Jedro

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da se je imel tožnik možnost seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile v predmetni zadevi pomembne za odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje skladiščnega objekta, ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 460/11, 460/10 in 460/5, vse k.o. ..., tam navedenih dimenzij in lege. S 1. točko izreka mu je naložila takojšnjo ustavitev predmetne gradnje, z 2. točko pa njeno odstranitev v roku 3 mesecev po vročitvi te odločbe ter vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka) ter bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da je odločba takse prosta (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v letih 2007 in 2008 zgradil predmetni skladiščni objekt, za katerega ni pridobil potrebnih dovoljenj. Tožnik je po pozivu toženke, naj posreduje dokumentacijo, s katero razpolaga, popisal vse aktivnosti, ki so bile storjene v zvezi z legalizacijo gradnje. Pri ugotovitvi, da gre za gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, se toženka sklicuje na veljavno Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje in prej veljavna Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki se v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči in Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost. 3. Drugostopenjski organ je s 1. točko izreka odpravil 4. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa in jo nadomestil z novo. V ostalem delu je pritožbo zavrnil (2. točka izreka), prav tako pa je zavrnil tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka).

4. Tožnica vlaga tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa. V njej uvodoma izpostavlja procesne in materialne kršitve v drugostopenjski odločbi. Meni, da je drugostopenjski organ presojal napačno odločbo, saj iz izreka izhaja, da je presojal odločbo z dne 4. 8. 2015, čeprav je izpodbijana odločba z dne 5. 8. 2015. Poleg tega je obrazložitev te odločbe brez razlogov o odločilnih dejstvih in brez utemeljenih in tehtnih argumentov, kar predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave. Drugostopenjski organ ni presodil niti ene same pritožbene navedbe, ne sklicuje pa se tudi na razloge prvostopenjskega organa, kar tožnik pripisuje dejstvu, da tudi v prvostopenjski odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

5. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zgolj besedilo posameznih pravnih aktov ter navedbe inšpekcijskih zavezancev, ne pa tudi pravno pomembna dejstva, ki so inšpektorja vodila k izdaji izpodbijane odločbe, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega izpodbijana odločba ni izvršljiva. V 1. točki izreka je navedeno, da je tožnik dolžan ustaviti gradnjo, v nadaljevanju pa je navedeno, da je objekt že zgrajen, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, o kateri gradnji je govora. Neizvršljiv pa je tudi izrek izpodbijane odločbe glede parcele 460/11, saj v tem delu posega na zemljišče, ki ni v tožnikovi lasti, pri čemer lastnik z navedenim inšpekcijskim postopkom sploh ni bil seznanjen. Zaradi tega je odločba tudi nična. Poleg tega so bila kršena pravila postopka, saj tožnik o ugotovljenih dejstvih in dokazih ni bil seznanjen. S tem je kršeno temeljno načelo varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP, načelo zakonitosti iz 8. člena ZUP ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. To še posebej velja ravno zaradi dejstev, da je inšpektor opravil inšpekcijski ogled 13. 12. 2011, torej 4 leta pred izdano odločbo, v vmesnem času pa tožnik do vročitve izpodbijane odločbe ni vedel, kaj se dogaja z njegovo zadevo. Res je, da je inšpektor 15. 12. 2011 in 26. 2. 2014 tožniku posredoval zahtevo za podajo dokumentacije glede navedene zadeve, v tem času pa je izvajal določene aktivnosti, ne da bi tožnika o tem predhodno seznanil. Vse to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zaradi nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita, saj evidentno posega v pridobljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in o zadevi meritorno odloči oz. podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka, vse v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana inšpekcijska odločba upravnega organa prve stopnje, razen 4. točke, ki jo je drugostopenjski organ odpravil in nadomestil z novo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, pa se ne nanašajo na spremenjeno 4. točko izreka izpodbijane odločbe, ni presojalo. Ugovorov, ki bi se nanašali na spremenjeno 4. točko izreka izpodbijane odločbe, pa tožba ne vsebuje. Glede tožbenega ugovora, da se odločba drugostopenjskega organa sploh ne nanaša na izpodbijano odločbo sodišče ugotavlja, da iz uvoda in obrazložitve odločbe jasno izhaja, na katero odločbo se odločba drugostopenjskega organa odločba. Napačna navedba odločbe v izreku odločbe pa po presoji sodišča ni pomanjkljivost odločbe, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti s sklepom o popravi pisne pomote, izdanim na podlagi 223. člena ZUP.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da gre za gradnjo, za katero bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ga ni pridobil, saj tej ugotovitvi tožnik ne oporeka.

