Jedro

Tožena stranka je pravilno štela, da tožničina prošnja za dodelitev BPP v obravnavanem primeru ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Tožničin pravni interes izhaja iz 106.a člena ZZZDR, glede katerega je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica v obravnavanem primeru še ne izkazuje pogojev, da bi pravno varstvo lahko zahtevala v sodnem postopku. Tožnica namreč v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni zatrjevala, niti izkazala, da bi se glede stikov z njeno polsestro že poskušala dogovoriti s starši mladoletne polsestre ter nato s pomočjo centra za socialno delo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1564/2018. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zgoraj navedeni pravdni zadevi, ki poteka zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo, ureditve stikov in preživnine glede mladoletnega otroka, katerega polsestra je tožnica. Tožnica želi v navedenem pravdnem postopku nastopati kot stranska intervenientka na strani njene matere kot tožene stranke. Tožena stranka se med drugim sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (t.i. vsebinski pogoj za dodelitev BPP). Nadalje se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 106.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem se vodi zgoraj navedena pravdna zadeva, in navaja, da ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Drugi odstavek 106.a člena ZZZDR pa določa, da se o stikih sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti pomen sporazuma in druge osebe iz prvega odstavka 106.a člena ZZZDR. Če se o tem sami ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. V skladu s tretjim odstavkom 106.a člena ZZZDR odloči o stikih sodišče, v primeru, da tudi ob pomoči centra za socialno delo ne pride do sporazuma. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ni v ničemer zatrdila ali izkazala, da bi se o navedenem skušala sporazumeti bodisi najprej samo s staršema mladoletnega otroka, bodisi kasneje s pomočjo centra za socialno delo, zaradi česar je njena prošnja za dodelitev BPP preuranjena in v nasprotju s 1. in 24. členom ZBPP, zaradi česar jo je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka zmotno menila, da zahteva samostojne stike. Z očetom mladoletne polsestre se ni mogoče dogovoriti glede stikov, saj je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani že dve leti v teku pravdna zadeva IV P 1564/2018, v kateri je bila tožnici že priznana stranska intervencija na strani matere kot tožene stranke. Tožnica meni, da bi bilo v škodo njene polsestre, če bi se jo dodelilo očetu, ki ima težave z alkoholom, je nasilen do njune matere in do katerega čuti njena polsestra hud odpor. Zatrjuje pravni interes, da v pravdi uspe njena mati. Navaja, da imajo po zakonu družinski člani pravico do stikov. Ne želi vtoževati stikov, ampak je priglasila intervencijo po 199. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Po tožničinem mnenju Center za socialno delo v tej fazi nima več pristojnosti. Vsi mirni poskusi rešitve spora so namreč propadli. V pravdnem postopku so bili postavljeni številni izvedenci, ki so se izjasnili tudi do tožnice, ki je brezposelna in brez dohodkov, zato ne zmore nositi odvetniških stroškov. BPP bi ji morala biti odobrena. V nadaljevanju se sklicuje še na materialni kriterij za dodelitev BPP. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju tožnice odpravi izpodbijano odločbo in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, kot izbranega odvetnika pa določi tožničinega pooblaščenca. Zahteva še povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice, razen tistih, s katerimi se izrecno strinja in navaja, da navedbe tožnice glede kršitve pravil postopka niso obrazložene. Obsežne navedbe tožnice glede dohodkovnega kriterija za dodelitev BPP za predmetno zadevo niso relevantne, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi ni presojala izpolnjevanja dohodkovnega kriterija tožnice. Navedbe, da je tožnica v navedeni pravdni zadevi priglasila stransko intervencijo, ter da ji je bila le-ta priznana, so nedopustna tožbena novota. Navedbe o priznani stranski intervenciji niso izkazane. Tožena stranka se nadalje sklicuje na 106.a člen ZZZDR in navaja, da tožnica v postopku dodelitve BPP ni zatrjevala, niti izkazala, da bi se o stikih poskušala sporazumeti s starši mladoletnega otroka ali s pomočjo centra za socialno delo, zaradi česar je bila njena prošnja zavrnjena. Sklicuje se tudi na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, iz katere izhaja, da je upravni organ dolžan prosilce za BPP pozvati na dopolnitev vloge le v primeru formalne nepopolnosti. Glede razlogov za vsebinsko utemeljenost prošnje se sklicuje na 140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da mora te navesti stranka sama. Poleg tega je tožnico že ob vložitvi prošnje za BPP zastopal odvetnik kot pravni strokovnjak. Navedbe o nemožnosti mirne rešitve vprašanja stikov tožnice z mladoletnim otrokom, ter da je tožena stranka zmotno smatrala, da želi tožnica samostojne stike, so nedopustna tožbena novota. Želja tožnice, da bi bil mladoletni otrok dodeljen v vzgojo in varstvo njene matere pa po mnenju tožene stranke ne predstavlja njenega pravnega interesa, ampak le njen dejanski interes. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ter zavrne tudi priglašene stroške tožnice.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

9. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10. Udeležba intervenienta v pravdi je določena v 199. členu ZPP, ki v prvem odstavku določa, da se lahko kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Tožeča stranka je v vlogi za dodelitev BPP svoj pravni interes zatrjevala na podlagi „pravice do stikov“. Tožena stranka je tožničin pravni interes presojala v skladu s 106.a členom ZZZDR1, po katerem poteka zgoraj navedena pravdna zadeva pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. 106.a člen ZZZDR namreč v prvem odstavku določa pravico otroka do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan. Iz drugega odstavka 106.a člena ZZZDR izhaja, da se o stikih sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti pomen sporazuma, in osebe iz prvega odstavka 106.a člena ZZZDR. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Tretji odstavek 106.a člena ZZZDR pa določa, da če se tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo, odloči o stikih sodišče v nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok, kot velja tudi za obravnavani primer.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno štela, da tožničina prošnja za dodelitev BPP v obravnavanem primeru ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Tudi po presoji sodišča tožničin pravni interes izhaja iz 106.a člena ZZZDR, glede katerega je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica v obravnavanem primeru še ne izkazuje pogojev, da bi pravno varstvo lahko zahtevala v sodnem postopku. Tožnica namreč v postopku odločanja o dodelitvi BPP ni zatrjevala, niti izkazala, da bi se glede stikov z njeno polsestro že poskušala dogovoriti s starši mladoletne polsestre ter nato s pomočjo centra za socialno delo. Po povedanem tožnica ne izpolnjuje predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 106.a člena ZZZDR za uveljavljanje sodnega varstva, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrnila.

12. Sodišče kot tožbeno novoto zavrača navedbe tožnice, da je v navedeni pravdni zadevi priglasila stransko intervencijo, ter da ji je le-ta že bila priznana, kakor tudi, da se z očetom mladoletne polsestre ni mogoče dogovoriti glede stikov s polsestro, saj tega v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni zatrjevala. Sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnice šele po izdaji izpodbijane odločbe dne 2. 10. 2019 po elektronski pošti toženi stranki poslal kopijo vloge, s katero je priglasil stransko intervencijo v zgoraj citirani pravdni zadevi, torej prepozno. To pa pomeni, da teh dejstev, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13. Po povedanem sodišče zavrača tožbene ugovore glede nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožbene ugovore glede kršitve pravil postopka pa sodišče kot nesubstancirane zavrača. Sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na neizpolnjevanje finančnega kriterija tožnice, saj slednjega tožena stranka v obravnavani zadevi ni presojala.

14. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnica je dokaz z zaslišanjem tožnice predlagala šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v postopku izdaje izpodbijanega akta. To pa pomeni, da tega dokaza, skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1, v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati.

15. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 1 Smiselno enako določilo izhaja iz 142. člena trenutno veljavnega Družinskega zakonika (DZ).