Jedro

Kolektivna organizacija je med drugim upravičena, da v primeru kabelske retransmisije glasbenih del brez dovoljenja proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Pri tem ni omejena le na zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti.

Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic "olajša," to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka. Iz določil ZASP namreč ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče. Občasne terjatve so tiste terjatve, za katere je ob sklenitvi posla dogovorjeno ali je z veljavnimi predpisi predpisano, da dospevajo občasno. Zato terjatev iz neupravičene obogatitve ni mogoče šteti kot občasnih terjatev, čeprav kršitelji večkrat ali kontinuirano kršijo avtorske in sorodne pravice. Kršitelj namreč sam s svojimi kontinuiranimi kršitvami ne more spremeniti pravne narave terjatve in zase pridobiti boljši položaj.

Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti izpodbijani I. in II. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana odločba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani III. točka izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 104.224,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani IV. točki izreka pa v celoti tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 9.557,45 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane III. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke izreka potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 4.407,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_1. Uvodna pojasnila_

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operater - tožena stranka v letu 2015 ni plačevala nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka decembra 2019 vložila tožbo, v kateri je od tožene stranke vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za obdobje januar - december 2015. _**Izpodbijana sodba**_

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo ugovor tožene stranke, da je bilo o spornem predmetu že pravnomočno odločeno (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 161.672,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.453,28 EUR (IV. točka izreka).

_**Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke**_

4. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (III. in IV. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o številu naročnikov tožene stranke. Zavzela je stališče, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati, da je po temelju uspela v celoti, po višini pa le delno. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani III. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

_**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**_

6. Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper sklep o zavrnitvi ugovora, da je bilo o spornem predmetu že pravnomočno odločeno (I. točka izreka) ter zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in IV. točka izreka). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da o spornem predmetu še ni bilo pravnomočno odločeno. Vztrajala je, da ima lahko v skladu z določili ZASP tožbeni zahtevek le odškodninsko podlago ter da je zato že v celoti zastaran. Trdila je, da gre v zadevnem primeru za občasne terjatve, ki so prav tako zastarane. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je bila nedobroverna. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbo zavrže ali da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

7. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in odločbo v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

_**O dopustnosti tožbe - ne bis in idem**_

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločeno v postopku P 418/2016-II. V navedenem postopku je tožeča stranka vtoževala le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. To jasno in nedvoumno izhaja tako iz sodbe P 418/2016-II z dne 14. 12. 2017 (B12) kot tudi iz pritožbene odločitve v navedeni zadevi (glej odločbo II Cp 868/2018 z dne 7. 11. 2018, točke 8, 12 in 14 obrazložitve, B14). Le za ta del kabelske retransmisije glasbe ji je sodišče tudi prisodilo nadomestilo. Iz okoliščine, da je sodišče v obrazložitvi navedenih odločb za potrebe odmere nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih najprej ugotovilo, koliko bi znašalo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih in televizijskih programih skupaj ter nato tožeči stranki prisodilo le nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, ob upoštevanju da gre za dve ločeni terjatvi,1 ni mogoče zaključiti, da je bilo z navedenima odločbama že pravnomočno odločeno tudi o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je bilo o predmetnem zahtevku že pravnomočno odločeno.

_**Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih**_ a) _Splošno o legitimaciji pravdnih strank_

10. Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).2

11. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim _zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo._ Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. 12. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih.

_**Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih**_ _Pravna podlaga zahtevka_

13. Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

14. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka svojega zahtevka za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi, ker je zakonodajalec v 164. in 168. členu ZASP3 za kršitve avtorske in sorodnih pravic predvidel le zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti. Zakonodajalec je v navedenih določilih predvidel, da lahko tisti, čigar pravice iz ZASP so bile kršene, zahteva zoper kršilca varstvo pravic in povrnitev škode. Kolektivna organizacija je v skladu z določilom 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP med drugim upravičena, da v primeru kabelske retransmisije glasbenih del brez dovoljenja proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Pri tem ni omejena le na zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti. Določila prvega odstavka 164. člena ter prvega in drugega odstavka 168. člena ZASP namreč ne glede na to, da je ZASP v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ) specialen predpis, v ničemer ne odrekata pravice avtorjem oziroma kolektivnim organizacijam, da proti "kršiteljem" uveljavljajo tudi druge zahtevke. Navedena določila ZASP ne predpisujeta obveznega uveljavljanja odškodninskega zahtevka v primeru kršitve avtorskih in sorodnih pravic, in niti ne derogirata splošnih pravil OZ o reparacijah, kot to želi prikazati tožena stranka s sklicevanjem na pravno mnenje doc. dr. A. A. 15. Če specialni predpis določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic "olajša," to še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka. Iz določil ZASP namreč ni mogoče zaključiti, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov ne bi bilo mogoče. Če bi bil to namen zakonodajalca, bi to moral izrecno uzakoniti. Glede na navedeno bi bil zaključek, da uveljavljanje ostalih reparacijskih zahtevkov v primeru kršitev avtorskih in sorodnih pravic ni dovoljeno, v nasprotju z namenom ZASP, saj bi v veliki meri zelo otežil uveljavljanje varstva avtorskih in sorodnih pravic. To pa nedvomno ni bil namen določil ZASP, ki za škodo določajo dodatno možnost njene opredelitve _("v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo pravic")_ in tako olajšajo njeno uveljavljanje. Prav tako pa bi po presoji pritožbenega sodišče takšen zaključek pomenil poseg v ustavno varovane pravice avtorjev in njihovo enakost pred zakonom. Nobenega razloga namreč ni, da bi se avtorjem ali kolektivnim organizacijam, ki imajo zakonsko pooblastilo za varovanje pravic avtorjev, omejevalo možnosti za dosego učinkovite zaščite svojih pravic.

16. Pri tem je treba dodati, da po izrecnem pravilu 189. člena OZ ni ovir za to, da oškodovanec po zastaranju odškodninskega zahtevka ne bi mogel uveljavljati zahtevka iz neupravičene obogatitve. Odškodninski in obogatitveni zahtevek sta namreč po učinkih namenjena povsem drugemu cilju, zato uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po zastaranju odškodninskega ne izniči njegovega namena in ne gre za obid zakona _("fraus legis")_.4 Glede na navedeno tako ni nobene ovire, da tožeča stranka ne bi smela svoje terjatve vtoževati na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.

17. To izhaja tudi iz sodne prakse,5 v kateri je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

18. Ne držijo pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh pravno odločilnih dejstev za neupravičeno obogatitev. Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. členu OZ, uporaba tuje stvari v svojo korist).

_Zastaranje zahtevka_

19. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ).

20. Kot je že pojasnjeno, tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odškodninski podlagi. Zato določilo 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, v tem primeru ni uporabljivo. Prav tako pa morebitno zastaranje odškodninskega zahtevka, kot je že pojasnjeno v 16. točki te obrazložitve, ne predstavlja ovire za uveljavljanje zahtevka iz neupravičene obogatitve.

21. Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

22. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.6 To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal. 23. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je treba, ker so terjatve tožeče stranke iz neupravičene obogatitve zapadale sukcesivno, šteti, da gre za občasne terjatve. Občasne terjatve so tiste terjatve, za katere je ob sklenitvi posla dogovorjeno ali je z veljavnimi predpisi predpisano, da dospevajo občasno.7 Zato terjatev iz neupravičene obogatitve ni mogoče šteti kot občasnih terjatve, čeprav kršitelji večkrat ali kontinuirano kršijo avtorske in sorodne pravice. Kršitelj namreč sam s svojimi kontinuiranimi kršitvami ne more spremeniti pravne narave terjatve in zase pridobiti boljši položaj. Z razlogi, ki jih je tožena stranka povzela iz priloženega pravnega mnenja doc. dr. A. A., pa želi tožena stranka doseči prav to. Tega pa sodišče ne sme dopustiti, saj bi takšna razlaga pomenila obid zakona, ker bi kabelskim operaterjem, ki neprestano kršijo pravice avtorjev, podelilo ugodnejši položaj nasproti ostalim (kršiteljem).

24. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 ni zastaral. _**O številu naročnikov**_

25. Držijo pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo število naročnikov tožene stranke. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je imela tožena stranka v letu 2015 674,682 naročnikov. Kot dokaz je predlagala poizvedbo o številu naročnikov pri AKOS. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tem trditvam tožeče stranka ni nasprotovala, v spis je kot dokaz predložila elektronska sporočila, s katerimi je tožeči stranki sporočala število naročnikov (B17 do B22). Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2020 navedla, da na podlagi podatkov v poročilu AKOS (A9) ocenjuje, da je v letu 2015 na mesečni ravni iz naslova IP TV v RS cca. 270.000 priključkov (graf št. 30) ter da znaša, upoštevajoč tržni delež tožene stranke pri IP TV priključkih (33,9 odstotkov), število njenih naročnikov 91.530 na mesec oziroma 1.098.360 na leto. Tožena stranka je tem trditvam tožeče stranke nasprotovala. Trdila je, da iz poročila AKOS ne izhaja koliko priključkov ali naročnikov IP TV je na celotnem ozemlju RS in je zato izračun tožeče stranke, da je imela tožena stranka mesečno 91.530 naročnikov, napačen oziroma neutemeljen.