11. Nadalje sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1 in ni nekonkretiziran in neizvršljiv, tudi če se gradnja več ne izvaja. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato tožbeni ugovor o neizvršljivosti takšnega ukrepa in nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe oziroma celo ničnosti ni utemeljen. Po presoji sodišča je izrek izpodbijane odločbe povsem jasen in popoln, iz njega je nedvomno mogoče razbrati obveznost tožnika. Na neizvršljivost izreka tudi ne vpliva tožbena navedba, da se nanaša tudi na gradnjo na zemljišču parc. št. 460/11 k.o. ..., ki ni v tožnikovi lasti, ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik investitor predmetne gradnje. Iz 152. člena ZGO-1 ne izhaja, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona "Inšpekcijsko nadzorstvo", v poglavje "3. Druge sankcije". Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnik kot investitor nelegalne gradnje z njeno odstranitvijo ne bo protipravno posegel v lastninsko pravico lastnika navedenega zemljišča. Za uveljavljanje ugovora, da bi moral v inšpekcijskem postopku sodelovati tudi lastnik navedenega zemljišča, pa tožnik ne izkazuje pravnega interesa.

12. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o kršitvah pravil postopka, ker naj se tožnik ne bi imel možnosti seznaniti z ugotovljenimi dejstvi in dokazi, zaradi česar naj bi bila kršena temeljna načela iz 7., 8. in 9. člena ZUP. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da se je imel tožnik možnost seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile v predmetni zadevi pomembne za odločitev. Z zahtevo za pisno pojasnilo, dokumentacijo in izjavo z dne 15. 12. 2011 je bil seznanjen z ugotovitvami inšpektorja na ogledu v zvezi z objekti na predmetnih parcelah, med drugim tudi v zvezi s skladiščem, ki je predmet tega postopka, in bil med drugim pozvan, naj sporoči investitorja navedenih gradenj ter predloži kakršnokoli dokumentacijo. Tožnik je med drugim z odgovorom z dne 23. 12. 2011 sporočil, da je skupaj z družinskimi člani investitor skladišča, ki je bil zgrajen 2007 in 2008, ter da za gradnjo ni pridobil potrebne dokumentacije. Z dopisom z dne 23. 7. 2013, ki so mu bili priloženi zapisniki o inšpekcijskih ogledih na kraju samem z natančnimi izmerami, legi in fotografijami objektov, ki ga je tožnik prejel 25. 7. 2015, je bil tožnik pozvan, naj sporoči morebitne pripombe na zapisnike. Tožnik v odrejene roku pripomb ni poslal. Z dopisom z dne 26. 2. 2014 pa je bil ponovno pozvan na predložitev kakršnekoli upravne odločbe, ki bi mu dovoljevala predmetno gradnjo. Na dopis je tožnik pojasnil svoje aktivnosti v zvezi z legalizacijo predmetnih gradenj in potek postopka spremembe veljavnega prostorskega akta v zvezi s predlagano spremembo namembnosti zemljišča parc. št. 460/11 k.o. ..., ki bi omogočila legalizacijo predmetne gradnje. Tudi sicer pa tožnik konkretno ne navede, s katerimi dejstvi in dokazi, ki so bili pomembni za odločitev in na katerih izpodbijana odločba temelji, ni bil seznanjen.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.