Jedro

Tožnik kot kupec stanovanja je sam odpravil ugotovljeno stvarno napako (popravilo oz. menjava kotlička zaradi zamakanja). To je storil v svojo korist, zato ne gre za tuj posel in posledično ne za poslovodstvo brez naročila. Opravljenega posla tudi ni mogoče šteti kot posla tožene stranke, saj je tožnik izgubil pravice iz naslova jamčevanja za napake zaradi opustitve notifikacijske dolžnosti. Pravne podlage za povrnitev stroškov popravila torej ni.

Izrek

I. Pritožbama se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 4.808,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2008 dalje do plačila.“; v tretji točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči, zniža za 332,58 EUR.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti 164,32 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 5968,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je dovolilo spremembo tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka, ni pa dopustilo spremembe tožbe glede primarnega zahtevka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient ter pritožbenemu sodišču predlagata, da jo v ugodilnem delu razveljavi oz. spremeni, s stroškovno posledico za tožečo stranko. Tožena stranka se poleg tega pritožuje tudi zoper sklep v delu, v katerem je sodišče dovolilo spremembo podrednega tožbenega zahtevka, ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v pritožbi graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da v zvezi z ugotovitvijo zatrjevanih napak toaletnega kotlička ni postavilo izvedenca. Sodišče z ustreznim strokovnim znanjem s tega področja ni razpolagalo, zavrnitve dokaza pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Opozarja na neobrazloženost sodbe glede višine zneska, potrebnega za odpravo napak kotličkov, ter navaja, da je sodišče v nasprotju s pravili ZPP breme dokazovanja pravilne montaže prevalilo na toženo stranko. Prav tako opozarja, da je uporaba pravil o nujni gestiji s strani prvostopenjskega sodišča glede zamenjave kotličkov materialnopravno zmotna, saj je šlo za odpravo napak na lastni stvari, ne pa za tuj posel. Ker pa je tožeča stranka napake prepozno grajala, je njen zahtevek neutemeljen. Poleg tega tožena stranka graja odločitev sodišča, da je tožeči stranki priznalo celotni strošek izvedenih del, vključno z nakupom novih kotličkov, čeprav je v konkretnem primeru zatrjevala zgolj napako v smislu neustrezne pritrditve kotlička. V zvezi s tem opozarja na izjavo o odpravi napak z dne 12. 8. 2008 ter sporazuma o medsebojni poravnavi z dne 18. 9. 2008, s katerima so bila razrešena vsa sporna vprašanja glede obravnavane napake kotličkov, ki pa ju je sodišče pri odločanju popolnoma prezrlo. V zvezi z odpravo napak glede parketa sicer vztraja na stališču, da bi bilo stanje mogoče sanirati tudi na drug, ustreznejši način, ter da izmet in polaganje novega parketa po celotni površini niso bili nujno potrebni. Kot pavšalno in nasprotujočo pravilom o dokazni oceni nasprotuje tudi oceni mnenja izvedenca podopolagalske stroke. V pritožbi zoper sklep očita, da sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Stranski intervenient v svoji pritožbi opozarja na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zamenjavo kotlička sodišče ni upoštevalo nelogičnosti ter kontradiktornosti med izvedenimi dokazi, nepojasnjeno pa je ostalo tudi ravnanje tožeče stranke, ki se je za zamenjavo kotličkov odločila na podlagi pregleda instalacij. Takšno sklepanje ni pravilno, saj bi z analogijo lahko preverjali ustreznost celega stanovanja in uveljavljali upravičenje do predelave in povračila stroškov. Zlasti pa kot neprimerno graja uporabo pravil o nujni gestiji. Podobno kot tožena stranka tudi intervenient v svoji pritožbi opozarja na izjavo o odpravi napak ter sporazum o medsebojni poravnavi, razen tega pa graja tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z napakami na ceveh radiatorjev, zlasti glede samovoljnega opravljanja popravil; ter odločitev sodišča o priznanju zamudnih obresti. Plačilo stroškov v zvezi s popravilom radiatorjev je bilo tožeči stranki namreč ponujeno, vendar slednja ni pokazala volje za sprejem, zato do izplačila ni prišlo. Tožeča stranka je s tem prišla v upniško zamudo, zato do zamudnih obresti ni upravičena.

Tožnik na pritožbi ni odgovoril. Pritožbi proti sodbi sta delno utemeljeni, pritožba proti sklepu pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Glede stroškov odprave napak toaletnega kotlička Pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene očitke o tem, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno oz. nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je jasno in logično obrazložilo svojo ugotovitev, da kotlička nista bila pravilno pričvrščena ter da je bila sanacija zaradi majanja, poškodovane keramike, iztekanja vode in nevarnosti počenja ventila nujna. Pritožbene navedbe, da naj bi bile izpovedbe prič ter listinski dokazi med seboj glede odločilnih dejstev v bistvenem nasprotju, ne držijo, prav tako pa so neutemeljeni tudi očitki glede zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Razlog ekonomičnosti postopka namreč ni bil edini razlog, zaradi katerega je prvostopenjsko sodišče ta dokazni predlog zavrnilo; iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da predlagani dokaz ni bil potreben, ker je sodišče vsa relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi drugih dokazov.

