Jedro

Pritožbene navedbe, da je prejšnji lastnik prejel odškodnino oziroma, da ima sporno nepremičnino v lasti in posesti, niso relevantne, saj te okoliščine med pogoji za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi v ZRPPN niso omenjene, temveč se premoženjska razmerja med razlastitvenim upravičencem in lastnikom nepremičnine, v skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZRPPN, obravnavajo pred pristojnim rednim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - ZUS) kot neutemeljeno zavrnila tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.11.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo upravne enote NG, Oddelek za okolje in prostor z dne 28.2.2000. Z navedeno prvostopno odločbo je bila odpravljena odločba o razlastitvi Oddelka za upravno pravne zadeve Skupščine občine NG z dne 25.9.1972, v delu, ki se nanaša na razlastitev zemljišč, in sicer dela parc. št. 529/3 pri vl. št. 861 v izmeri 1012 m2 v solastnini D.B. do 1/12 in I.Ž. do 11/24, v tem postopku strank z interesom, ter dela parc. št. 347/2 pri vl. št. 256 v izmeri 1755 m2 v solastnini I.Ž. do 13/24, vse k.o. B. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledi utemeljitvi tožene stranke in razlogov za odločitev ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena ZUS). Na podlagi ugotovitev prvostopnega organa, ki imajo podlago v predloženih spisih, pritrjuje odločitvi tožene stranke, da so podani pogoji za odpravo odločbe o razlastitvi iz 2. odstavka 26. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnine v družbeni lastnini (ZRPN, Uradni list SRS, št. 5/80 in nasl.). Razlastitveni upravičenec - tožeča stranka v dveh letih od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi z dne 25.9.1972, ki je postala pravnomočna 13.10.1972, ni izvršila pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, to je pridobitev zemljišča za potrebe povečanja prostora za skladiščenje hlodovine.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ni res, da tožeča stranka v dveh letih od pravnomočnosti razlastitvene odločbe ni izvršila pripravljalnih ali drugih del, skladno z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Tožeča stranka ima nepremičnino v posesti vse od razlastitve dalje, od postopka lastninjenja pa tudi v zasebni lasti. Prejšnji lastnik, ki mu je bila nepremičnina odvzeta, je prejel odškodnino po takratnih predpisih. Zahtevek je zastaran. Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o zadevi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odločbo tožene stranke in organa prve stopnje odpravi in postopek ustavi. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi v izpodbijani sodbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V skladu s sedaj veljavno prehodno določbo 1. odstavka 53. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97 in nasl.) se začeti razlastitveni postopki, ki do uveljavitve tega zakona niso pravnomočno končani, končajo po dosedanjih predpisih. Med razlastitvene postopke, ki so urejeni v IV. poglavju ZRPPN, spadata tako postopek razlastitve po 20. členu ZRPPN kot postopek za vzpostavitev prejšnjega lastninskopravnega stanja na razlaščeni nepremičnini po 26. členu ZRPPN, ki je predmet tega upravnega spora. V obravnavanem primeru se je razlastitveni postopek začel z zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine dne 11.7.1994 in do uveljavitve ZSZ, to je do 25.7.1997, še ni bil pravnomočno končan. Zato se po presoji pritožbenega sodišča konča po določbah ZRPPN, ki za razlastitvene postopke določa pristojnost upravnega organa (3. odstavek 20. člena ZRPPN), zoper katerega dokončne akte je dopusten upravni spor. Pritožbeni ugovor glede nepristojnosti sodišča prve stopnje tako ni utemeljen.

V skladu z 2. odstavkom 26. člena ZRPPN se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine odpravi pravnomočna odločba o razlastitvi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, kar je povzela tudi tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, da v dveletnem roku niso bila izvedena ustrezna dela. Pritožbeni ugovori tožeče stranke, ki zanikajo te dejanske ugotovitve, glede na 5. odstavek 72. člena ZUS presegajo obseg pritožbenih ugovorov, ki jih je dopustno uveljavljati v pritožbi v upravnem sporu, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo, temveč je sledilo dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Prav tako niso relevantne pritožbene navedbe, da je prejšnji lastnik prejel odškodnino oziroma da ima sporno nepremičnino v lasti in posesti, saj te okoliščine med pogoji za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi odškodnine v ZRPPN niso omenjene, temveč se premoženjska razmerja med razlastitvenim upravičencem in lastnikom nepremičnine v skladu s 3. odstavkom 26. člena ZRPPN obravnavajo pred pristojnim rednim sodiščem. Ker je bilo torej v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da so bili podani vsi pogoji iz 2. odstavka 26. člena ZRPPN, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in tožene stranke.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča zahtevek strank z interesom za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi ni zastaran, saj ZRPPN zahteve po 2. odstavku 26. člena ZRPPN ne omejuje z nobenim rokom. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa se nanaša samo na obligacijska razmerja, ne pa na obravnavani upravni postopek.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.