Jedro

Čeprav tožeča stranka kot upravnik objekta ob naročilu sanacije strehe ne bi pridobila ustreznega mandata potrebnega števila solastnikov, so njeno ravnanje pri sanaciji strehe z izvedenim plačilom ostali solastniki naknadno odobrili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ig 2005/08276 z dne 22. 11. 2005 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.380,74 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1,568.330,40 SIT (sedaj 6.544,53 EUR) s pp, po računu za maj 2005 se je pravočasno pritožila tožena stranka, ker naj bi sodišče ne ugotovilo odločilnega dejstva, v posledici tega pa je napačno uporabilo materialno pravo. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sicer pritožnici, da dopisa tožene stranke z dne 1. 10. 2001 družbi G d.o.o. kot poziva k nujni sanaciji strehe na objektu Vila ni mogoče interpretirati kot mandat tožeči stranki za sanacijo strehe, ki se je izvajala cca. tri leta kasneje, saj leta 2001 niso bili znani niti obseg, niti stroški tovrstne sanacije. Vsaj toženkina ocena potrebnosti sanacije strehe pa iz navedenega dopisa po presoji pritožbenega sodišča nesporno izhaja.

Pritožnica pa zmotno meni, da prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo njenega ugovora o pomanjkanju soglasja solastnikov oziroma etažnih lastnikov saniranega objeta, katerih delež presega 50 % solastniškega deleža objekta oziroma pomanjkljivosti postopka v zvezi s pridobitvijo soglasja. Prvostopenjsko sodišče je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da so vsi ostali solastniki saniranega objekta (razen tožene stranke) k sanaciji pristopili in jo v ustreznih solastniških deležih tudi plačali. Neprerekana dejstva pa je v pravdnem postopku šteti kot med pravdnima strankama nesporna. Čim pa je tako, so ostali solastniki s tem konkludentnim dejanjem – plačilom stroškov sanacije strehe izkazali soglasje za naročilo sanacije in izvedbo le-te. Drugače povedano: čeprav tožeča stranka kot upravnik objekta ob naročilu sanacije strehe ne bi pridobila ustreznega mandata potrebnega števila solastnikov, so njeno ravnanje pri sanaciji strehe z izvedenim plačilom ostali solastniki naknadno odobrili (prim. 1. odst. 72. čl. OZ). Ker je prvostopenjsko sodišče nadalje ugotovilo, da je solastniški delež tožene stranke na objektu 10,35 %, je evidentno, da je tožeča stranka imela soglasje solastnikov z več kot 50 % solastniškim deležem na objektu za obnovo strehe. Pritožbeni očitek o neugotovitvi odločilnega dejstva v zvezi s pridobitvijo zadostne kvote soglasij solastnikov in posledično zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odst. 350. čl. ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.