14. 3. 2017

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivana Zoviča, Piran, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 14. marca 2017

odločil:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 250/2013 z dne 13. 1. 2014, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 140/2013 z dne 29. 8. 2013 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Ps 1816/2011 z dne 25. 1. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da se odpravita odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 28. 6. 2011 in z dne 7. 4. 2011 ter da se mu nova pokojnina odmeri glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 do upokojitve. Sklenilo je, da pritožnik sam nosi svoje stroške postopka. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sklenilo, da pritožnik sam krije stroške pritožbe. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Sodišča so presodila, da v pritožnikovem primeru nova odmera pokojnine ni mogoča, ker zahteve za novo odmero ni uveljavljal v okviru rednih oziroma izrednih pravnih sredstev. Ugotovljeno naj bi bilo, da je pritožnik prispevke, za katere trdi, da pri odmeri pokojnine niso bili pravilno upoštevani, plačeval celo sam. Iz tega so sodišča sklepala, da je torej zanje vedel, kar pomeni, da bi jih, če je menil, da ti pri odmeri pokojnine niso bili pravilno (v celoti) upoštevani, lahko uveljavljal in moral uveljavljati v okviru pritožbe zoper odločbo o priznanju in odmeri pokojnine oziroma v okviru izrednih pravnih sredstev zoper to odločbo. Tega ni storil oziroma je to storil prepozno. Glede na navedeno so sodišča štela, da je Zavod njegovo zahtevo za novo odmero pokojnine, vloženo izven sistema pravnih sredstev, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP), pravilno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 50. člena Ustave. Meni, da pravnomočnost odločb o odmeri pokojnine iz leta 1991 (odločba o odmeri predčasne starostne pokojnine z zmanjšanjem) oziroma iz leta 1994 (odločba o odmeri predčasne starostne pokojnine brez zmanjšanja) ne more biti ovira za novo odmero pokojnine. Poudarja, da je plačeval višje prispevke, kot jih je pri izračunu pokojninske osnove upošteval Zavod. Da pri izračunu pokojninske osnove niso bili upoštevani dejansko plačani prispevki, naj bi izvedel šele leta 2000. Ponovno odmero naj bi poskušal doseči večkrat, vendar naj bi bile njegove zahteve vedno zavržene. Zadnjič naj bi ponovno odmero zahteval leta 2011. Pravica do pokojnine naj bi bila neodtujljiva osebna pravica, zato naj ne bi mogla zastarati. To pa naj bi bil tudi tisti razlog, zaradi katerega bi morala biti nova odmera pokojnine (vedno) mogoča.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-215/14 z dne 7. 7. 2015 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.

B.

4.Izpodbijane sodbe temeljijo na stališču, da je pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do pokojnine mogoče spremeniti oziroma njene nepravilnosti sanirati zgolj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih je urejal ZUP, ki se je v skladu z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) v postopku odločanja o pravici do pokojnine uporabljal subsidiarno. Ker je pritožnik zahtevo za ponovno odmero pokojnine vložil v času veljavnosti ZPIZ-1, ki ponovne odmere pokojnine za primere, kot je pritožnikov, ni omogočal, je po presoji sodišč Zavod njegovo zahtevo utemeljeno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-195/13, U-I-67/16 z dne 26. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 9/17) ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo, ker ni urejal možnosti ponovne odmere pravice do pokojnine in spremembe pravnomočne odmere za naprej v korist upravičenca zaradi zmotnih ali nepopolnih podatkov o prejemkih, ki bi morali biti upoštevani po ZPIZ-1 za izračun pokojninske osnove. Ker ZPIZ-1 možnosti ponovne odmere pokojnine ni urejal, v času veljavnosti ZPIZ-1 po pravnomočnosti odločbe o odmeri pokojnine v vseh primerih, v katerih niso bile izpolnjene predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, tj. ZUP, ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, in to ne glede na to, za kako hude napake je šlo. Po oceni Ustavnega sodišča posebna narava pravice do pokojnine terja ureditev posebnega pravnega sredstva, ki ni vezano na splošna pravila pravnih sredstev (iz ZUP). Ker ZPIZ-1 takega posebnega pravnega sredstva ni urejal, je bil v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave. Da bi zagotovilo spoštovanje posebne narave pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave tudi tistim, ki so zahtevali ponovno odmero pravice do pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-195/13, U-I-67/16 določilo način izvršitve svoje odločitve. Določilo je, da se o zahtevah za ponovno odmero pokojnine, vloženih v času veljavnosti ZPIZ-1, odloči na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13 in 44/14 – ZPIZ-2). Sodbe sodišč, ki so temeljile na izpodbijani ureditvi, je razveljavilo in zadevo vrnilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

6.V navedeno skupino zavarovancev sodi tudi pritožnik. Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo, ki je navedena v 5. točki obrazložitve, je ustavni pritožbi ugodilo. Glede na to je bilo treba ugoditi tudi ustavni pritožbi v tej zadevi. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat. Ker izpodbijane odločitve temeljijo na ureditvi, ki je bila v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave, je izpodbijane sodbe razveljavil in zadevo vrnil Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje, v katerem bo sodišče moralo upoštevati stališča iz odločbe št. Up-195/13, U-I-67/16.

7.Ker je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti že zaradi kršitve prvega odstavka 50. člena Ustave, zatrjevane kršitve 22. člena Ustave ni bilo treba preizkušati.

C.

8.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Jasna Pogačar ter člana dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejel soglasno.

Jasna Pogačar Predsednica senata