Jedro

Trditvena podlaga tožbe, da je tožnik kupil komunalno opremljen objekt, h komunalni opremi pa da spada tudi greznica na sosednji parceli oziroma, da je bil predmet kupne pogodbe tudi sporni del parcele, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Tožnik sam v reviziji pravilno navaja, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Zatrjevana, vendar nedokazana vsebina kupne pogodbe bi zato lahko bila trditvena podlaga za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki pa ga tožnik sploh ni uveljavljal.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da s točkami od A do I priloženega geodetskega načrta opredeljeni del toženčeve parcelne številke 1145 k.o... pripada k parcelni št. 1152/3 iste k.o., ki je tožnikova last, da se zato na podlagi pravnomočne sodbe in katastrske parcelizacije sporni del pripoji k tožnikovi parceli in da se mora toženec v bodoče vzdržati kakršnegakoli vznemirjanja tožnikove lastninske pravice na tej nepremičnini.

Nasprotnemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožniku naložilo, da z istega dela toženčeve parcele odstrani betonski plato do ravne linije ob zahodni steni tožnikove mehanične delavnice, ki je hkrati mejna črta med obema parcelama. Presežni nasprotni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta med drugim ugotovili, da tožnik s kupno pogodbo z dne 3.3.1997 ni kupil tudi spornega dela sosednje parcele in zato na tej podlagi ne more uveljavljati lastninske pravice.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravno zmoten je zaključek obeh sodišč, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za vprašanje realizacije neobličnega pravnega posla. V podkrepitev svojega stališča revizija navaja okoliščine, ki so po njenem mnenju nesporno ugotovljene in spornega zaključka ne utemeljujejo. Med drugim zatrjujejo, da je "tožnik prvi kupil mejno parcelo 1154 v naravi komunalno opremljen poslovni objekt, h komunalni opremi pa nedvomno sodi tudi greznica, in prevzel simbolno in dejansko v posest tudi sporno površino toženčeve parcele". Tožnik poudarja, da zatrjuje kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice kupno pogodbo med prodajalko M.d.d. in tožnikom. O tem je sodišče ugotovilo le, da je tožnik kupil nepremičnino, kateri po funkciji pripada tudi sporno zemljišče, ki je bilo takrat last občine. Spor je nastal kasneje, ko je toženec od občine kupil sosednjo parcelo. Gre torej za razmerje med dvema kupcema. Ker med pravdnima strankama ni bilo pravnega posla, so zmotni razlogi o realizaciji neobličnega pravnega posla. Tožnik zatrjuje, da občina ni mogla prenesti na toženca greznice na parcelni št. 1154 k.o..., ker tudi pred tem greznica ni bila prenešena na občino. Lahko je prenesla le travnik na parcelni številki 1154 k.o... Dejstvo, da je greznica ležala na tej parceli, izhaja iz okoliščine, da je bil predlastnik obeh parcel isti. Ko se je lastništvo ločilo, pa gre za problem posestne meje. Identično dejansko stanje ureja tudi prvi odstavek 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, proti odločitvi o samem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

Toženec je ob vložitvi nasprotnega tožbenega zahtevka, ki se ne nanaša na denarno terjatev, ocenil vrednost spora z zneskom 400.000 SIT. Tožnik tej oceni vrednosti ni ugovarjal in tudi sodišče ni štelo, da bi moralo ukrepati zaradi eventualno očitno previsoke ali prenizke ocene po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Zato je v skladu z drugim odstavkom istega člena odločilna tista vrednost, ki jo je toženec navedel v nasprotni tožbi. Ena od predpostavk za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki mora po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati 1.000.000 SIT. Tožnik predlaga razveljavitev cele sodbe sodišča druge stopnje, s katero je to odločilo tudi o neutemeljenosti tožnikove pritožbe proti odločitvi prvega sodišča o nasprotnem tožbenem zahtevku. V tem delu tožnikova revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe ne presega revizijskega praga iz navedene zakonske določbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP ta del tožnikove revizije zavrglo.

Presoja obeh sodišč o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Temelji na dokazni oceni, da je tožnik s kupno pogodbo z dne 3.3.1997 kupil poslovno stavbo in dvorišče na parceli 1152/3 k.o..., ne pa tudi spornega dela sosednje parcele 1154 iste k.o..., ki ga je tožnik kasneje ogradil in položil betonski plato, pod katerim se (že od prej) nahaja greznična jama. Sodišči sta tako oceno oprli na vsebino kupne pogodbe in izpovedi prič o dejanski uporabi spornega dela sosednje parcele za potrebe vrta. Kaj je bil predmet kupne pogodbe, je dejansko vprašanje, v katerega zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče posegati. Tožnik to skuša obiti z zatrjevanjem o "nesporni" ugotovitvi okoliščine, da h kupljenemu poslovnemu objektu spada tudi komunalna oprema, ta pa zajema tudi greznico, vendar take "nesporne" ugotovitve v razlogih sodb ni. Nasprotno, sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da bi bil v zvezi z greznično jamo na sosednji parceli možen le zaključek o eventualni služnostni pravici, ne pa o lastninski pravici, hkrati pa opozarja, da tožnik na podlagi pravnomočnih odločb dveh inšpektorjev greznične jame ne sme uporabljati in da mora odstraniti vse, kar je naredil na spornem delu zemljišča. Taki so tudi razlogi sodišča druge stopnje.

Tožnik neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča o (nedokazani) realizaciji neobličnega pravnega posla. Ti razlogi so odgovor na tožnikove pritožbene trditve, da je iz zapisa kupne pogodbe zaradi katastrskih podatkov izpadel zapis spornega dela sosednje parcele, kar pa da ne pomeni, da tudi ta del ni bil predmet kupne pogodbe. Nadaljnje revizijsko izpodbijanje teh razlogov s trditvami, da naj sedanji pravdni stranki ne bi sklenili pravnega posla, pa je težko razumljivo in tudi nenavadno, saj takih razlogov v pritožbeni odločbi ni. Pravno zmotno je tudi revizijsko stališče, da se lahko prenese lastninska pravica na sami parceli, ne pa tudi na greznični jami, ki se nahaja na tej parceli.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da trditvena podlaga tožbe, da je tožnik kupil komunalno opremljen objekt, h komunalni opremi pa da spada tudi greznica na sosednji parceli oziroma, da je bil predmet kupne pogodbe tudi sporni del parcele, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Tožnik sam v reviziji pravilno navaja, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Zatrjevana, vendar nedokazana vsebina kupne pogodbe bi zato lahko bila trditvena podlaga za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki pa ga tožnik sploh ni uveljavljal. Že pritožbeno sodišče je tožniku pravilno odgovorilo, da ne more utemeljevati svojega zahtevka z institutom gradnje na tujem zemljišču, ker tako utemeljevanje predstavlja spremembo tožbe v pritožbi, kar pa ni več dopustno, ker se tožba po jasni določbi prvega odstavka 184. člena ZPP lahko spremeni le do konca glavne obravnave. Kljub temu tožnik v reviziji ponavlja in tudi dopolnjuje pritožbene trditve o gradnji na tujem svetu. Revizijsko sodišče teh razlogov ni upoštevalo iz enakih razlogov kot pritožbeno sodišče. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev o njegovem tožbenem zahtevku.