Jedro

Tožnik je tožbo vložil sam, za kar pa, glede na delno odvzeto poslovno sposobnost, ni procesno sposoben. Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, ali bi bilo treba od tožnikovega skrbnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu drugega odstavka 81. člena ZPP, to je odobritev tožbe. Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo primerno, v skladu z značilnostmi upravnega spora. Ena od značilnosti rednega upravnega spora je, da sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov, kar pomeni, da je skrbnik s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanjen že, ko mu je vročen upravni akt. Izpodbijani sklep je bil brez dvoma vročen (takratnemu) tožnikovemu skrbniku. Ta je bil torej že v fazi upravnega postopka pritegnjen v postopek ter je imel možnost in dolžnost, da bi zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, če bi presodil, da je to tožniku v korist. Ker niso izkazani razlogi za dvom v skrbnikovo delo, je bila glede na navedeno tožniku ustrezno varovana pravica do sodnega varstva. Po drugi strani je treba upoštevati, da je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta zaradi kverulantskih značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih postopkih, v katerih sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in smiselni. Pozivanje k odobritvi tožbe, ki jo je tožnik sam vložil zoper sklep, s katerim je bil skrbnik že pravilno seznanjen, bi bilo zato tudi v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost. V obravnavanem primeru tako ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov skrbnik, zato je sodišče tožbo brez pozivanja skrbnika k njeni odobritvi zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je na to sodišče vložil tožbo zaradi odprave odločbe (pravilno: sklepa) Okrožnega sodišča v A. opr. št. Bpp ... z dne 11. 6. 2013, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Podal je tudi prošnjo oziroma predlog, naj mu sodišče postavi začasnega zastopnika za ta upravni spor.

Tožbo je bilo treba zavreči. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporabljajo za tista vprašanja postopka v upravnem sporu, ki v ZUS-1 niso urejena.

Iz podatkov oziroma listin, ki jih je to sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, izhaja, da je 10. 10. 2012 postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v A. opr. št. N ... z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer mu je bila poslovna sposobnost odvzeta za vse aktivnosti povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Odvzem poslovne sposobnosti je delen v smislu, da je z navedenim sklepom določen obseg poslov, ki jih tožnik ne more opravljati sam, in ne morda v smislu deloma ohranjene poslovne sposobnosti tožnika za te posle. Za posle oziroma aktivnosti, navedene v sklepu, tožnik torej nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti (77. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jih lahko opravlja zgolj po zakonitem zastopniku.

Z odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) B. št. ... z dne 17. 7. 2012 je bil tožniku postavljen začasni skrbnik - CSD B. Navedena odločba je v skladu s 5. točko drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku postala dokončna in izvršljiva: pritožba tožnika zoper njo je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 7. 1. 2013, ki je bila tožniku tudi vročena. Prav v zvezi s to odločitvijo je namreč 7. 2. 2013 vložil tožbo v upravnem sporu, ki je bila zavrnjena s sodbo tega sodišča I U ... z dne 2. 7. 2013, pravnomočno istega dne, s čimer je pravnomočna tudi odločba o postavitvi začasnega skrbnika.

Nadalje je sodišče ugotovilo še, da je bil z odločbo CSD B. št. ... z dne 17. 7. 2013, odposlano naslednjega dne, ki je postala pravnomočna 20. 8. 2013 (in je torej tudi dokončna in izvršljiva), tožniku postavljen stalni skrbnik C.C. Po določbi prvega odstavka 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. To pomeni, da lahko tožnik opravlja dejanja v postopku le po svojem skrbniku.

Tožnik je v obravnavanem primeru tožbo vložil sam, za kar pa, kot izhaja iz povedanega, ni procesno sposoben. Sodišče je tako v nadaljevanju postopka ugotavljalo, ali bi bilo treba od njegovega skrbnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu določb drugega odstavka 81. člena ZPP, to je morebitno odobritev tožbe, ki jo je vložil sam tožnik. Po tretjem odstavku omenjenega člena ZPP lahko sodišče postavi rok za odpravo tovrstnih pomanjkljivosti ter v primeru, če dani rok preteče brez uspeha, s sklepom razveljavi pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti; če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP).

Kot je bilo že navedeno, se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 določbe ZPP v upravnem sporu uporabljajo primerno, torej v skladu z značilnostmi upravnega spora. Ena od teh značilnosti je, da v njem sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), kar pomeni, da je skrbnik s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanjen že, ko mu je vročen upravni akt. V obravnavani zadevi iz štampiljke na izpodbijanem sklepu, pa tudi iz samih navedb tožnika izhaja, da je bil izpodbijani sklep že vročen tožnikovemu takratnemu skrbniku, to je CSD B. (ta je sklep, kot je razvidno iz štampiljke na sklepu, prejel 18. 6. 2013). To pomeni, da je bil tožnikov skrbnik že v fazi upravnega postopka pritegnjen v postopek. S tem je bila vzpostavljena tudi njegova možnost in dolžnost, da bi zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, če bi presodil, da je to tožniku v korist. Ker niso izkazani razlogi za dvom v delo skrbnika (prvi odstavek 200. člena ZZZDR v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZPP), je bila po presoji sodišča glede na navedeno tožniku zagotovljena možnost, da uveljavi pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS).

Povedati je treba še, da je bila, kot izhaja iz obrazložitve že omenjenega sklepa Okrajnega sodišča v A. opr. št. N ... z dne 18. 5. 2012, tožniku poslovna sposobnost v navedenem obsegu odvzeta, ker je sodišče ugotovilo, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih oziroma uradnih postopkih (pravdnih, izvršilnih, kazenskih, upravnih, ...), v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in koliko so smiselni. Kadar je stranki poslovna sposobnost odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik skrbi in odgovarja za pravilno zaščito njenih resničnih interesov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/1994 z dne 7. 4. 1994). Skrbnik ima zato pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru (uradnem postopku) preveri, ali je potrebno in smiselno kaj ukreniti za varstvo tožnikovih pravic, in (le) če je, to v njegovem imenu tudi storiti.

Glede na povedano sodišče meni, da je že z vročitvijo izpodbijanega sklepa skrbniku ustrezno varovana tožnikova pravica do sodnega varstva; po drugi strani pa bi bilo pozivanje k morebitni odobritvi tožbe zoper sklep, s katerim je bil skrbnik že pravilno seznanjen, v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost. Povedano drugače: v obravnavanem primeru ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov skrbnik, zato slednjega sodišče ni pozivalo na odobritev tožbe, temveč jo je zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Predlog tožnika, naj se mu postavi začasni zastopnik za ta upravni spor, je neutemeljen in ga je zato sodišče zavrnilo. Po določbah 82. člena ZPP se namreč začasni zastopnik stranki postavi, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Kolikor je izpolnjen ta pogoj, postavi sodišče stranki začasnega zastopnika zlasti v naslednjih primerih: (1.) če stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, (2.) če si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, (3.) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, (4.) če je prebivališče ali sedež stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, (5.) če je stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Tožniku je bil, kot že povedano, zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti že postavljen (najprej začasni in nato stalni) skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik, druge okoliščine iz 82. člena ZPP pa niso podane.

Sklepno sodišče pojasnjuje še, da je o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za ta upravni spor odločil pristojni organ brezplačno pravno pomoč tega sodišča z odločbo Bpp ... z dne 28. 8. 2013.