Jedro

Iz pravočasnih trditev tožene stranke ne izhaja, da je dolžnik pridobil terjatev do tožene stranke niti, da je tožena stranka svojo obveznost plačila kupnine izpolnila. Pravočasno tudi ni zatrjevala, da bi dolžnikova terjatev prenehala na kakšen drug način. Iz navedenega sledi, da se je dolžnikovo premoženje s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšalo. Glede na to, da je tožeča stranka dokazala, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev zapadlih davčnih obveznosti, je torej podana domneva, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med V. P. in toženo stranko, sklenjena dne 26. 3. 2008 glede kupoprodaje nepremičnine, vpisane pri vl. št. ..., in sicer parc. št. ... dvorišče v izmeri 2513 m2, parc. št. ... stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 636 m2 in parc. št. ... odprti kop v izmeri 2249 m2, vse k.o. ..., v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do višine zapadle in izterljive terjatve tožeče stranke v znesku 450.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila (1. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka za izterjavo zapadle in izterljive terjatve tožeče stranke v znesku 450.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnino, ki jo je dobila z izpodbijanim pravnim poslom (2. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 5.289,52 EUR s pripadki (3. točka izreka) ter da tožena stranka sama nosi svoje stroške (4. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija pravno dejanje dolžnika na podlagi drugega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (1). Izpodbijano pravno dejanje predstavlja prodajna pogodba z dne 26. 3. 2008, sklenjena med dolžnikom tožeče stranke V. P. (v nadaljevanju dolžnik) in toženo stranko, s katero je dolžnik za kupnino v znesku 450.000,00 EUR odsvojil nepremičnine, navedene v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje teh pravnih dejanj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da ima tožeča stranka zoper dolžnika zapadlo terjatev, ki jo je neuspešno uveljavljala v postopku davčne izvršbe, sam dolžnik pa je navedel, da nima premoženja, ki bi bilo lahko predmet izvršbe. S tem so kumulativno podani objektivni pogoji za izpodbijanje (prim. 255. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nadalje je ocenilo, da je izpolnjen tudi subjektivni pogoj, saj je dolžnik vedel, da s sklenitvijo prodajne pogodbe škoduje svojim upnikom, to pa je bilo znano tudi toženi stranki (prim. prvi odstavek 256. člena OZ).

Pravna podlaga

6. Že sodišče prve stopnje je citiralo 255. člen OZ, po katerem lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. S pravnim dejanjem pa je mišljena tudi opustitev, zaradi katere je dolžnik izgubil kakšno premoženjsko pravico ali s katero je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pravna dejanja, ki ne zmanjšujejo dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 745/2009 z dne 16. 12. 2010 in II Ips 420/2005 z dne 16. 5. 2007).

Glede pravnega interesa

7. Pritožnik vztraja, da zaradi obstoja hipoteke na predmetnih nepremičninah tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo. Navaja, da v izvršbi proti toženi stranki tožeča stranka ne bo mogla realizirati vtoževane terjatve. Po poplačilu hipoteke s prvim vrstnim redom namreč ne bo ostalo dovolj denarja še za poplačilo terjatve tožeče stranke.

8. Pravni interes pomeni, da sodni organi nudijo pravno varstvo tedaj, kadar je njihova dejavnost nujna za zagotovitev pravic in pravnega reda, torej le če določene pravne koristi ni mogoče doseči na drug način (2). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se v obravnavani zadevi pravni interes domneva, tožena stranka pa ga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti. Vprašanje, ali bo tožeča stranka dejansko poplačana iz predmetne nepremičnine, je namreč stvar ekonomskega interesa, ki za presojo dopustnosti tožbe ni relevanten. Bistvena pravna korist, ki jo bo tožeča stranka dosegla v predmetnem pravdnem postopku, je, da bo lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahtevala prisilno izvršitev obveznosti, pri čemer je pa sam uspeh poplačila nepomemben. V nasprotnem primeru bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva, ki jo v 22. členu zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka morda res ne bo na prvem mestu za poplačilo svoje terjatve, vendar to še ne pomeni, da se ne bo mogla poplačati. Ob tem ni nepomembno, da je obstoj hipoteke na nepremičnini glede na njeno akcesorno naravo odvisen od obstoja glavne terjatve in kot tak predstavlja zgolj zavarovanje, v kolikor glavna terjatev ne bo plačana. To pa predstavlja bodoče negotovo dejstvo, na katerega ni mogoče vezati presoje pravnega interesa za konkretno pravdo.

9. Dejstva v zvezi z navedbo terjatve v zapuščinskem postopku ter utemeljenostjo hipoteke za presojo pravnega interesa niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prim. prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede objektivnega pogoja

10. Ni utemeljena pritožbena graja sodišča prve stopnje, ki zaradi prekluzije ni upoštevalo trditev tožene stranke, da je dolžnik pridobil terjatev na plačilo kupnine, s čemer naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V odgovoru na tožbo je tožena stranka namreč zatrjevala zgolj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, temveč da znesek 450.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe dolguje R. R. (drugi odstavek 3. točke, l. št. 33). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predstavljajo te trditve povsem drugačen ugovor kot je prepozno zatrjevano dejstvo obstoja terjatve dolžnika na plačilo kupnine. Na podlagi pavšalne navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je pri predmetni dvostranski pogodbi spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitve (5. točka, l. št. 34) ter da tožena stranka do dolžnika nima nobenega dolga, pač pa, da znesek 450.000,00 EUR dolguje R. R. na podlagi posojilne pogodbe z dne 20. 5. 2008 (drugi odstavek 3. točke, l. št. 33), ni mogoče sklepati, da je dolžnik na podlagi izpodbijane prodajne pogodbe pridobil terjatev na plačilo kupnine v višini 450.000,00 EUR. To trditev je tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo v drugi pripravljalni vlogi dne 19. 1. 2011 (prim. 286. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so trditve o obstoju terjatve na plačilo kupnine podane prepozno, pravna naziranja glede spremembe oblike dolžnikovega premoženja pa so bila podana v podkrepitev ravno tega ugovora. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh navedb ni upoštevalo. Uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

