Jedro

Temeljno načelo firmskega prava, to je načelo distinkcije oziroma izključnosti, ne pomeni samo, da dve firmi ne smeta biti enaki, ampak tudi, da morata biti tako različni, da med njima ne more priti do zamenjave.

V firmi je posebej pomembna dodatna sestavina, to je fantazijski dodatek. Zaznava, ki jo pri kupcu vzbudi fantazijska sestavina, ki firmo najbolj karakterizira in individualizira, je namreč za kupca odločilna.

Za razlikovanje firm na trgu je potrebno upoštevati dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega je lahko ravno posamezna sestavina firme (fantazijski dodatek) merodajna za presojo celotnega vtisa, ali gre za podobni firmi.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne ter se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je tožena stranka dolžna opustiti uporabo imena ASTRA v svoji firmi (1. točka izreka prvostopne odločbe), in tako, da se iz tu-sodnega registra pravnih oseb pri registrskemu vložku št. 1/03419/00 iz firme tožene stranke izbriše ime ASTRA (2. točka izreka prvostopne odločbe), pri čemer je toženi stranki naložilo povrnitev 490.940,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1999 do plačila (3. točka izreka prvostopne odločbe).

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevek po nasprotni tožbi (pravilno: nasprotno tožbo) na ugotovitev, da tožeča stranka ne uporablja znaka - znamke Astra (št. 9570038) in svoje firme skladno z vpisom v register znamk in v sodni register; na prepoved tožeči stranki, da v pravnem prometu in v vseh oblikah prestavljanja na tržišču uporablja samostojno besedo ASTRA kot predstavitev oz. ime firme družbe; na naložitev toženi stranki (pravilno: tožeči stranki), da na vseh zgradbah in drugih mestih, kjer opravlja svojo dejavnost, odstrani vse znake in napise, ki so v nasprotju z zavarovanim znakom, ter na plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT (4. točka izreka prvostopne odločbe).

Proti navedenima sodbi in sklepu se je pritožila tožena stranka.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane odločbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po tožbi in ugoditvijo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane odločbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščenem odvetniku). Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe do plačila).

Pritožba zoper prvostopno sodbo ni utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokazov, ki jih je ponudila. Vendar pa je ta pritožbeni očitek, ki smiselno meri na pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, neutemeljen, saj ga tožena stranka ni konkretizirala tako, da bi navedla, katerih njenih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ta konkretizacija bi bila namreč potrebna, saj iz dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 3.3.1999, izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo "listine v spisu", torej tudi listinske dokaze, ki jih je predložila tožena stranka.

Tožena stranka je v pritožbi nadalje očitala sodišču prve stopnje, da njegova odločitev temelji na pavšalni oceni o nerazlikovanju firme tožene stranke od firme tožeče stranke. Pavšalni zato, ker ni izvedlo "dokazov o tem, kakšna znanja ima povprečno skrben in izobražen potrošnik, predvsem v tehnični branži". Vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj gre pri zapolnitvi pravnega standarda dojemanja povprečnega potrošnika (o razlikovanju med znaki oz. firmami) za način uporabe materialnega prava (ki ga pozna sodišče). Ker pravni standardi niso element dejanskega stanja (gl. dr. Boris Strohsack: Obligacijska razmerja I -druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1992, str. 29, 5.), pri tem namreč ne gre za ugotavljanje dejstev, ki bi bilo podvrženo izvajanju dokazov (gl. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.2.1998, opr. št. I Cpg 45/98).

Končno je tožena stranka v pritožbi očitala sodišču prve stopnje, da "vztrajno ponavlja pavšalno oceno, da se firma družbe deli na bistvene in nebistvene sestavine, pri tem pa izpostavlja predvsem besedo ASTRA". Vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

Drugostopno sodišče se namreč v celoti strinja z razlogovanjem prvostopnega sodišča o varstvu izključnosti firme in njene individualizacije. Temeljno načelo firmskega prava, tj. načelo distinkcije oz. izključnosti, dejansko pomeni ne samo to, da firme ne smejo biti enake, ampak tudi to, da morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave. Kot kriterij za tako razlikovanje pa je treba upoštevati zaznavanje in dojemanje povprečnega kupca (zaradi takšnega kupca je namreč potrebna individualizacija firme). Pri zahtevanem razlikovanju firm na trgu je torej treba upoštevati dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko ravno posamezna sestavina firme (dodatna sestavina, ki družbo podrobneje označuje, tj. tim. fantazijski dodatek (v konkretnem primeru ASTRA), ne pa morda označba dejavnosti, organiziranosti ali sedeža) merodajna za presojo celotnega vtisa, ali gre za podobni firmi (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.6.1996, opr. št. III Ips 59/95, in sodbo istega sodišča z dne 15.1.1998, opr. št. III Ips 127/97). Skratka, sodišče druge stopnje se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je za povprečnega (potencialnega) kupca odločilen vtis, ki ga v konkretnem primeru vzbudi fantazijska sestavina ASTRA, ki firmo najbolj karakterizira in individualizira (ne pa morda "drugo dodano ime" PROM).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in le-to potrdilo (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba zoper prvostopni sklep ni utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje, da je "svojo odločitev oprlo na prvostopenjsko odločitev (s katero je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke), ki pa še ni pravnomočna".

Vendar pa je ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj ugoditev zahtevku tožeče stranke po tožbi po 2. odstavku 23. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) na opustitev uporabe imena ASTRA v firmi tožene stranke in na izbris tega imena iz registra (v konkretnem primeru) izključuje ugoditev zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi po 3. odstavku 23. člena ZGD. Tožena stranka, ki je dolžna opustiti uporabo imena ASTRA v svoji firmi namreč ni uspela izkazati, kako naj bi bila prizadeta njena firma, s tem ko naj bi tožeča stranka nepravilno (v nasprotju s 1. odstavkom 19. člena ZGD) uporabljala svojo firmo, s tem ko naj bi samostojno uporabljala fantazijski dodatek ASTRA.

Zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno posebej ukvarjati s postavljenim odškodninskim zahtevkom in ga razčlenjevati. Postopek bi bilo namreč potrebno dopolniti z ugotovitvijo višine škode in drugih pogojev, ki predstavljajo osnovo za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, le v primeru, če bi tožena stranka izkazala, da se nepravilno uporabljana firma tožeče stranke ne razlikuje jasno od firme, pod katero je bila registrirana tožena stranka, in da je le-ta zaradi takšne (nepravilne) uporabe firme prizadeta, česar ji pa ni uspelo. Zato lahko (v konkretnem primeru) uporaba firme tožeče stranke v nasprotju z registrskim vpisom predstavlja le podlago za morebitno kaznovanje družbe zaradi gospodarskega prestopka (po 1. točki 1. odstavka 570. člena ZGD), ne pa tudi podlage za odškodninsko odgovornost tožeče stranke po 3. odstavku 23. člena ZGD v razmerju do tožene stranke.

Tožena stranka je v pritožbi tudi očitala sodišču prve stopnje, da "ni izvedlo nikakršnih dokazov", ki jih je ponudila tožena stranka, oz. da "se o teh predlogih sploh ni izjasnilo". Vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, kar je sodišče druge stopnje že pojasnilo v zvezi s preizkusom sodbe sodišča prve stopnje.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. člena ZPP pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in le-tega potrdilo (1. točka izreka).

Stroški pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP sklenilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora (2. točka izreka). Odgovor na pritožbo zoper sodbo namreč ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, medtem ko odgovor na pritožbo zoper sklep glede na 381. člen ZPP niti ni predviden.