26. Trditveno in dokazno breme o številu naročnikov je v skladu z določilom 212. člena ZPP8 primarno na tožeči stranki. Ker je tožeča stranka v trditveni in dokazni stiski o tem pravno odločilnem dejstvu, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadosti že, če se sklicuje na podatke, ki jih objavlja AKOS. V tem primeru je tožeča stranka najprej trdila, da ima tožena stranka 674,682 naročnikov. To je toliko, kolikor ji je tožena stranka sporočala (glej elektronska sporočila tožene stranke, B17 do B22). Po pridobitvi poročila AKOS za leto 2015 pa je tožeča stranka svoje trditve o številu naročnikov prilagodila – spremenila skladno s podatki, ki jih je razbrala iz navedenega poročila. Iz navedenega poročila, oziroma njegovega grafa št. 30, jasno izhaja, da je število naročnikov IP TV cca. 270.000 (oznaka števila IP TV priključkov je bila malo pod sredino med 250.000 in 300.000 priključki). Upoštevajoč podatke iz poročila, graf. št. 31, nadalje izhaja, da ima tožena stranka pri IP TV priključkih 33,9 odstotni tržni delež. Torej je upoštevajoč podatke AKOS iz poročila tožeča stranka pravilno izračunala, da ima tožena stranka na mesečni ravni cca 91.530 naročnikov na letni pa 1.098.360 naročnikov. Tožena stranka, v sferi katere so točni podatki o številu njenih naročnikov, je te trditve tožeče stranke prerekala le pavšalno, da iz poročila AKOS ne izhaja natančno število vseh naročnikov IP TV priključkov. To, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka edina, ki razpolaga s točnimi podatki o številu svojih naročnikov in da z ničemer ni pojasnila razhoda med podatki o številu naročnikov iz poročila AKOS ter podatki, ki jih je sporočala tožeči stranki, pri čemer elektronska sporočila, posredovana tožeči stranki, ne predstavljajo "verodostojnega" dokaza o številu naročnikov (gre za nepodprto izjavo tožene stranke), svojega trditvenega bremena za prehod trditvenega (in dokaznega) bremena nazaj na tožečo stranko, ni zmogla.

27. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba šteti, da je imela tožena stranka mesečno 91.530 naročnikov, torej 1.098.360 naročnikov na leto. Ker je tožena stranka tako imela v letu 2015 1.098.360 naročnikov, zanaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 270.196,56 EUR (0,246 EUR na naročnika krat 1.098.360 naročnikov). Tožena stranka je za leto 2015 že plačala nadomestilo v višini 3.043,43 EUR ter dodatno, kot nadomestilo za mesece maj, junij, julij in avgust 2015, še nadomestilo v višini 1.256,24 EUR. Glede na navedeno je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki za leto 2015 plačati še nadomestilo v višini 265.896,89 EUR, in sicer za mesece januar, februar, marec, april, september, oktober, november in december mesečno nadomestilo v višini 22.262,76 EUR, za mesece maj, junij, julij in avgust pa mesečno nadomestilo v višini 21.948,70 EUR.

_**O zakonskih zamudnih obrestih**_

28. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

29. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.9

30. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke. Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke v nasprotno. Tožeča stranka je namreč zatrjevala vsa pravno odločilna dejstva o nedobrovernosti tožene stranke.

31. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

32. Trditve tožene stranke o tem, da v letu 2015 še ni bilo nobene sodbe, ki bi določala primerno nadomestilo, da je tožeči stranki plačevala takšno nadomestilo kot ostali kabelski operaterji (cca 1,5 odstotka primernega nadomestila) in o odgovornosti tožeče stranke za nastanek pravne praznine, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

33. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da so nasprotja med razlogi sodbe, ker je sodišče prve stopnje na eni strani v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih odločilo, da je bila tožena stranka nedobroverna, na drugi strani pa je v zvezi z odločitvijo o civilni kazni presodilo, da ni podana huda malomarnost oziroma namen. Ker so pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih se presoja nedobrovernost na eni strani in huda malomarnost ter namen na drugi strani različna, ta očitek tožene stranke že iz tega razloga ni utemeljen.

34. Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkom plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti do 29. 12. 2016 zastaran (prvi odstavek 347. člena OZ).

_**Sklepno**_

35. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke proti I. in II. točki izreka izpodbijane odločbe niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in v celoti potrdilo I. in II. točko izreka izpodbijane odločbe (353. člen ZPP).

36. Delno pa so utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani III. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe (nadomestilo v višini 161.672,10 EUR), v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 104.224,79 EUR10 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 dalje do plačila.

37. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu III. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in III. točko izreka izpodbijane sodbe za: (i) znesek 3.561,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska 192,12 EUR za mesece januar, februar, marec, april, september, oktober, november in december 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 – maj 2015 in oktober 2015 – januar 2016 vselej do plačila ter od vsakomesečnega zneska 506,18 EUR za mesece maj, junij, julij in avgust 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju junij 2015 – september 2015 vselej do plačila, (ii) znesek zakonskih zamudnih obresti od vsakomesečnega zneska 22.262,76 EUR za mesece januar, februar, marec, april, september, oktober, november in december 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 – maj 2015 in oktober 2015 – januar 2016 vselej do 29. 12. 2016 in od vsakomesečnega zneska 21.948,70 EUR za mesece maj, junij, julij in avgust 2015 od vsakega 16. dne v ustreznem mesecu v obdobju junij 2015 – september 2015 vselej do 29. 12. 2016 ter (iii) znesek 23.984,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve dalje, potrdilo (353. člen ZPP).

38. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pravdni stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,11 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.12 _**Odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka**_

39. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

40. Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerega je upravičena posamezna stranka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 265.896,89 EUR od zahtevanih 293.442,78 EUR, torej v 90,6 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 90,6 odstotkov za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 9,4 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 9,4 odstotkov za to pravdo potrebnih, stroškov.

41. Pravdni stranki v pritožbi sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za vsako posamezno stranko izračunalo sodišče prve stopnje, nista nasprotovali. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožeče stranke znašali 11.169,23 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 5.977,33 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v 90,6 odstotkih, je tako upravičena do povračila 10.119,32 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa je na svoj uspeh z ugovori (9,4 odstotkov) upravičena do povračila 561,87 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 9.557,45 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

42. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 131.771,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

43. Tožeči stranki je priznalo 1.625 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 26,25 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.014,53 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.208,72 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 2.337,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 3.545,72 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 79,1 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 2.804,66 EUR stroškov pritožbenega postopka.

44. Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1.625 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 26,25 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.014,53 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.208,72 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 20,9 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 252,62 EUR stroškov pritožbenega postopka.

45. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

46. Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 239.842,19 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 2.500 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (35 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.092,7 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.855,62 EUR.

47. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.804,66 EUR in 1.855,62 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 252,62 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 4.407,66 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 To je večinsko stališče (primerjaj: VSL sodba in sklep II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020, VSL sodba II Cp 2673/2017 z dne 27. 6. 2018, VSL sodba II Cp 727/2018 z dne 10. 10. 2018, VSL sodba II Cp 1417/2019 z dne 4. 9. 2019, VSL sodba V Cpg 485/2021 z dne 7. 10. 2021), po katerem sta mogoča dva načina izkoriščanja avtorskih pravic, in sicer: kabelska retransmisija glasbe v televizijskih programih in kabelska retransmisija glasbe v radijskih programih. 2 Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2015, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju. 3 Besedilo prvega odstavka 164. člena ZASP se glasi: "Tisti, čigar pravice iz tega zakona so bile kršene (upravičenec), lahko zahteva zoper kršilca (kršilce) varstvo pravic in povrnitev škode po pravilih o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno." Besedilo prvega odstavka 168. člena ZASP se glasi: "Za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno," besedilo drugega odstavka pa: "Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste." 4 K. Lutman, Neupravičena obogatitev v večosebnih razmerjih, Pravni letopis 2019, Inštitut za primerjalno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, str. 202. 5 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012. 6 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve). 7 Primerjaj: v. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 203, komentar k 347. členu OZ, str. 464. 8 Iz določila 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 9 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 10 265.896,89 EUR minus v II. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih 161.672,10 EUR iz naslova nadomestila za uporabo pravic. 11 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 12 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).