11. Iz pravočasnih trditev tožene stranke torej ne izhaja, da je dolžnik pridobil terjatev do tožene stranke niti, da je tožena stranka svojo obveznost plačila kupnine izpolnila. Pravočasno je tožena stranka le nekonkretizirano navedla, da dolžniku ne dolguje ničesar, da dolžnik do nje nima nikakršne terjatve. Sodišče prve stopnje jo je na naroku dne 8. 12. 2010 (l. št. 80) celo pozvalo na predložitev dokaza o plačilu kupnine, vendar tožena stranka tega ni storila. Zato je pravilno presodilo, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi kupnino po sporni prodajni pogodbi poravnala, v pravočasno podanih navedbah (kot tudi v postopku davčne izvršbe) pa je izrecno zanikala obstoj dolžnikove nasprotne terjatve za plačilo kupnine. Pravočasno tudi ni zatrjevala, da bi dolžnikova terjatev prenehala na kakšen drug način. Upoštevajoč neprerekano trditev tožeče stranke pa na to terjatev zaradi podanega ugovora tožene stranke niti v postopku davčne izvršbe ni bilo mogoče poseči. 12. Iz navedenega sledi, da se je dolžnikovo premoženje s sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšalo. Glede na to, da je tožeča stranka dokazala, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev zapadlih davčnih obveznosti, je torej podana domneva, da je bilo izpodbijano dejanje storjeno v škodo upnikov. Ker tožena stranka te domneve ni izpodbila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so objektivni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika izpolnjeni.

Glede subjektivnega pogoja

13. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, katero naj bi storilo s tem, ko je zaključek o vednosti tožene stranke glede oškodovanja upnikov oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP (3). Navaja, da je tožena stranka tako v odgovoru na tožbo kot tudi v drugi pripravljalni vlogi izrecno prerekala obstoj subjektivnega pogoja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da tožena stranka ni substancirano izpodbijala tega pogoja, kar pomeni, da je ta dejstva zanikala brez navajanja razlogov. Trditve, da tožena stranka sploh ne ve, kaj se ji očita in kakšno vlogo naj bi imela pri izpodbijani prodajni pogodbi, pa so po oceni pritožbenega sodišča povsem pavšalne. Tožeča stranka je v tožbi namreč navedla, da prodajna pogodba ni bila evidentirana na davčnem uradu ter da davek na promet nepremičnin ni bil odmerjen, tožena stranka pa se je na podlagi ponarejenega žiga in podpisa odgovorne osebe davčnega organa vpisala v zemljiško knjigo. Z opisanimi trditvami je tožeča stranka torej zatrjevala, da je bilo toženi strani znano oziroma bi ji vsaj moralo biti znano, da bodo s sklenitvijo prodajne pogodbe dolžnikovi upniki oškodovani. Tožena stranka v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih odgovorov. Kot rečeno, ni pojasnila niti, ali je kupnino po izpodbijani pogodbi plačala, niti, zakaj je v postopku davčne izvršbe izjavila, da dolžniku ne dolguje ničesar ter da zato kupnine ne bo poravnala. Prav tako ni podala nobenih navedb glede izostale predložitve prodajne pogodbe davčnemu organu ter glede vpisa v zemljiško knjigo na podlagi ponarejenih žigov in podpisov. Zgolj navedba, da dolguje znesek 450.000,00 EUR R. R., pa ob konkretnih očitkih tožeče stranke ne zadostuje za obrazloženo prerekanje dejstev. Upoštevajoč še dodatne okoliščine v zvezi s prodajo poslovnega deleža tožene stranke tastu dolžnika R. R., katere opisuje sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe, je očitno, da je tožeča stranka obstoj subjektivnega pogoja izkazala.

14. Ker torej tožena stranka bremena obrazloženega nasprotovanja opisanim trditvam ni zmogla, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na drugi odstavek 214. člena ZPP ter jo podkrepilo še s podajanjem dodatnih razlogov o vednosti tožene stranke za dolžnikov oškodovalni namen.

Glede vzročne zveze

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje tudi glede presoje, da je vzročna zveza med ravnanjem dolžnika in nemožnostjo poplačila podana, in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožnik takšnemu zaključku sicer nasprotuje ter ponavlja, da se položaj dolžnika s sklenitvijo prodajne pogodbe ni poslabšal, saj v zemljiško knjigo ni bil vpisan kot lastnik, zaradi česar se tožena stranka iz predmetnih nepremičnin v nobenem primeru ne bi mogla poplačati. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da to ne drži. Okoliščina, da se dolžnik v zemljiško knjigo ni vpisal, ni odločilna za možnost izvršbe na to nepremičnino. Položaj tožeče stranke pa s je poslabšal z odtujitvijo, saj se tožeča stranka ni mogla poplačati ne iz tega premoženja, prav tako pa ne iz denarne terjatve na plačilo kupnine.

16. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ta določba se glasi: „Če je dolžnik z namenom, da bi se izognil plačilu davka, odtujil premoženje v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, se tak pravni posel lahko izpodbija pred sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja.“

(2) Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 126. (3) Ta določba predpisuje: „Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.“