Jedro

Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške v višini 279,62 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz izreka, in ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni, ki so prav tako razvidni iz izreka (točka I izreka). V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v znesku 2.438,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

3.2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del zgoraj navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki I in III izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 154., 212., 243., 286. in 286.a členom ZPP, 8., 12., 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto organizacijskega navodila toženke. Organizacijsko navodilo je bilo že presojano v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, pri čemer razveljavitev ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj. Z drugačno presojo je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ne more zaobiti pravnomočne odločitve z zahtevkom v tem sporu. V tem sporu ne more izpodbijati splošnega akta toženke. Splošni akt ni v nasprotju z zakonom. Ne posega v pravice delavcev, saj noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelila tožnica. ZDR-1 ne ureja primera, ko bi bil splošni akt v nasprotju z zakonom. Na podlagi 52.a člena ZZDej ni sprejete sodne prakse, sodna praksa ni formalni pravni vir. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon. Toženka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sledilo referenčnim obdobjem, kot jih je določila tožnica; toženka je prav z organizacijskim navodilom določila drugačna. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Moralo bi ugotavljati, ali je tožnica glede na veljavna referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka. Tega ni storilo niti izračuna toženke neobrazloženo ni upoštevalo. Ni sledilo ugovoru prekluzije, podana je kršitev 286. in 286.a člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnica je vse od 3. pripravljalne vloge navedbe podala prepozno. Pogoj nekrivde ni izpolnjen. Pravočasno ni podala navedb, da je bila povprečna delovna obveznost v referenčnem obdobju presežena. Dokazi navedb ne morejo nadomeščati. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. Toženka je zatrjevala, da navedba na plačilni listi ne pomeni števila neizrabljenih presežnih ur; o pomenu postavk na plačilni listi bi izpovedal predlagana priča. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V istovrstnem sporu je sodišče predlagani dokaz izvedlo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s sodno izvedenko brez ustrezne trditvene podlage tožnice, kot informativni dokaz, ki ni dopusten. Ravnalo je v nasprotju s 7. in 212. členom ZPP. Tožnica bi mogla navesti presežne ure upoštevaje organizacijsko navodilo. Tega ni storila, čeprav gre za dejstva iz njene spoznavne sfere, sodišče prve stopnje ji je na podlagi načela v korist delavca nekritično sledilo. Sodna izvedenka je dopolnila pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, sodišče prve stopnje je na njeno mnenje oprlo izpodbijano odločitev. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je s pritožbo ni mogoče sanirati. Sodišče prve stopnje je toženkine pripombe brez vsebinske obrazložitve zavrnilo. Sodne izvedenke ni zaslišalo. Kršilo je 253. člen ZPP. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Do pripomb se ni opredelilo niti v izpodbijani sodbi. Pri izračunu prikrajšanja ne gre za enostaven matematični izračun. Sodna izvedenka je mnenje pripravila na zmotnih pravnih podlagah in, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je bila povprečna delovna obveznost presežena. Ker sodišče prve stopnje dodatka za nadurno delo ni normiralo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni upoštevalo, da ne gre za nadure v smislu 144. člena ZDR-1. Tožba ni bila sklepčna, na kar je toženka opozorila. Sodišče prve stopnje presežnih ur nad povprečno delovno obveznostjo ni ugotavljalo; le v tem primeru bi bil zahtevek utemeljen; oziroma je le sledilo izpovedi tožnice, upoštevalo je evidence in plačilne liste. Podani sta kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica, ko je bila zaslišana, ni vedela izpovedati o referenčnih obdobjih pri toženki; svojih navedb ni potrdila. Ure, ki jih je izrabila znotraj referenčnega obdobja, niso presežne ure. Sodišče prve stopnje ni ločevalo med urami, ki so bile izrabljene, in tistimi, ki niso bile. Ure, označene z N, so bile tožnici plačane, evidentirale so se na zadnji dan referenčnega obdobja. Na en dan tožnica ni mogla izrabiti več ur. Označba A pomeni le nastanek ur, ne pa, da tožnica plačila ni prejela. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica plačilo prejela. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni bila dolžna predložiti izračuna; s tem bi nase prevzela trditveno in dokazno breme. Pri izračunu sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb uredbe. Izračunani zneski niso pravilni. Na podlagi nepravilnega izračuna je tožnici prisodilo več, kot ji pripada. Zapadlost ni 10. dne v prihodnjem mesecu. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških, saj ni upoštevalo delnega umika tožbe. Kršilo je 154. člen ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4.V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno utemeljilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi.

