Jedro

S pravnomočnostjo sodbe sodišča druge stopnje je prenehal morebiten ugovor litispendence.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka kot edini družbenik izbrisane družbe E. d. o. o. plačati tožeči stranki 10.732,21 EUR (prej 20.990,47 DEM), saj je družba E. d. o. o. tožeči stranki kot organizatorki sejma odpovedala svojo udeležbo 18 dni pred začetkom sejma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožena stranka trdi, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je kljub dejstvu, da med istima strankama že obstaja sodba, zoper katero se je pritožila in o kateri sodišče druge stopnje še ni odločalo, izdalo novo sodbo. Tožena stranka s tem smiselno očita sodišču kršitev pravila o litispendenci, ki prepoveduje, da bi se med istima strankama začela nova pravda o isti stvari (tretji odstavek 189. člena ZPP). Ta očitek je neutemeljen. Kljub spornemu stališču sodišča druge stopnje, da je sodba, izdana v času prekinitve postopka nična, je sodba sodišča druge stopnje, zoper katero je vložena revizija, pravnomočna. S pravnomočnostjo sodbe sodišča druge stopnje pa je prenehal morebiten ugovor litispendence.

7. Tožena stranka očita sodišču tudi zmotno uporabo materialnega prava. Po njenem mnenju je sankcija za odpoved udeležbe na sejmu 1.500 DEM, kar naj bi nedvomno izhajalo iz 7. točke splošnih pogojev, 25 % celotne kotizacije pa bi bila dolžna plačati v primeru, če tožeča stranka ne bi imela možnosti oddaje prostora komu drugemu. Tožeča stranka je to možnost nedvomno imela, saj je družba E. d. o. o. odpovedala udeležbo 18 dni pred začetkom sejma.

8. Razlaga splošnih pogojev, ki jo ponuja tožena stranka, je po oceni revizijskega sodišča zmotna. 7. točka splošnih pogojev res določa, da so stroški odpovedi pred sprejetjem 1.500 DEM, vendar so to le stroški, ki jih je treba plačati v primeru odpovedi (umika) prijave na sejem, ne pa stroški odpovedi udeležbe po sklenitvi pogodbe, kot si to zmotno razlaga tožena stranka. 7. točko je namreč treba razumeti skupaj z 12. točke splošnih pogojev, ki določa možnost odpovedi prijave do pristopa. Ob tem revizijsko sodišče še dodaja, da možnost odpovedi prijave do pristopa ne pomeni možnosti odpovedi prijave vse do pristopa na sejem. Takšna razlaga bi pripeljala do absurdne situacije, ko bi lahko razstavljavci umaknili prijave npr. zgolj en dan pred začetkom sejma, organizatorju sejma pa bi morali plačati le 1.500 DEM. Odpoved prijave do pristopa je torej treba razumeti tako, da lahko zainteresirani razstavljavci prijavo odpovejo vse do trenutka sklenitve pogodbe o udeležbi na sejmu. Sporočila družbe E. d. o. o. o neudeležbi na sejmu tako ni mogoče obravnavati kot odpovedi prijave. Nenazadnje pa je družba E. d. o. o. to sporočilo poslala tožeči stranki po sklenitvi pogodbe, in sicer šele 18 dni pred začetkom sejma. Tudi iz tega je razvidno, da ne gre za odpoved (umik) prijave, saj bi prijavo lahko odpovedala le do sklenitve pogodbe.

9. Glede na obrazloženo je treba konkretni primer obravnavati kot neudeležbo družbe E. d. o. o. na sejmu. Splošni pogoji v petem odstavku 12. člena določajo obveznosti razstavljavca v primeru neudeležbe na sejmu. Razstavljavec, ki ne bo zasedel prostora, mora plačati 25 % kotizacije, če ima tožeča stranka možnost oddati prostor drugemu razstavljavcu. Razstavljavec, ki odpove udeležbo na sejmu po sklenitvi pogodbe, mora torej v vsakem primeru plačati 25 % kotizacije, razliko do celotne kotizacije pa le, če tožeča stranka ne bi uspela oddati razstavnega prostora drugemu razstavljavcu. Če je tožeča stranka imela možnost oddati prostor, pa tega ni storila, potem je razstavljavec dolžan plačati le 25 % kotizacije.

10. V konkretnem primeru tožeča stranka glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ni uspela oddati celotnega razstavnega prostora, temveč le del tega, kar je pri višini zahtevka tudi upoštevala. Po oceni revizijskega sodišča pa tožeča stranka možnosti oddaje celotnega prostora niti ni imela. Dejstvo je, da je družba E. d. o. o. obvestila tožečo stranko o svoji neudeležbi le 18 dni pred začetkom sejma. Samo to dejstvo, ob odsotnosti drugih trditev, pa še ne zadošča za materialnopravni zaključek, da bi tožeča stranka lahko oddala celoten razstavni prostor drugemu razstavljavcu. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem pa je bilo glede na splošne pogoje na strani tožene stranke. Odločitev, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki celotno kotizacijo, zmanjšano za znesek, ki ga je uspela dobiti z oddajo dela razstavnega prostora drugemu razstavljavcu (10.514,93DEM), je zato pravilna.

11. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).