Up-285/01 - 5

19. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. in B. B., obeh iz Ž. Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 4. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Št. I Up 59/99-2 z dne 23. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo pritožnikov zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1424/96-11 z dne 20. 11. 1998, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 465-04- 2/96 z dne 26. 1. 1997. Z navedeno odločbo je Ministrstvo zavrnilo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper. Z njo je bil zavrnjen predlog pritožnikov, da se odločba Skupščine občine Koper št. 463-1691/93 z dne 16. 1. 1974 o nacionalizaciji premoženja očetu pritožnikov, izreče za nično.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi presodilo in ocenilo njunih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na dejstvo, da naj bi njun oče ne izgubil jugoslovanskega državljanstva. To naj bi namreč pomenilo, da njegove nepremičnine niso bile nacionalizirane po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in nasl. - ZNZGP).

B.

3.Pritožnika v ustavni pritožbi predvsem ponavljata argumente, s katerimi nista uspela v upravnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) sicer izhaja, da se mora sodišče seznaniti z vsemi navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so relevantne, tudi opredeliti. Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo te ustavne zahteve ni kršilo. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene.

5.Pritožnika sta uveljavljala ničnost odločbe o nacionalizaciji iz razlogov 1. do 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju ZUP86). Člen 267 ZUP86 je določal, v katerih primerih se odločba izreče za nično. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodbe Upravnega sodišča in odločbe Ministrstva za okolje in prostor je razvidno, da je bila presoja, ali obstajajo ničnostni razlogi, opravljena in da ji je Vrhovno sodišče pritrdilo. Pojasnilo je tudi, da na pravilnost te odločitve ne more vplivati sklicevanje pritožnikov na nepravilno ugotovitev okoliščin glede državljanstva njunega očeta, saj je odločba o nacionalizaciji postala pravnomočna že februarja 1974. S tem je odgovorilo na navedbe pritožnikov glede očetovega državljanstva. Tak odgovor pa pomeni, da sodišče teh navedb ni štelo kot relevantnih za odločitev o ničnosti odločbe o nacionalizaciji.

6.Ugovor zoper ugotovitev državljanstva očeta pritožnikov namreč pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe o nacionalizaciji. Tak ugovor je bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene pravnomočnosti. Če ta nepravilnost ni bila uveljavljana in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nazakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja sama po sebi ne sodi med ničnostne razloge, je neutemeljeno tudi zatrjevanje pritožnikov, da bi sodišče moralo presoditi navedbe glede državljanstva njunega očeta.

7.Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, pač pa za to, da materialnopravna presoja sodišča ni ugodna za pritožnika. Zgolj dejstvo, da je sodišče pravo razumelo in obrazložilo drugače, kot ga razumeta pritožnika, in da pritožnika s predlogom za izrek ničnosti nista uspela, ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnika pa nista izkazala, da bi bilo pravno stališče, po katerem na pravilnost odločitve o neobstoju ničnostnih razlogov ne more vplivati sklicevanje na nepravilno ugotovitev okoliščin glede državljanstva njunega očeta, nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan