Jedro

Glede pravočasnosti vložitve tožbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, ki urejajo izbrisno tožbo. Predmetna tožba je bila namreč vložena v času veljavnosti navedenega zakona, po neizpodbitih ugotovitvah sodbe pa je bila sporna vknjižba opravljena 27. julija 1998, ko je veljal Zakon o zemljiški knjigi. ZZK-1 je pričel veljati 16. septembra 2003 in roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več. ZZK-1 ni predvidel, kako se v prehodnem obdobju rešuje vprašanje starega roka za vložitev izbrisne tožbe po ZZK, ki je v drugem odstavku 102. člena določal triletni rok za vložitev takšne tožbe, in novega zakona, ki izbrisne tožbe nič več časovno ne omejuje. ZZK-1 torej ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve za izbrisne tožbe, ki so bile vložene po uveljavitvi ZZK-1, za tiste vknjižbe, ki so bile opravljene v času veljavnosti ZZK. Ob takšni ureditvi ZZK-1 je treba vprašanje veljavnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljali v času vpisa izpodbijane vknjižbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zavrže tožba v obsegu primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 2995/30, vpisani pri vl. št. 1810 k.o. S. na toženo stranko C., d.d., je neveljavna in se v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov.

Na podlagi 3. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti se pri nepremičnini parc. št. 2995/30, vpisani v vl. št. 1810 k.o. S., vknjiži lastninska pravica na pravno naslednico pravne osebe T. na tožečo stranko Tu. d.d. Zavrne se predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku se zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 2995/30, vpisani pri vl. št. 1810 k.o. S. je na toženo stranko C., d.d., neveljavna in se v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, in se na podlagi 3. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju: ZLNDL) pri nepremičnini parc. št. 2995/30, vpisani v vl. št. 1810 k.o. S., vknjiži lastninska pravica na pravno naslednico pravne osebe T. na tožečo stranko Tu. d.d. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.730,72 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožnica pravna naslednica tiste pravne osebe, ki je imela vknjiženo pravico uporabe in bi morala biti vpisana po ZLNDL kot lastnica sporne parcele. Materialnopravna podlaga za odločitev so določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Izbrisna tožba je čista stvarnopravna tožba in stvarnopravni zahtevki ne zastarajo. Takšna tožba po ZZK-1 ni časovno omejena in uporaba Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) več kot tri leta od objave ZZK-1 bi pomenila retroaktivno uporabo zakona, zato je tožba pravočasna in vsebinsko utemeljena.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnih ter procesnih predpisov. Prvostopno sodišče ni pravilno in popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da tožena stranka ni predložila veljavne pogodbe za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V materialnih predpisih ni nobenega določila, da bi morala v konkretnem primeru to storiti tožena stranka. Takrat je sodišče vpisalo lastninsko pravico na nepremičnini na toženo stranko na podlagi ZLNDL in ni bilo treba, da bi tožena stranka prilagala še pogodbe za pridobitev lastninske pravice. Utemeljitev sodišča, da napačno vknjižbo potrjuje pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja za parc. št. 2995/60, ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 1999, ne zdrži resne in argumentirane presoje. Tožeča stranka je že tedaj vedela za takšno vknjižbo lastninske pravice na tej celi parceli, kljub temu pa je sklepala s toženo stranko navedeno pogodbo o uskladitvi le za parc. št. 2995/60. Parcela 2995/60 je s parcelo 2995/30 tvorila prej enotno parcelo. Ni utemeljenega razloga, zakaj to ni isto storila še za parc. št. 2995/20, čeprav je vedela za vknjižbo lastninske pravice, zato lahko sklepamo, da se je s tem strinjala. Tožeča stranka je s tem priznala pravilnost vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko, saj tudi kasneje v roku ni vložila izbrisne tožbe. Tožena stranka še vedno meni, da je pravna naslednica takrat vpisane družbe T. v zemljiški knjigi, ne glede na kasnejše spremembe pravne oblike, v kateri je delovala. Vsa leta delovanja je družba uporabljala ime C. z dodatkom, ali je bila organizirana kot tedanji TOZD ali d.o.o. oziroma sedaj d.d. Način lastninskega preoblikovanja pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo, po mnenju tožene stranke v tem postopku ni relevanten.

