Jedro

Med strankami je nesporno, da je tožnica pogodbo podpisala (sicer do sklenitve razmerja niti ne bi prišlo), kar pomeni, da je bila – kot ji je pojasnila že toženka - seznanjena tudi s Splošnimi pogoji poslovanja z operaterjem. Ker pa je tožnica storitve, ki so ji bile zaračunane v skladu s Splošnimi pogoji in cenikom (kar izhaja iz podatkov evidenc operaterja, ki jih je ta posredoval toženki in ki jim tožnica ne nasprotuje), opravila, jih je dolžna tudi plačati. Morebitne napake volje pri podpisu pogodbe pa lahko tožnica uveljavlja pred sodiščem, pristojnem za civilnopravne spore.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnil zahtevo tožnice, da naj ji družba A. na računu za mesec september 2013 ter na računu na mesec oktober 2013 odpiše znesek po postavkah odhodni klici – omrežje B., odhodni SMS, odhodni klici – informacije, odhodni klici – stacionarno omrežje, odhodni klici – omrežje C., v skupni višini 50,90 EUR z DDV (1. točka izreka), zavrgel predlog za rešitev spora tožnice, da naj ji družba A. v celoti odpiše zaračunane zneske na računih za mesece julij, avgust, november 2013 v tam navedenih zneskih (2. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški v postopku izdaje te odločbe niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je v zvezi s 1. točko izreka navedel, da je v skladu z 218. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugotavljal, ali sta bila tožnici računa za meseca september in oktober 2013 pravilno izstavljena oziroma ali so bile na teh računih upravičeno zaračunane sporne postavke. Ugotovil je, da so bile sporne storitve opravljene in zato tudi upravičeno zaračunane. Tožnica je sklenila naročniško pogodbo 20. 7. 2013 za naročniški paket D., ki vsebuje neomejeno število minut za klice znotraj omrežja A. ter 100 enot, ki jih naročnik lahko poljubno porabi za klice v ostala slovenska omrežja, SMS in MMS sporočila ali za prenos podatkov. Glede na posredovane podatke po posameznih postavkah in glede na izkazan promet tožnice je organ ugotovil, da je bil promet opravljen in upravičeno ter pravilno zaračunan. Navedbe tožnice, da ni vedela, da se klici na število 1188 štejejo kot klici na komercialne številke ter so zato obračunani ločeno in ne znotraj zakupljenih enot v druga omrežja ter, da ni vedela, da 1 enota predstavlja 1 SMS sporočilo oziroma 1 začet klic in nato vsakih nadaljnjih 60 sekund opravljenega klica, ni mogoče upoštevati, ker je tožnica s podpisom pogodbe tudi potrdila, da je seznanjena s Splošnimi pogoji in Cenikom storitev, ki je sestavni del pogodbe. V zvezi z drugo točko izreka pa je navedel, da tožnica računov za mesec julij, avgust in november 2013 predhodno ni reklamirala pri operaterju, kar pomeni, da niso podani pogoji iz 142. člena ZEKom-1 za obravnavanje predloga za rešitev spora po 218. členu ZEKom-1. Tožnica je v tožbi navedla, da vztraja pri svojih navedbah v pritožbi – reklamaciji računov, saj ni bila pravilno seznanjena s pogoji poslovanja – Splošnimi pogoji, kar je ugotovila šele pri izstavljanju računov. Splošnih pogojev ni nikoli prebrala, kot to piše v pogodbi, ampak jo je podpisala na podlagi prejetih ustnih informacij od uslužbenke A.. Ne držijo navedbe A., da podpis naročniške pogodbe pomeni tudi seznanitev s Splošnimi pogoji. Pogodbo je podpisala, ker je verjela v resničnost informacij, ki jih je prejela od uslužbenke. Niti ni vedela, da obstajajo Splošni pogoji, ker je imela že tudi sklenjene pogodbe z drugimi mobilnimi operaterji in tudi ti ji niso nikoli ponujali tovrstnih informacij kot take, s katerimi bi morali biti kupci – potrošniki seznanjeni, zlasti nato pri nadaljnjem ravnanju do potrošnika po Zakonu o varstvu potrošnika pred nepoštenimi poslovnimi praksami.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, poudarila, da sklicevanje na zaupanje ustnim informacijam uslužbenke operaterja ne izniči posledic podpisa pogodbe ter predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. je prerekala tožbene navedbe tožnice, navedla, da bi morala tožnica ob sklenitvi naročniške pogodbe pokazati ustrezno skrbnost in se predhodno poučiti o pogojih poslovanja. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnica je v naknadni pripravljalni vlogi še dodala, da je stranka z interesom A. že vložila predlog za izvršbo, kar je po njenem mnenju nezakonito glede na trajanje tega upravnega spora. Tudi toženka je pa v tem primeru ravnala nezakonito, ker ni zaščitila njenih potrošniških pravic. Glede vsebine pogodbe pa je še dodala, da ji je bilo pojasnjeno, da se zaračunavajo minute in ne enote, kot pa so ji bile zaračunane. Tako izhaja tudi iz korespondence med njo in A..

