Jedro

V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je s sodbo in popravnim sklepom ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika, ki se glasi. „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko od bruto zneska odpravnine v višini 11.452,20 EUR obračunati in na ustrezne naslove poravnati vse dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2015 dalje do plačila.“ (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v višini 200.000,00 EUR (II. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.288,02 EUR s pp (III. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo, da pobotni ugovor toženke ni utemeljen, ker naj toženka ne bi dokazala, da je tožnik kriv za izdobavo neustrezne kreme A. kupcu v Vietnam, saj že iz SMS sporočil, ki jih je toženka priložila odgovoru na tožbo, izhaja, da je bil tožnik seznanjen s t.i. bombiranjem izdelka pred izdobavo kupcem, kar je v celoti potrdila priča B.B.. Kljub temu tožnik, ki je bil odgovoren tudi za področje kakovosti, ni poskrbel, da se izdelek ne bi odposlal v Vietnam. Ni poskrbel, da bi se pred odpremo izvedel ustrezen test sterilnosti. Tako je tožnik v juliju 2013 povzročil nevarnost za življenje in zdravje ljudi, saj je dovolil, da se je A. krema dala na trg, kljub temu da je vedel, da je ta krema škodljiva za zdravje ljudi. Te kreme so se pred odpremo v Vietnam celo prebirale, kar sta potrdili priči B.B. in C.C.. Zaradi tožnikovega ravnanja je toženka utrpela premoženjsko škodo.

Toženka tudi trdi, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem živilske stroke za področje mlekarstva glede vprašanja pravilnosti in strokovnosti ravnanj tožnika. Sodišče za presojo tega vprašanja nima potrebnih znanj. Zato je zaključek, da je do reklamacije kupca iz Vietnama prišlo iz razloga, ker polnilna linija ni bila primerna za proizvodnjo sterilnih izdelkov, vsaj preuranjen.

Toženka vztraja, da je iz naslova reklamacije A. kreme utrpela škodo najmanj v višini 250.820,46 EUR in v nadaljevanju pojasnjuje posamezne postavke za takšno višino in je prepričana, da je za navedeni znesek njen pobotni ugovor v celoti utemeljen.

Toženka tudi ponovno opozarja, da se je 8. 10. 2015 pričel postopek prisilne poravnave nad toženko. Ker tožnik vtožuje pogodbeno dogovorjeno odpravnino na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015, ne pa odpravnino, ki bi mu pripadala po določilih ZDR-1, je očitno, da v skladu z 21. čl. ZFPPIPP tožnik do toženke nima prednostne, ampak navadno terjatev, za katero bo učinkovala morebitna potrjena prisilna poravnava.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo trdi, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in naloži toženki plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da se toženka sklicuje na SMS sporočila B.B., kar naj bi dokazovala, da je tožnik vedel za t. i. bombiranje izdelka pred pošiljanjem v Vietnam. Prav nič pa se ne opredeli do ugotovitve prvostopnega sodišča, da so priče in tožnik izpovedali, da je bilo ob proizvodnji sporne kreme narejeno vse, kar je bilo običajno in je bil izdelek poslan kupcu šele po ustreznih laboratorijskih testih. Na mlečnem desertu A. so se ugotovile le posamezne napake in ni bilo nobenih indicev, da bi bilo potrebno poslati na uničenje celotno serijo. Dovolj zgovorna je izjava nekdanjega zakonitega zastopnika toženke D.D., da je odgovornost razdeljena med vse in ni bil tožnik tisti, ki bi iz hude malomarnosti ali naklepno povzročil zatrjevano škodo. Tožnik je mesto vodje proizvodnje prevzel, ko je bila sporna polnilna linija že nameščena in ni imel nobene besede pri nakupu pokvarjenega stroja, ki je v končni fazi povzročil škodo. Poleg tega nobena od predloženih listin ne potrjuje, da je bil tožnik seznanjen z laboratorijskimi testi, ki bi zahtevali uničenje celotne serije izdelkov. Sicer pa taki testi sploh ne obstajajo in jih toženka tudi nima. Tožnik objektivno ni odgovoren, toženka pa bi morala dokazati vse elemente krivdne odgovornosti, česar pa ni bila zmožna storiti. Toženka tožniku očita, da naj bi vedel, da je bila A. krema škodljiva za zdravje, vendar tega ne potrjuje nobena listina in tudi ne izpovedba prič. Povsem zgrešeno je sklicevanje na strokovno mnenje za analize „UTH proizvodi“, saj tožnik v mnenju sploh ni bil omenjen. Mnenje se tudi po vsebini ne nanaša na sporni dogodek in iz njega ne izhaja, zakaj je prišlo do okvare izdelkov oz. kdo je za to odgovoren.

Neutemeljene so tudi navedbe toženke v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem. Toženka sploh ni navedla strokovnih vprašanj, ki naj bi jih razjasnil ta izvedenec. Poleg tega prvostopno sodišče ni presojalo nobenih vprašanj, pri katerih bi potrebovalo strokovno pomoč. Dejstvo je, da toženka ni uspela niti konkretno zatrjevati vseh elementov odškodninske odgovornosti, niti niso njenih trditev potrdili izvedeni dokazi. Tega toženka ne bi uspela niti s predlaganim izvedencem.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odpravnine in o pobotnem ugovoru toženke, ker naj bi imela do tožnika terjatev iz naslova odškodnine. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženke in da ne obstoji terjatev toženke do tožnika.

7. Neutemeljena je pritožba toženke, ki se nanaša na ugotovitev obstoja tožnikove terjatve, v zvezi s katero smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP. Navaja, da je prvostopno sodišče tožnikovo terjatev zmotno priznalo kot prednostno terjatev, namesto pravilno kot navadno terjatev. Nad toženko se je namreč s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 4591/2015 dne 8. 10. 2015 začel postopek prisilne poravnave.

Ker ima vtoževana odpravnina podlago v pogodbi, ne pa v zakonu, ki ureja delovna razmerja, gre za navadno terjatev.

Prav ima toženka, da je v 3. tč. 1. odst. 21. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP - Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.) določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar je v 1. odst. 212. čl. ZFPPIPP določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES pa je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena šele s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St 4591/2015 z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je prvostopno sodišče o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo tako, da pričetek prisilne poravnave z dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival. 8. Je pa sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je obravnavalo obstoj terjatve toženke do tožnika, ki je bila predmet pobotnega ugovora, ker je zavrnilo dokazni predlog toženke in tudi ni obrazložilo, zakaj je to storilo.

Toženka je v odgovoru na tožbo v pobot tožnikovi terjatvi postavila svojo terjatev v višini 200.000,00 EUR. Toliko naj bi znašala škoda, ki jo je toženka utrpela iz naslova reklamacije A. kreme, ki je bila odpremljena v Vietnam. Za škodo naj bi bil odgovoren tožnik, zaposlen pri toženki kot vodja proizvodnje, ker je v juliju 2013 dovolil, da se je omenjena krema dala na trg, pri tem pa ni ravnal v skladu s pravili živilske stroke ter ni poskrbel, da bi se pred odpremo izdelka na trg izvedel test sterilnosti. Še več, kljub temu, da je v času skladiščenja te kreme že prišlo do t. i. bombiranja izdelka in so se kreme pred odpremo celo prebirale, je dovolil odpremo v Vietnam. Toženka je v dokaz teh trditev predlagala tudi pritegnitev izvedenca živilske stroke, saj je bilo tožnikovo ravnanje v grobem nasprotju s temeljnimi načeli zagotavljanja varnosti in biološke neoporečnosti živil. Prvostopno sodišče je odločilo, da toženka ni z ničemer dokazala, da je tožnik tisti, ki naj bi bil kriv za to, da je bila kupcu v Vietnam izdobavljena krema A., ki naj ne bi bila ustrezna in da tožnik ni bil tisti, ki bi iz malomarnosti ali zavestno dopustil, da so šli v promet neustrezni proizvodi. Zaključilo je, da je do reklamacije vietnamskega kupca pripeljalo to, da polnilna linija ni bila primerna za proizvodnjo sterilnih izdelkov.

Navedeni zaključki prvostopnega sodišča nasprotujejo dejstvom, ugotovljenim na podlagi že izvedenih dokazov, tako da so takšni zaključki zmotni oz. vsaj preuranjeni. Nikakor reklamacij kupca ni mogoče pripisati neprimerni polnilni liniji. To je sicer lahko vzrok, da je prišlo do nesterilnega proizvoda, kar pa še ne opravičuje dejstva, da je tak proizvod šel v promet. Priče so izpovedale, da so pred odpremo sporne kreme A. le-to dali najprej za pet dni v skladišče v karanteno, kot je to predpisano za „UHT proizvode“ in kot to izhaja iz strokovnega mnenja E. z dne 1. 6. 2015 (priloga B/2). V času tega skladiščenja je prišlo do t. i. bombiranja, o čemer je bil obveščen tožnik. V zvezi s tem je direktor toženke D.D. izrecno povedal, da če bi mu to kdo povedal, ne bi dovolil, da bi artikel šel v izvoz. Pomembna je tudi izpoved priče F.F., da so bili že rezultati prve mikrobiološke analize proizvoda sumljivi in je zato priporočala, da se izdelek ne odpremi. Analiza se je kasneje ponovila in vzorci so bili ponovno sumljivi, rezultati teh analiz pa so bili znani, ko se je tožnik že vrnil z dopusta. Tožnik je tudi sam na zaslišanju povedal, da je bil seznanjen z dodatnimi analizami sterilnosti, iz katerih je izhajalo, da so bili izdelki ustrezni. Prav v zvezi s tem je toženka na naroku 28. 1. 2016 izrecno poudarila, da bi mnenje o ustreznosti kreme A. pred odpremo v Vietnam lahko podal samo sodni izvedenec, ker gre pri tem za strokovno vprašanje, za presojo katerega sodišče nima znanj. Za tožnika precej obremenjujoča je tudi izpovedba priče C.C., da če sta bila pri deset tisočih artiklih le dva artikla bombirana, se je izločila celotna količina.

10. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. čl. ZPP). Na podlagi 1. in 2. odst. 287. čl. ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 20/2014).

Prvostopno sodišče je v tem sporu na zadnjem naroku zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca živilske stroke, brez navedbe razlogov. Tudi v sodbi zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. S tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je toženi stranki kršilo pravico do dokazovanja. S tem, ko je zavrnilo ta dokazni predlog je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev.

11. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, saj samo podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne more odpraviti. Zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem elementov odškodninske odgovornosti ugotovi, kakšno vlogo je imel tožnik kot vodja proizvodnje pri tem, da je v konkretnem primeru (lahko) vplival na odločitev, da se krema A. odpremi kupcu. Ponovno naj oceni utemeljenost dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca živilske stroke v povezavi z laboratorijskimi rezultati ponovne analize, da bo dobilo odgovor na vprašanje, ali so bili rezultati te analize takšni, da so z vidika mikrobiološke varnosti živil dopuščali, da se sporni proizvod lahko odpremi kupcu. V kolikor bo odgovor na to vprašanje dobilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, naj dokazni predlog toženke obrazloženo zavrne, sicer pa izvede predlagani dokaz. Zlasti pa naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP in se odločitev o stroških postopka pridrži na končno odločbo.