu o carinski službi (Ur. list RS, št. 1/91-I). Po določilu 1. odst. 40. člena omenjenega zakona preneha delovno razmerje delavcu, ki je na podlagi 37. člena tega zakona sklenil delovno razmerje, v organu carinske službe in ne obvlada slovenskega jezika, če se v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona ne nauči slovenskega jezika tako, da bi lahko vodil carinski postopek v slovenskem jeziku (4. odst.). Po določilu 2. odst. 41. člena pravilnika o strokovnem izpitu in izobraževanju delavcev v organih carinske službe (Ur. list RS, št. 5/92) opravi preverjanje znanja slovenskega jezika (ki je ustno in pisno) izobraževalna organizacija, ki je pooblaščena za izdajanje verificiranih potrdil o osnovnem znanju slovenskega jezika. Ob nespornem dejstvu, ki izhaja iz dopisa Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 18.3.1993 (priloga, označena pod "C"), da Skupnost izobraževalnih centrov Slovenije in A. d.o.o. iz Ljubljane, s katero je Republiška carinska uprava sklenila pogodbo o izvedbi verificiranega tečaja slovenskega jezika za carinske delavce - neslovence - nista verificirani za izvajanje izobraževalnega programa "slovenščina za hrvaško-srbsko govoreče" o neuspešnem preizkusu znanja slovenskega jezika za predlagatelja, ne more pravno upoštevno. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi rezultata preizkusa znanja, ki ga je opravila izobraževalna organizacija, ki ni pooblaščena za izdajanje potrdil o osnovnem znanju slovenskega jezika, ne more imeti javno veljavnih pravnih učinkov.

V zvezi s pritožbeno trditvijo o neizvršljivosti izpodbijane sodbe zaradi nepredloženega pisnega dokaza o aktivnem znanju slovenskega jezika tožnika in o nepredloženem potrdilu o državljanstvu Republike Slovenije pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče v konkretni sporni zadevi odloča le o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja toženca. Toženec je dolžan upoštevati pravnomočno sodno odločbo, hkrati pa mora upoštevati tudi določbe veljavnega zakona o carinski službi in odločbo v delu o reintegraciji in reparaciji tožnika izvršiti v okviru omejitev, kot jih določa 40. člen zakona o carinski službi, kar v konkretnem primeru pomeni, da je moral tožnik imeti pisno dokazilo o aktivnem znanju slovenskega jezika, izdano v roku dveh let od uveljavitve navedenega zakona. Če navedenega dokazila tožnik nima, mu bo delovno razmerje prenehalo na podlagi določbe zadnjega odstavka 40. člena citiranega zakona. Glede dvoma pritožbe, da tožnik po vsej verjetnosti nima slovenskega državljanstva, pa velja določba 1. odst. 37. člena v zvezi s 16. členom citiranega zakona.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.