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi tožnica izpodbija odločbo toženke v delu, s katero je toženka zavrnila njeno zahtevo, da se ji na računu za mesec september 2013 ter na računu za mesec oktober 2013 odpiše znesek po tam opredeljenih postavkah v skupni višini 50,90 EUR z DDV. Pri reševanju te zadeve se je toženka oprla na 217. in 218. člen ZEKom-1. V 217. členu ZEKom-1 je med drugim določeno, da toženka – agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so med drugim spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov) (prvi odstavek). Reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posega v morebitno sodno pristojnost (tretji odstavek). V 218. členu ZEKom-1 pa je podrobneje predpisan postopek reševanja spora.

Iz izpodbijane odločbe in tožbe izhaja, da je za tožnico sporna predvsem ne-seznanitev s Splošnimi pogoji oziroma, da so ji bile ob podpisu pogodbe s strani uslužbenke operaterja A. (v tem sporu stranke z interesom) dane drugačne informacije.

Iz priložene naročniške pogodbe št. M13-262251 z dne 20. 7. 2013, sklenjene med tožnico in operaterjem, je razvidno, da s podpisom naročnik potrjuje, da je pred sklenitvijo pogodbe prejel Splošne pogoje poslovanja družbe A. d.o.o. za izbrane storitve po tej pogodbi z vsemi prilogami in povezanimi dokumenti (v nadaljevanju SPPS) ter cenik storitev (v nadaljevanju Cenik), ki so priloga in sestavni del te pogodbe; naročnik s podpisom te pogodbe sklepa naročniško razmerje z družbo A. v obsegu in z vsebino, ki ga določajo ta pogodba, opis storitev in blaga, ki ga opredeljuje tudi Koda akcije, SPP in Cenik ter izrecno izjavlja, da je seznanjen in sprejema vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz naročniškega razmerja.

Med strankami je nesporno, da je tožnica pogodbo podpisala (sicer do sklenitve razmerja niti ne bi prišlo), kar pomeni, da je bila – kot ji je pojasnila že toženka - seznanjena (med drugim tudi) s Splošnimi pogoji poslovanja z operaterjem. Ker pa je tožnica storitve, ki so ji bile zaračunane v skladu s Splošnimi pogoji in Cenikom (kar izhaja iz podatkov evidenc operaterja, ki jih je ta posredoval toženki in ki jim tožnica ne nasprotuje), opravila, jih je dolžna tudi plačati. Tožbenega ugovora, da podpis pogodbe ne more pomeniti fikcije seznanitve, pa sodišče tudi ne more sprejeti, ker izjavo s to vsebino vsebuje besedilo pogodbe, ki jo je tožnica - kot že povedano - podpisala. Morebitne napake volje pri podpisu pogodbe pa lahko tožnica uveljavlja pred sodiščem, pristojnem za civilnopravne spore (tretji odstavek 217. člena ZEKom-1).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.