Pritožnica meni, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo ZZK-1 kot podlago za odločanje v tem postopku. Prav z uporabo tega predpisa je sodišče ZZK-1 uporabilo retroaktivno za zemljiškoknjižne zadeve, ki so nastale pred uveljavitvijo tega zakona. Sodišče bi moralo tožbo kot prepozno zavreči. Nov zakon bi lahko uporabljalo le za zemljiškoknjižne zadeve, o katerih na dan uveljavitve zakona (16. september 2003) še ni odločalo. Sodišče ga je v bistvu uporabilo retroaktivno tudi vsebinsko glede odločanja, torej ali je obstajal materialnopravni razlog, zaradi katerega je bila vknjižba neveljavna. V konkretnem primeru je zemljiškoknjižno sodišče uporabilo tedaj veljavni ZZK (ki je veljal od 16. julija 1995 do 16. septembra 2003), ki je veljal v času, ko je bila vknjižba, ki je predmet tožbe, opravljena, to je 27. julija 1998. ZZK je v 101. čl. določal možnost vložitve izbrisne tožbe, ki je bila po 102. čl. vezana na rok treh let. Tožeča stranka bi morala tožbo vložiti v tem roku. Iz ZZK-1 ne izhaja namen, da bi novi predpis sedaj za vse, tudi že dokončane zemljiškoknjižne zadeve, avtomatsko določil neomejen rok za vložitev izbrisnih tožb. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v tem postopku dokazala, da je pravna naslednica tiste pravne osebe, ki je bila v času veljave ZLNDL imetnica pravice do uporabe sporne nepremičnine. Tožena stranka ni dokazala, da je lastnica sporne nepremičnine, saj sploh ni trdila, da je pravna naslednica predhodno vpisane pravne osebe, ki je v času veljave ZLNDL imela pravico uporabe, poleg tega sodišču ni predložila pravno pridobitnega naslova za lastninsko pravico na sporni parceli. V zemljiško knjigo se je vpisala na podlagi izpiska iz sodnega registra, ki ni prava podlaga za prenos lastninske pravice, saj ne izkazuje nasledstva do zemljiškoknjižnega pravnega prednika, ob tem ni predložila nobene veljavne pogodbe za pridobitev lastninske pravice. Tožeča stranka ni bila obveščena o vpisu tožene stranke. Strinja se z obrazložitvijo sodišča, iz katere izhaja, da tožena stranka ni pravna naslednica T. Tožeča stranka je svoje pravno nasledstvo izkazovala na podlagi zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra in temu tožena stranka ni oporekala. Sodišče je pravilno uporabilo podlago (ZZK-1) v tem postopku, saj je izbrisna tožba po svoji naravi stvarnopravna tožba in stvarnopravni zahtevki ne zastarajo. Ne držijo trditve tožene stranke, da je sodišče uporabilo ZZK-1 retroaktivno in bi moralo tožbo tožeče stranke kot prepozno zavreči. Uporaba prej veljavnega ZZK več kot tri leta po objavi novega ZZK-1 bi bila v nasprotju z določbami ustave, ki prepoveduje retroaktivno uporabo zakona. V prehodnih in končnih določbah ZZK-1 ni urejeno vprašanje teka rokov za vložitev slednje, saj po novem zakonu ni več časovne omejitve za vložitev izbrisne tožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo 350. čl. Zakona o pravdnem postopku preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja pravočasnosti vložitve izbrisne tožbe zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo (primarni tožbeni zahtevek), postavila pa je tudi podrejeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine, vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini na svoje ime, in vrnitev in izročitev sporne nepremičnine v last in posest. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Glede pravočasnosti vložitve tožbe pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, ki urejajo izbrisno tožbo. Predmetna tožba je bila namreč vložena v času veljavnosti navedenega zakona, po neizpodbitih ugotovitvah sodbe pa je bila sporna vknjižba opravljena 27. julija 1998, ko je veljal Zakon o zemljiški knjigi. ZZK-1 je pričel veljati 16. septembra 2003 in roka za vložitev izbrisne tožbe ne določa več. V prvem odstavku 246. člena določa, da se določbe tega zakona uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu. ZZK-1 ni predvidel, kako se v prehodnem obdobju rešuje vprašanje starega roka za vložitev izbrisne tožbe po ZZK, ki je v drugem odstavku 102. člena določal triletni rok za vložitev takšne tožbe, in novega zakona, ki izbrisne tožbe nič več časovno ne omejuje. ZZK-1 torej ni predpisal retroaktivne veljavnosti nove zakonodajne ureditve za izbrisne tožbe, ki so bile vložene po uveljavitvi ZZK-1, za tiste vknjižbe, ki so bile opravljene v času veljavnosti ZZK. Ob takšni ureditvi ZZK-1 je treba vprašanje veljavnosti izbrisne tožbe presojati po predpisih, ki so veljali v času vpisa izpodbijane vknjižbe, in če so se stari roki iztekli pred uveljavitvijo novega zakona, novih rokov ni mogoče uporabiti, čeprav je tožba vložena po uveljavitvi novega zakona, zato je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje zmotno.

Kot je bilo že navedeno, je ZZK določal poseben materialni rok, ki je omejil pravico do vložitve izbrisne tožbe na tri leta od vložitve predloga za vpis izpodbijane vknjižbe. Med strankama ni bilo sporno, da je bila vknjižba opravljena 27. julija 1998, glede na spisovne podatke pa je bila tožba vložena 15. junija 2006, in se je triletni rok za vložitev tožbe po ZZK do pričetka veljave ZZK-1 že iztekel. Tožba je bila vložena prepozno, kot pravilno trdi pritožba, zato ni bilo pogojev za meritorno obravnavanje zadeve, ker gre pri roku iz 102. člena ZZK za prekluzivni rok materialnega prava, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in kot prepozno zavrglo tožbo v obsegu primarnega tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo (prvi odstavek 351. čl. ZPP). Zaradi takšne odločitve pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale navedbe v pritožbi.

Tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov stroškov pritožbenega postopka (154. in 155. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je presojalo le odločitev sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku, ker o podrejenem zahtevku sodišče prve stopnje glede na že opisano napačno uporabo materialnega prava ni odločalo. Zato je moralo zadevo v obsegu podrejenega zahtevka vrniti sodišču prve stopnje, da bo glede na spremenjeno odločitev o primarnem tožbenem zahtevku odločilo še o podrejenem zahtevku.