Pravilna je tudi odločitev sodišče prve stopnje, da ni upoštevalo izjave o odpravi napak z dne 12. 8. 2008 ter sporazuma o medsebojni poravnavi z dne 18. 9. 2008. Navedena dokaza sta bila predložena sodišču šele po začetku glavne obravnave, prav tako pa je bila prepozna tudi pritožbena navedba, da naj bi bila s predmetno izjavo zajeta tudi napaka v zvezi s kotlički. Tožena stranka je zato glede teh dejstev in dokazov na podlagi 286. in 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prekludirana.

Tudi kršitev pravil o dokaznem bremenu pritožbeno sodišče v predmetnem postopku ni ugotovilo (7. čl. v zvezi z 212. čl. ZPP). Kupec je ustrezno dokaz(ov)al tako obstoj napake kot tudi okoliščino, da napaka izvira iz sfere prodajalca; medtem pa tožena stranka svojih nasprotnih navedb, ki bi lahko tožniku sicer onemogočile uspešno dokazovanje teh dejstev, ni uspela dokazati.

Vendar pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za povračilo stroškov odprave napak kotlička zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je oprlo na pravila o nujni gestiji po 199. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki pa v zadevnem primeru ne morejo priti v poštev. O poslovodstvu brez naročila je namreč po definiciji mogoče govoriti le tedaj, ko se nekdo brez naročila loti tujega posla. Okoliščina, da je posel tuj (1), torej leži v samem bistvu gestije (2). Takšen zaključek poleg izrecne gramatikalne razlage 199. čl. OZ dodatno utemeljuje tudi stališče pravne teorije, po katerem pravna ureditev gestije za razliko od drugih neposlovnih obveznosti (npr. kondikcij) temelji na načelih solidarnosti in pomoči drugim (altruizmu) (3), pa tudi določilo 205. čl. OZ, ki osebi, ki opravlja tuj posel z namenom, da dosežene koristi obdrži zase, ne priznava pravic, ki jih sicer ima gestor.

Tožnik je popravilo oz. menjavo kotličkov brez kakršnegakoli dvoma izvajal kot svoj lastni posel, v svojo lastno korist. Ni niti zatrjeval niti dokazoval, da bi posel izvajal v interesu drugih, npr. lastnikov sosednjih stanovanj, katerim bi z iztekanjem vode, ki je grozilo, lahko nastala škoda. Opravljenega posla tudi ni mogoče označiti kot posla tožene stranke, saj zaradi opustitve notifikacije napak na podlagi kogentne določbe 24. čl. Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) temeljni pogoj za uveljavljanje pravice do jamčevalnega zahtevka ni bil izpolnjen, obveznost odprave napake s strani tožene stranke pa posledično (še) ni nastopila. Nedopustna širitev uporabe določil o nujni gestiji bi tako v konkretnem primeru poleg razlage v nasprotju s temeljnim namenom določbe in tudi prebijanjem njenega lastnega jezikovnega dometa vodila tudi do izogiba kogentnim določbam ZVKSES, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti kot specialnejši predpis.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je pravočasno in pravilno obvestilo (notifikacija) prodajalca o napaki ena izmed temeljnih predpostavk prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake; opustitev takšnega obvestila pa vodi do izgube pravic, ki bi kupcu sicer na podlagi zakona pripadale. Prodajalec ima namreč upravičen interes, da za napako izve ter ugotovi njen vzrok, saj se svoje odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere (4). Poleg tega je prodajalcu na podlagi določb 2. poglavja ZVKSES treba priznati tudi upravičen interes, da ugotovljene napake, za katere odgovarja, odpravi sam, pri čemer ima možnost samostojno izbirati material, izvajalce ter način popravila ter tako minimizirati stroške odprave napak. Zato je ne glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila zamenjava kotlička nujna zaradi grozeče škode ter da je predstavljala stvarno napako prodanega stanovanja v smislu določil OZ in ZVKSES, tožnik zaradi samovoljnega odpravljanja napake brez predhodnega obvestila prodajalca v skladu s kogentnimi določbami ZVKSES izgubil pravice, ki bi mu po tem zakonu iz naslova te stvarne napake sicer pripadale, in je treba njegov zahtevek v tem delu zavrniti.

