Jedro

Po določbi 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa policist lahko zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden od v nadaljevanju določenih pogojev, med ostalim, če se izvršuje ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da je bil obdolženi zaustavljen pri redni kontroli in da torej ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato pogoji za zaseg vozila niso bili izpolnjeni. To ne izhaja niti iz odredbe sodišča, ki se (napačno) sklicuje na 23. člen ZPrCP. Pogoji za odvzem vozila so bili v predmetni zadevi izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje avtomobil odvzelo zaradi ogrožanja varnosti. To pa pomeni, da je odločitev, da mora obdolženi nositi stroške hrambe do izdaje sodbe, napačna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se odločitev v točki II (glede stroškov) spremeni, tako da stroški, nastali s hrambo zaseženega vozila v času od zasega do 2.3.2021, bremenijo proračun, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 75,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v A. obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po sedmem odstavku 84. člena ZVoz-1, ker je 20.1.2021 ob 10. uro vozil svoje osebno vozilo, čeprav je imel veljaven ukrep odvzema vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvenih razlogov. Izreklo je globo v znesku 500,00 EUR, in odredilo, da se vozilo, s katerim je bil storjen prekršek in je že bilo zaseženo, proda oziroma uniči. 2. Zoper sodbo se obdolženi pritožuje po svojem zagovorniku in sicer zaradi odločbe o stranski sankciji odvzema vozila in odločbe o stroških postopka. Izrek stranske sankcije je sodišče utemeljilo z navedbami, da naj bi bil obdolženi v zadnjih dveh letih obravnavan zaradi več cestnoprometnih prekrškov in da je v letu 2020 povzročil dve prometni nesreči, zaradi česar je odvzem potreben, da se prepreči ponovitvena nevarnost. Po mnenju sodišča je obdolženi naklepno vozil vozilo kljub prepovedi, kar pa ni točna ugotovitev. Plačilni nalogi so bili obdolžencu izdani zaradi neuporabe varnostnega pasu, zaradi nepravilne razdalje med vozili in zaradi vožnje po napačnem delu ceste. Že iz sankcij je razvidno, da gre za lažje prekrške, sodišče pa plačilnih nalogov niti ni prebralo, da bi preverilo navedbe prekrškovnega organa. Obdolženi se je zavedal, da mu je z odločbo UE T. odrejen zdravstveni pregled, ki ga je v večjem delu tudi opravil. Zaradi epidemioloških ukrepov in omejitev mu je ostal le specialistični okulistični pregled. Ker gre za starejšo osebo, ki živi sam v težavnih razmerah, je v času, ko ni prišel do okulista, očitno pozabil, kaj še mora storiti. O naklepu zato ni mogoče govoriti. Zato ni mogoče zaključiti, da je Z.D. tako nevaren voznik, da mu je treba odvzeti osebni avto, da se zagotovi varnost cestnega prometa. Upoštevati je treba tudi, da obdolženi živi v vasi, ki je slabo povezana z javnim prometom, živi sam in nima pomoči drugih pri opravljanju vsakodnevnih nalog. Odvzem vozniškega dovoljenja mu le začasno onemogoča vožnjo, saj mu bo po opravljenemu okulističnemu pregledu dovoljenje vrnjeno. Odvzem dejansko pomeni le dodatno denarno breme za invalida, ne pa njegove trajnejše odstranitve iz prometa. Zato predlaga, da se mu zaseženo vozilo vrne in se ga oprosti stroškov v zvezi s hrambo in zasegom vozila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o odvzemu zaseženega vozila utemeljilo na naslednjih ugotovitvah: v letu 2020 je bil obdolženi dvakrat obravnavan kot povzročitelj nesreče, za kar sta mu bila izdana plačilna naloga (zaradi prekrškov, ker je vozil s premajhno varnostno razdaljo in ker je vozil po napačni strani ceste). V zvezi z zadnjo prometno nesrečo je bil obdolženemu izrečen ukrep odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov. Kljub temu je še naprej v cestnem prometu vozil svoj avtomobil. Po mnenju sodišča prve stopnje iz zagovora obdolženega izhaja, da izrečenega ukrepa ne sprejema in da nekritično gleda na svoje ravnanje. Vse do zasega avtomobila, se je namreč, ne glede na to, da je vedel, da ukrep odvzema vozniškega dovoljenja še ni bil preklican, z avtomobilom kljub prepovedi še naprej vozil, pri čemer glede na razlog odvzema (zdravstveni razlogi) ogroža svoje življenje in življenje drugih. Vse to kaže, da obstaja realna ponovitvena nevarnost storitve prekrška z istim vozilom. Sodišče je tudi ugotovilo, da gre za vozilo, vredno med 300,00 in 800,00 EUR, prevoženih ima 195.253 km, ki je na več mestih poškodovano. Zato je podano tudi sorazmerje med posegom v zasebno lastnino in nevarnostjo, ki jo predstavlja obdolženi za varnost prometa.

5. Z gornjimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožba odločilnega zaključka, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi z vožnjami, kljub odvzetemu vozniškemu dovoljenju nadaljeval in s tem ogrožal svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, ne uspe ovreči. Dejstvo je, da mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto zaradi zdravstvenih razlogov1, kar pomeni, da je bilo ugotovljeno, da telesno in duševno ni bil zmožen voziti avtomobila, kljub temu je avtomobil vozil, pri tem pa z njegove izpovedi jasno izhaja, da se ne zaveda pomena odvzema vozniškega dovoljenja in da niti ne razume, zakaj ne bi smel voziti. Vožnja osebe, ki ni zdravstveno sposobna za vožnjo, ogroža varnost te osebe in drugih udeležencev v prometu2. Glede na odnos obdolženega do prekrška pa tudi ni nobenega dvoma, da obstaja realna nevarnost, da bo z vožnjami s svojim avtomobilom nadaljeval. Odločitev o odvzemu je zato utemeljena.

6. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškov postopka in sicer v zvezi z zasegom avtomobila. Po določbi 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) policist lahko zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in je izpolnjen eden od v nadaljevanju določenih pogojev, med ostalim, če se izvršuje ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Iz obdolžilnega predloga je razvidno, da je bil obdolženi zaustavljen pri redni kontroli in da torej ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato pogoji za zaseg vozila niso bili izpolnjeni. To ne izhaja niti iz odredbe sodišča, ki se (napačno) sklicuje na 23. člen ZPrCP. Pogoji za odvzem vozila so bili v predmetni zadevi izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje avtomobil odvzelo zaradi ogrožanja varnosti. To pa pomeni, da je odločitev, da mora obdolženi nositi stroške hrambe do izdaje sodbe, napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II. spremenilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1), tako da stroški hrambe vozila v času od zasega od izdaje sodbe sodišča prve stopnje bremenijo proračun.

7. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče, ko je opravilo tudi uradni preizkus in kršitev ni našlo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Pritožnik s pritožbo zoper odločitev o odvzemu avtomobila ni uspel, zato mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 75,00 EUR (tar.št. 8132 Zakona o sodnih taksah).

1 Razlogi, zaradi katerih je bilo dovoljenje odvzeto (ali je dejansko povzročil dve prometni nesreči ali ne) niso pomembni. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da s sklicevanjem na plačilne naloge, ne da bi pri tem pojasnil, v kakšnih okoliščinah so bili izdani, obdolženi ni zbudil dvoma v navedbe policije, da je bil obravnavan zaradi dveh prometnih nesreč. Navsezadnje gre za kršitvi, ki sta izkustveno zelo pogosta vzroka prometnih nesreč. 2 To je bil navsezadnje razlog za odvzem vozniškega dovoljenja.