Jedro

Zavezanec za plačilo davka od prometa nepremičnin je prodajalec tudi v primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi. Posebej je določen le način poplačila davčnega dolga – prednost pri poplačilu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 1. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostave D. z dne 29. 1. 2004. S slednjo je bil tožniku odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove 23,998.903,50 SIT po 2% stopnji v znesku 479.978,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ ne spreminja plačnika davka in davčnega vira, pač pa določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku in to kot prednostnega, iz kupnine za nepremičnino, prodano v tem izvršilnem postopku. Neutemeljen je torej tožnikov ugovor, da ni zavezanec za plačilo davka, glede na to, da je lastnik nepremičnine, ki je bila prodana na javni dražbi.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov ter predlaga, da Vrhovno sodišče njegovemu pravnemu sredstvu ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. S tem, ko je upravni organ izdal odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo davka od prometa nepremičnin, je namreč še enkrat odločil o stvari, o kateri je že odločilo sodišče. Nevzdržno je, da različni državni organi in sodišča izdajajo odločbe o isti stvari in nalagajo enake obveznosti. Tožnik tudi ni prejel celotnega zneska kupnine oziroma je bil ta zmanjšan tudi za znesek davka na promet z nepremičninami, tako ni razloga, da mu tožena stranka nalaga plačilo navedenega davka. Tožnik bi moral uspeti vsaj v delu, v katerem se mu nalaga plačilo v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Če ne bi vložil pravnih sredstev, bi ta del postal pravnomočen in izvršljiv in bi tožena stranka od njega terjala plačilo. Tožena stranka bi namreč morala pred izdajo odločbe z dne 29. 1. 2004 preveriti, ali je bil morebiti davek že plačan in ko bi to ugotovila, ne bi naložila plačila zneska. Če bi šlo zgolj za odmero davka, kot to navaja sodišče prve stopnje, v izpodbijani odločbi ne bi bilo obveznosti tožnika, da mora davek plačati.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZSU-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti te revizije.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz vsebine revizije izhaja, da revident teh kršitev ne uveljavlja.

9. Revizije na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o davku na promet nepremičnin – ZDPN-1 (Ur. l. RS, št. 57/99 in 67/2002) v 5. členu določa, da je zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. In kot sta pravilno pojasnila že tožena stranka ter sodišče prve stopnje, zakon ne določa izjem oziroma drugače v primeru, ko je nepremičnina prodana na javni dražbi. Tudi ZIZ ne spreminja plačnika in davčnega vira, pač pa v 197. členu določa le način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku (vrstni red poplačil oziroma prednost pri poplačilu). Po opravljeni javni dražbi ter izdanem sklepu okrajnega sodišča o domiku nepremičnine kupcu z dne 29. 10. 2002 je bil po plačani kupnini izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu z dne 12. 6. 2003. Pristojni davčni organ je izdal (izpodbijano) odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin ter to terjatev priglasil sodišču do razdelilnega naroka. Kot izhaja iz sklepa okrajnega sodišča o poplačilu z dne 29. 1. 2004, terjatev ni bila prerekana, sodišče pa je s tem sklepom določilo tudi vrstni red poplačil. Glede na navedeno so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da je upravni organ (ponovno) odločal o stvari, o kateri je že odločilo sodišče. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

12. Ker tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.