Jedro

Tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku za čas opravljanja poklicne rehabilitacije in stroškov oprave vozniškega izpita C, D in E kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov za pridobitev vozniških izpitov C, D in E kategorijo, saj je tožnik vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom, prav tako ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka (nezgode pri delu). Ker tožnik ni dokazal, da bi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko ali drugim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi bil upravičen do višje plače od nadomestila, ki ga je v spornem obdobju prejemal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 13.331,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (I/1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka). Prav tako je odločilo, da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 30,00 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da je odločitev sodišča nepravilna glede odškodnine za stroške, ki jih je imel s pridobitvijo vozniških izpitov C, D in E kategorije, pri čemer se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka, ker je vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom. To dejstvo na odločitev sodišča ne bi smelo imeti nobenega vpliva oziroma ni pravno relevantno. Bistveno je, da je tožnik imel stroške za izpite C, D in E, pri čemer tudi ni sporno, da je utrpel poškodbo v delovni nezgodi 14. 4. 2011 pri toženi stranki. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 22. 8. 2012 je razvidno, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen pri toženi stranki, to je delu voznika motornih vozil. Prav tako je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožnik uspešno opravil šolanje in pridobil poklicno izobrazbo po izobraževalnem programu voznik z visokimi ocenami na zaključnem izpitu. Glede zahtevka za odškodnino iz naslova neto razlike v dohodkih, ki bi jih tožnik prejemal, če bi bil v času medicinske rehabilitacije zaposlen pri toženi stranki oziroma če bi bil zaposlen pri drugem delodajalcu, pa tožnik navaja, da zaradi delovne nezgode ni mogel iskati nove zaposlitve. Nepomembna je odločitev sodišča o tem, da se tožnik po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi ni več zaposlil. Tožena stranka in stranski intervenient za svoje trditve, da tožnik ne bi mogel dobiti zaposlitve v času medicinske rehabilitacije kot voznik tovornih vozil pri drugem delodajalcu, nista predložili nikakršnih dokazov. Odločitev sodišča je v nasprotju s trditvenim in dokaznim bremenom. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka. Po vpogledu v listine C ter po zaslišanju tožnika in prič A.A. in B.B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo izpitov C, D in E kategorije ter izplačilo iz naslova izgube na dohodku neutemeljen. Ob tem je sodišče pravilno štelo, da ni bistveno dejstvo, zakaj tožnik ni uspešno zaključil poklicne rehabilitacije (zaradi delnega umika tožbe s tožbenim zahtevkom za plačilo rente za čas po zaključku poklicne rehabilitacije, ker je sodišče v tem delu ustavilo postopek in je sklep pravnomočen). Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva delno enako in delno manj kot v primarnem tožbenem zahtevku, tako da ga je sodišče obravnavalo kot en sam tožbeni zahtevek.

6. Odškodninsko odgovornost delodajalca ureja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka. Delodajalec mora povrniti delavcu škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, pri čemer morajo biti podane predpostavke: protipravno ravnanje povzročitelja škode, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik poškodoval v nesreči pri delu 14. 4. 2011, kar med strankama tudi ni bilo sporno. Ob tem ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožniku povrniti stroške za pridobitev vozniških izpitov C, D in E kategorijo, saj je tožnik vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom, prav tako ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka. Sicer pa če tožnik ne bi imel vozniškega dovoljenja za ustrezno kategorijo, ne bi niti mogel skleniti pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki na delovnem mestu voznik tovornega vozila. Tožnik je sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za šest mesecev, po poteku prve pogodbe pa še novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ta pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana, torej je tožniku prenehalo delovno razmerje, tožnik pa tudi ni uveljavljal varstva za morebitno transformacijo delovnega razmerja. Tožnik se je tudi poškodoval v nesreči pri delu 14. 4. 2011, pri čemer je iz tega naslova tudi uveljavljal odškodnino in jo je sodišče obravnavalo v zadevi I Pd 208/2013, pri čemer je tožena stranka priznala temelj tožbenega zahtevka.

8. V predmetni zadevi tožnik ne uveljavlja transformacije delovnega razmerja in tožena stranka ni bila dolžna podaljševati tožniku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer tožnik tudi, v kolikor bi prejemal pri drugem delodajalcu nižjo plačo, ni upravičen do razlike v izplačilu plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, torej mu ne pripada regres za letni dopust oziroma sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012, saj ko je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen, je regres za letni dopust prejel, kot je tudi sam izpovedal. 9. Glede na obširne pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče tudi poudarja, da tožnik niti ni uveljavljal transformacije delovnega razmerja, torej mu prejemki iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja ne pripadajo.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.