Jedro

Ker tožnica ni organizirala, financirala, vodila ali sodelovala pri gradnji spornega objekta, v nobenem primeru ne more biti graditelj v smislu 24. člena ZTLR oz. v smislu, v času gradnje uporabnega, pravnega pravila paragrafa 418 ODZ. Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno niti ali so lastniki zemljišča za gradnjo vedeli oz. so z njo soglašali, niti kakšna je vrednost objekta, niti ali je bil grajen kot začasen ali kot trajen objekt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi bili 1./ prvo, drugo in tretje toženci dolžni priznati tožnici lastninsko pravico na garaži, ki stoji na delih parcel 1633/1 in 1622/1 k.o. ... in po odmeri te garaže z dvometerskim pasom funkcionalnega zemljišča okrog garaže, tožnici izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na garaži in potrebnem zemljišču na ime tožnice; 2./ četrtotženec dolžan tožnici izročiti v posest garažo ki stoji na delih parcel 1633/1 in 1622/1 k.o. ... in sicer prazno stvari, zlasti pa ji izročiti ključe garaže. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti prvotoženki 226.284,30 SIT, drugotožencu pa 240.427,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi pojasnjuje, da je točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna garaža zgrajena s prostovoljnim delom, netočna pa je ugotovitev, da je bila delno zgrajena s prostovoljim delom in prispevki krajanov P. Izpodbijana sodba ne odgovori na vprašanje pod čigavim okriljem se je gradila garaža. Sodišče prve stopnje ne zavrže trditve tožnice, da je pred letom 1967 obstajal Krajevni odbor. V takratnih razmerah so se udarniške akcije krajanov vodile po krajevnih odborih, ki so bili pravni predniki krajevne skupnosti. Nastanek in vlogo v takratnem sistemu je tožnica pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 21.9.2000 ter jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbo ni zavrglo kot neutemeljenih. V takratnih razmerah, kar je splošno znano, se nikakor niso mogle oblikovati neorganizirane skupine zainteresiranih vaščanov, da bi vodile kakršnekoli akcije, kaj šele gradnjo objektov. Tedanja oblast bi takšne poskuse nedvomno zatrla. V tedanjih razmerah pobudniki in vodje akcije žal niso vodili evidenc, kar je pripisati tudi tedanji stopnji izobraženosti, razgledanosti in imovitnosti. Pritožnica poudarja, da je bil Krajevni odbor pomočnik občinskega ljudskega odbora in je samostojno opravljal zadeve, ki so bile neposrednega pomena za krajevno prebivalstvo. Krajevni odbori niso bili pravne osebe. Z uveljavitvijo Ustavnega zakona o izvedbi ustave iz leta 1963 (Ur. l. SFRJ, št 14/63) pa je nehal veljati Splošni zakon o ureditvi občin in okrajev, ki je začel veljati v letu 1955. V pripravljalni vlogi z dne 21.9.2000 tožnica pojasnjuje pomen slednjega. Sodišče vlogo pravnega prednika Krajevne skupnosti, to je Krajevnega odbora, iz neznanih razlogov zanemarja in se sklicuje na "neorganizirano skupino zainteresiranih vaščanov". Ta opredelitev bi morda bila uporabna v sedanjem času, nikakor pa je ne gre dajati v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Pritožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnilo, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti pravna pravila paragrafa 418 ODZ, vendar pa pojasnjuje, da je omenjeno določbo povzelo enostransko, v delu, ki sodišču ustreza pri obrazložitvi njegovega stališča. Tožnica meni, da je gradnja garaže potekala s soglasjem lastnikov zemljišč. Zaradi tega dejstva pa graditelj pridobi lastništvo na zemljišču, na katerem je gradnja izvršena. Tožnica še pojasnjuje, da v tedanjem časovnem obdobju niso obstajale civilno pravne osebe v takšni obliki in na način, kot to prikazuje sodišče. Sodišče bi se moralo pri svojem razglabljanju v zadevo strokovno poglobiti in upoštevati tedanje pravne predpise. Toženci danes skušajo zadeve obrazložiti sebi v prid. Zanimivo je, da to poskušata tudi drugotoženec in tretjetoženka, čeprav pri gradnji zaradi mladosti nista bila udeležena. Tudi na vasi je veljalo železno pravilo, da se otroci v zadeve starejših ne smejo vplatati. Takratni veljavni pravni red je tudi dopuščal, da so se občani z enostransko izjavo odpovedali lastninski pravici na svojem kmetijskem zamljišču v korist družbene skupnosti. Takšna izjava, je po mnenju pritožnice obstajala, ko so toženci dovolili gradnjo garaže na svojem zemljišču. Priče, ki so jih predlagali toženci, ne govorijo o začasnosti objekta. O tem govori samo četrtotoženec in sicer iz užaljenosti, ker pred leti ni bil več izvojen v krajevno skupnost. V obdobju, ko se je gradila garaža, namreč nihče ni mogel predvidevati, da si bo lahko kupil osebni avto in je bil avtobus nujna povezava P. z A. in B. Zato o začasnosti objekta ni bilo mogoče govoriti. Tudi gradnja objekta da že laiku vedeti, da ob gradnji ni bila mišljena vezanost na določen čas. Poleg tega pa tovrstno ugotavljanje presega pristojnosti sodišča, saj bi moral odgovor na tovrstno vprašanje podati izvedenec. Pritožnica pojasnjuje, da je ilustrativna tudi cenitev, ki jo je opravil V. R. in je sicer tožnica ne sprejema, vendar pa vrednost 522.171,59 SIT ni zanemarljiva za vaško Krajevno skupnost, ki se razprostira na obronkih Kozjanskega. Tožnica v pritožbi še poudarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo pričevanj M. P., M. F., I. U. in M. (verjetno: M.) U. Slednja je posebej natančno opisala, kako je potekala gradnja garaže. Zaradi navedenega pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena Pritožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar ne pojasni, katera od bistvenih kršitev določb postopka naj bi bila storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Preizkus izpodbijane sodbe v smislu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pa pokaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Kolikor predstavljajo pritožbene trdItve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi nekaterih prič, očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje dovolj jasno in izčrpno opredelilo do vseh bistvenih navedb prič, torej tudi prič, ki jih v pritožbi našteva tožnica. Poleg tega pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica niti ne pojasni katere navedbe omenjenih prič se ji zdijo ključnega pomena za odločitev. Tožnica odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v 2. točki I. odstavka izreka izpodbijane sodbe (torej glede tožbenega zahtevka zoper četrtotoženca), obrazloženo ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu pravilno uporabilo določbo 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80). Za odločitev v obravnavani zadevi je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna garaža za šolski avtobus zgrajena delno s prostovoljnim delom in prispevki krajanov P., del sredstev pa je prispevala Osnovna šola A. (v nadaljevanju OŠ). V takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne dvomi, nasprotne pritožbene trditve pa ne omajejo prepričljivih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožnica s pavšalnimi pritožbenimi navedbami o času, v katerem je bila zgrajena sporna garaža in tedanjih navadah ter o takratni organiziranosti v Krajevne odbore, kot predhodnike Krajevnih skupnosti, ni vzbudila dvoma v pravilnost naslednjih ugotovitev sodišča prve stopnje: -da je za gradnjo garaže skrbel in jo vodil četrtotoženec, kot šofer avtobusa in hišnik v OŠ, ki je bil tudi pobudnik gradnje; -da je k izgradnji garaže prispevala OŠ A.; -da so v trgovini P. zbirali prostovoljne prispevke krajanov za plačilo del; -da so krajani delo opravili udarniško; -da je četrtotoženec opravil prevoze s tovornim vozilom, ki ga je posodilo podjetje P. in -da je les podarilo Gozdno gospodarstvo, posekan pa je bil s prostovoljnim delom. Ob dejstvu, da tožnica v zvezi s financiranjem garaže in sodelovanjem pri gradnji ni predložila nobenega dokaza, so gornje ugotovitve sodišča prve stopnje še bolj prepričljive. Sklicevanje na pomanjkanje dokumentacije o gradnji zaradi "tedanje stopnje izobraženosti, razgledanosti in imovitnosti" je nerazumljivo in pavšalno. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo torej pravilno ugotovljeno, da tožnica (ali njen pravni prednik) ni organizirala gradnje sporne garaže oz. gradnja ni potekala pod njenim okriljem, ni sodelovala pri gradnji, niti je ni posredno ali neposredno financirala. Vsa omenjena opravila so opravili krajani P. udarniško oz. prostovoljno, s pomočjo zgoraj naštetih organizacij. Sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zaključi, da skupina krajanov pri izgradnji garaže ni bila (od zunaj) organizirana, ampak jih je družil le skupni interes. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, pod čigavim okriljem se je vodila gradnja garaže, je torej povsem neutemeljen. Prepričljiv in pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v obravnavani zadevi ni bila graditelj v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ oz. določb 24. člena ZTLR. Glede na takšno ugotovitev pa je za odločitev v obravnavani zadevi povsem nepomembno ali je sporni objekt trajne oz. začasne narave, kakšna je vrednost objekta ter ali so se lastniki zemljišč z gradnjo strinjali oz. ali so gradnjo garaže dovolili. Ker tožnica ni bila graditeljica sporne avtobusne garaže, namreč ne glede na ostale okoliščine primera, ni mogla pridobiti lastninske pravice po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ oz. po določbah 24. člena ZTLR. Trditev, da so se prvo, drugo in tretje toženci, ko so dovolili gradnjo garaže na svojem zemljišču, z enostransko izjavo odpovedali lastninski pravici na svojem kmetijskem zamljišču v korist družbene skupnosti, predstavlja pritožbeno novoto, za katero tožnica razen golih trditev ne predlaga nobenega dokaza, predvsem pa ne izkaže, da tega dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti brez svoje krivde. Zato se pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP s takšno trditvijo ni moglo ukvarjati. Glede na že pojasnjeno stališče, pa so za odločitev v obravnavani zadevi povsem nepomembne pritožbene trditve o tem, da je pred letom 1967 obstajal Krejevni odbor, kot prednik tožnice, ki da ni bil pravna oseba in bi se moralo sodišče prve stopnje v tedanje pravne predpise s tega področja strokovno poglobiti; da sodišče prve stopnje enostransko povzame paragraf 418. člena ODZ, da drugotoženec in tretjetoženka zaradi mladosti pri akciji nista bila udeležena in da pravni red v času gradnje ni poznal oblike, ki jo je sodišče prve stopnje opredelilo kot neorganizirano skupino vaščanov. Pritožbeno sodišče se zato v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP s temi in ostalimi splošnimi pritožbenimi trditvami tožnice, ki jih ne bo ponovno povzemalo, ni ukvarjalo. Ker torej v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni; kot je bilo pojasnjeno, pa tudi niso podani razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.