7.Toženka je zaslišanje priče A. A. predlagala, da bi pojasnil pomen posameznih postavk na plačilnih listah in obvestila na hrbtni strani vsake plačilne liste, pri čemer v zvezi s tem ni podala nobenih navedb, ki bi nasprotovale navedbam tožnice (na primer, da na plačilnih listah navedene neizrabljene ure ne bi bile pravilne). Glede na to je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza pravilno zavrnilo; svojo odločitev je v izpodbijani sodbi utemeljilo (točka 4 obrazložitve), tako da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, pri čemer je nebistveno, ali je bil priča zaslišan v morebitnih drugih (istovrstnih) sporih zoper toženko.

8.Toženka na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav ima izpodbijana sodba jasne in izčrpne razloge, ki niso niti sami s seboj niti s sprejeto odločitvijo v nasprotju. Kljub zatrjevani nejasnosti in pomanjkljivosti podanemu razlogovanju vsebinsko nasprotuje, kar že samo po sebi kaže, da očitana kršitev ni podana.

9.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost); toženka te kršitve sploh ne utemelji na način, da bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če sodišče kakšno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, s tem že pojmovno ne stori očitane kršitve.

10.V zvezi z izpovedjo tožnice toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da svojih navedb ni potrdila oziroma da o referenčnih obdobjih ni izpovedala; kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 20. 9. 2023, je tožnica v svoji izpovedi opisala način nastanka presežnih ur, hkrati pa je na vprašanje pooblaščenke toženke glede (fiksnih) referenčnih obdobij jasno odgovorila, da jih (v vtoževanem obdobju) ni bilo.

11.Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu srednja medicinska sestra v intenzivnih oddelkih psihiatrije in je delo opravljala v neenakomerno razporejenem delovnem času. V spornem obdobju je za vikende in praznike opravljala 12-urne izmene, od katerih ji je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa ji je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka presežnih ur (ker je njeno organizacijsko navodilo - Planiranje in evidentiranje delovnega časa - določalo premična referenčna obdobja).

11.S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta nasprotnega udeleženca Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu naloži, da v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V tem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

12.V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavnost za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba; navedeno izhaja iz uzakonjene omejitve avtonomije strank delovnega razmerja), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša - je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Posledica nasprotja s prisilnimi predpisi je neupoštevanje splošnega akta.

13.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.

14.V obrazložitvi sodbe in sklepa X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca v nasprotju z namenom referenčnih obdobij v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežne ure izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Sklicevalo se je na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba in sklep X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018).

15.V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018, na katerega se je utemeljeno sklicevalo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežne ure, ki niso izravnane znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). Enako stališče je bilo zavzeto v obsežni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018), odločitev v novejših zadevah temelji na določbah ZZDej (na primer sodbi Pdp 49/2024 z dne 27. 3. 2024, Pdp 134/2024 z dne 17. 4. 2024).

16.Toženka kot delodajalec bi lahko določila referenčna obdobja, vendar v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnica ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določila na način, da prvo traja od januarja do aprila, drugo od maja do avgusta in tretje od septembra do decembra v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, na način da bi ponudila drugačno določitev, niti tega ne stori v pritožbi. Sodišče prve stopnje je navedbam tožnice pravilno sledilo; razloge za to je navedlo v izpodbijani sodbi (predvsem točka 22 obrazložitve, tudi točki 23 in 24 obrazložitve). Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni podana.

17.Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljenih ur na plačilnih listah zadnjega meseca referenčnega obdobja. Tožnica je trditveno podlago za ugoditev zahtevku podala pravočasno (že v tožbi), v vsakem primeru pa je sodišče prve stopnje vse navedbe strank v pripravljalnih vlogah pravilno upoštevalo, saj, ker so bile podane, še preden je zaslišalo tožnico in izvedlo dokaz s sodno izvedenko, niso zavlekle reševanja spora. Če nova dejstva ne zavlečejo reševanja spora, jih stranka lahko poda tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, kot jasno določa tretji odstavek 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni storilo.