Glede stroškov menjave parketa Pritožbene navedbe glede nepravilne dokazne presoje mnenja izvedenca pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je svoje ugotovitve v zvezi z napakami parketa jasno in sistematično obrazložilo, izvedensko mnenje pa v ključnih ugotovitvah (glede votlosti, odstopanja parketa od podlage, smiselnosti zamenjave celotnega parketa) tudi ustrezno povzelo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je prepričljiva in jasno argumentirana, zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja nikakršnih kršitev postopkovnih pravil, niti ne ugotavlja napak v zvezi s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da delne sanacije niso bile uspešne, saj se že pojavljajo nova mesta votlenja; da je pričakovati, da se bodo z nadaljnjo uporabo že tako slabe vezi med parketom in podlago še dodatno zrahljale, kar bo vodilo do odstopa parketa; ter da lokalne sanacije parketa s stališča stroke niso sprejemljive, saj so v večini primerov neestetske, poleg tega pa je ob vsakem popravku potrebno vedno vse pobrusiti in polakirati. Pritožbene navedbe o tem, da bi bilo mogoče napake parketa odpraviti na drug ustrezen način kot z izmetom in polaganjem parketa po celotni površini (pri čemer pritožba ne specificira in obrazloži, kakšni naj bi ti načini bili), je zato treba zavrniti kot neutemeljene.

Glede stroškov odprave napak na ceveh radiatorja Navedbe stranskega intervenienta v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja glede napak na ceveh radiatorja ter o tem, da naj bi tožnik samovoljno izvajal dela, so v celoti pavšalne, zato se v konkretnem pritožbeno sodišče do njih ni moglo opredeliti. Pri tem sodišče dodaja še, da bi upiranje zahtevku glede povrnitve stroškov odprave napak v zvezi s cevmi radiatorjev v zadevnem primeru nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (2. člen OZ), katerega sestavni del je tudi utrjeno načelo pravne teorije in prakse, da se nihče ne sme sklicevati na to, da njegovo prejšnje dejanje, ki nasprotuje njegovim trenutnim prizadevanjem ali navedbam, ni bilo pravno relevantno (venire contra factum proprium) (5). Kot je namreč tožena stranka sama navajala v svoji prvi vlogi ter kot je v sodbi njene navedbe povzelo prvostopenjsko sodišče, je tožena stranka celoten vtoževani znesek v zvezi s stroškom odprave te napake že pred začetkom pravde priznala in tožeči stranki ponudila v plačilo. Kot je prav tako ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov, je tožnik napako tudi ustrezno reklamiral, strošek napak pa tudi sicer za toženo stranko ne predstavlja spornega dejstva, in ga na podlagi določbe 214. čl. ZPP tudi ni bilo treba posebej dokazovati.

Pritrditi pa je treba pritožbeni navedbi, da tožeča stranka v zvezi z navedenim zahtevkom ni upravičena do zamudnih obresti. Tožnik namreč ponujenega izplačila ni sprejel, pri čemer ni niti zatrjeval niti dokazal nobenih upravičenih razlogov za svojo odklonitev. S tem je tožnik glede ponujenega zneska prišel v upniško zamudo, katere zakonska posledica pa je tudi prenehanje teka zamudnih obresti (2. odst. 301. čl. OZ).

Glede dovoljene spremembe podrednega tožbenega zahtevka Čeprav postane podredni zahtevek aktualen šele ob popolni zavrnitvi primarnega zahtevka, je v skladu z določbo 185. čl. ZPP sodišče prve stopnje pravilno dovolilo spremembo tožbe, ki se ji je tožena stranka temu upirala. Do zvišanja tožbenega zahtevka je prišlo, ker je izvedenec ocenil višje stroške zamenjave parketa od zneska. Dopustitev spremembe je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča smotrna zaradi dokončne ureditve razmerij med strankama, kar pomeni, da je v istem postopku možno izkoristiti že zbrano procesno gradivo in da ne prihaja po nepotrebnem do novih pravd med istimi strankami na isti pravni in dejanski podlagi. Sklep je bilo zato treba potrditi, pritožbo proti njem pa zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP).

Sklepno in stroški Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba v delu, v katerem se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z zamenjavo kotličkov ter zamudnih obresti od povračila stroškov napake na ceveh radiatorjev utemeljena, in je izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni del sodbe (353. čl. ZPP), saj tudi napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, saj je uspeh tožeče stranke v postopku manjši, in sicer znaša približno 58%, kar je vodilo do sorazmernega znižanja toženi stranki v plačilo naloženih stroškov (za 332,58 EUR).

Pri odločanju o pritožbenih stroških (165. čl. ZPP v zv. s 2. odst. 154. čl. ZPP) je sodišče toženi stranki priznalo priglašene stroške nagrade za postopek v višini 465,60 EUR, sodno takso v višini 267 EUR, 20 EUR materialnih stroškov ter DDV. Upoštevaje uspeh pritožbe, ki znaša 19%, ji mora tožeča stranka povrniti 164,32 EUR.

(1) Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba Ljubljana, 2009, str. 720. (2) Sodna praksa, glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 803/94, sicer dopušča, da je posel tuj le deloma, ko gre npr. za popravilo strehe nepremičnine v solastnini.

(3) Prav tam.

(4) Prim. Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba Ljubljana, 2009, str. 781; glej tudi 461. čl. OZ. (5) Prim. sodbo VSL I Cp 1916/2007.