18.Tožnica je v tožbi izhajala iz navedb presežnih ur na plačilnih listah v preteklih štirih mesecih, ki jih je predložila, in za tako opredeljene ure zahtevala plačilo dodatka za nadurno delo. V pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2023, s katero je tožbo spremenila, je razen za referenčno obdobje od septembra do decembra 2019 uveljavljala plačilo za enako število ur, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja, skupno 2.606,23 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženki v plačilo. Toženka zmotno meni, da bi morala tožnica (navesti in) dokazati število presežnih ur glede na njeno organizacijsko navodilo (ki ni zakonito), da bi bil zahtevek utemeljen; prav tako zmotno ponavlja, da je bistveno, kdaj (po poteku fiksnega referenčnega obdobja) je tožnica posamezno uro izrabila. Če bi se ugotovilo, da tožnica ur tudi po tem ni izrabila, bi to kvečjemu pomenilo, da bi bila poleg zahtevanega dodatka upravičena do plačila osnove.

19.Toženka je pred sodiščem prve stopnje ponavljala, da tožnica ni podala dovolj navedb, da bi bil njen zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. V pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme. S tem v zvezi se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, v katerem je bilo kot nepravilno označeno stališče, da je dolžan toženec dokazovati, da je tožnik opravil manj ur, kot zatrjuje. Gre za neprimerljivo dejansko podlago spora (in drugačna pravna vprašanja); tožnica je bila v tem sporu tista, ki je dokazovala (in dokazala) število presežnih ur.

20.Kot že navedeno, tožničina trditvena podlaga ni bila nezadostna, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Že v tožbi in nato v pripravljalnih vlogah je konkretno navedla število ur, ki so bile neizrabljene ob koncu posameznega (fiksnega) referenčnega obdobja. Toženka številu neizrabljenih ur konkretizirano ni ugovarjala - ni podala drugačnih navedb, da bi bilo teh ur (upoštevaje fiksna referenčna obdobja) manj. Glede na navedeno sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno izvesti dokaza s sodno izvedenko, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob ustrezni trditveni podlagi tožnice sodišče prve stopnje dokaza s sodno izvedenko (čeprav ni bil potreben) ni izvedlo kot informativni dokaz, kot mu zmotno očita toženka v pritožbi, in ni kršilo 7. ter 212. člena ZPP, ki določata povezanost trditvenega in dokaznega bremena, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

21.Sodna izvedenka je podala mnenje, da je število neizrabljenih ur enako, kot je zatrjevala tožnica (edina razlika je bila za referenčno obdobje od septembra do decembra 2019, ko sodna izvedenka ni upoštevala 40 ur, ki so bile tožnici plačane; gre za ure, z oznako N, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi; za te ure tožnica ni uveljavljala plačila). V zvezi z ugotovljenimi presežnimi urami toženka neutemeljeno ponavlja, da niso bile nad povprečno delovno obveznostjo; drugače izhaja že iz dejstva, da je tožnica ure izrabila kot proste dni (12-urne izmene, od katerih je toženka 4 ure tožnici plačala kot nadure, za 8 ur pa ji je omogočila izrabo prostega dne), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja.

22.Iz 253. člena ZPP, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, izhaja, da je primarno predvidena ustna izvedba dokaza z izvedencem, vendar nezaslišanje sodnega izvedenca ne preraste nujno v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje ni potrebno, če stranke na izvedensko mnenje nimajo pripomb, če so te pavšalne ali neobrazložene, ali če ne povzročijo dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Vselej je potrebno zaslišanje, kadar so v izvedenskem mnenju protislovja ali pomanjkljivosti (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022; enako stališče v sodbi II Ips 29/2018 z dne 31. 5. 2018 in drugih), za kar v tem sporu ni šlo. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2024, v kateri je vztrajala pri nefiksnih referenčnih obdobjih, sicer res podala obsežne pripombe, do katerih se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v izpodbijani sodbi (predvsem točka 26 obrazložitve), s katerimi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja ni povzročila. Prav tako je sodišče prve stopnje navedlo (pravilne) razloge, zakaj sodne izvedenke ni zaslišalo (točka 4 obrazložitve), tako da uveljavljana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.