Jedro

Tožnik je v postopku za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo sodeloval že pred izdajo odločbe imenovanega zdravnika, saj se je postopek začel na njegov predlog, ki ga je imenovanemu zdravniku podal osebni zdravnik, tožnik pa je ta predlog tudi sam dopolnil z vlogo, v kateri je kot svoj naslov navedel naslov začasnega prebivališča. Toženec je odločbo imenovanega zdravnika zato utemeljeno vročal na naslov tožnikovega začasnega prebivališča, čeprav ima kot naslov za vročanje določen naslov stalnega prebivališča. Ker ni bilo ugotovljeno, na katera vrata na naslovu tožnikovega začasnega prebivališča, ki je dijaško-študentski dom, torej na vrata doma ali na vrata tožnikovega stanovanja v domu, je bilo nalepljeno obvestilo o prispelem pismu, fiktivne vročitve odločbe toženca ni mogoče šteti za pravilno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 12. 4. 2012 in vrnitev zadeve drugostopenjskemu organu toženca v ponovno odločanje. Obenem je sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki se ne strinja s tem, da je bila vročitev prvostopenjske odločbe toženca pravilno vročena s fikcijo vročitve. Izpostavlja, da je treba vročitev opraviti na naslovu za vročanje, kar je za tožnika naslov stalnega prebivališča na naslovu A. št. ..., A, in ne naslov začasnega prebivališča v B. Smisel fiktivne vročitve je v tem, da prisili stranke, da sprejemajo pošto, v njihovi domeni pa je, kje jo bodo sprejemale. Zato ni pomembno, da je tožnik že prejemal pošto na naslov v B in tudi ne, da je tam dejansko bival, bistveno je le to, da ima tožnik kot naslov za vročanje določen naslov stalnega prebivališča. Drugje kot na naslovu za vročanje, se namreč fiktivne vročitve ne da opraviti. Sicer pa tudi vročitev v B. ni bila pravilno opravljena, saj je na tem naslovu dijaški dom, v katerem pošto sprejema vratar oziroma recepcija. Obvestila o prejeti pošiljki ni mogoče lepiti na vhodna vrata dijaškega doma. Zaradi zmotnega stališča sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s poizvedbami v dijaškem domu glede vročanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se pri odločanju o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uporabljajo na podlagi 85. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Presoja pravilne in zakonite uporabe postopkovnih določb pred upravnim organom namreč za socialno sodišče predstavlja materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Predmet tega socialnega spora, ki se sicer po vsebini nanaša na začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni od dne 14. 2. 2012 dalje, je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnega sklepa zdravstvene komisije z dne 12. 4. 2012, s katerim je bila tožnikova pritožba z dne 19. 3. 2012 zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012 zavržena kot prepozna, ter s tem v zvezi le presoja pravočasnosti tožnikove pritožbe zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012. Pri tem pa je ključnega pomena vprašanje pravilnosti fiktivne vročitve odločbe imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012 tožniku na naslov začasnega prebivališča dne 29. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je bila tožniku odločba z dne 9. 2. 2012 pravilno fiktivno vročena dne 29. 2. 2012 na naslov začasnega prebivališča, zato je bila pritožba vložena po izteku roka, torej prepozno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča glede vročitve na naslov začasnega prebivališča pravilna, glede pravilnosti fiktivne vročitve pa najmanj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imenovani zdravnik odločbo z dne 9. 2. 2012 izdal na predloga tožnikovega osebnega zdravnika z dne 20. 1. 2012 in z dne 2. 2. 2012 ter tožnikovo dopolnitev tega predloga dne 4. 2. 2012. Toženec je tožniku to odločbo vročal na naslov začasnega prebivališča C. št. ..., B., kljub temu da ima tožnik kot naslov za vročanje določen naslov stalnega prebivališča A., št. …, A. Zoper odločbo imenovanega zdravnika je dovoljena pritožba v petih delovnih dneh od njene vročitve (239. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja; POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami), zato se po 1. odstavku 87. člena ZUP vroča osebno tistemu, kateremu je namenjena. Vročitev se praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen (1. odstavek 85. člena ZUP). Posameznik mora po 1. odstavku 17. a člena Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2011 s spremembami) ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določiti tudi naslov za vročanje. Če ima posameznik v RS poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje (2. alineja 1. odstavka 17. a člena ZPPreb). Vročanje na naslovu za vročanje ZUP posebej ureja v 96. a členu, ki določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje. Izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo pravilno stališče, da je toženec odločbo imenovanega zdravnika tožniku pravilno vročal na naslov začasnega prebivališča kljub temu, da ima tožnik kot naslov za vročanje po 17. a členu določen naslov stalnega prebivališča. Po tej določbi se namreč na naslov za vročanje vroča le osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku. Stranka, ki sodeluje v postopku pa je dolžna sama sporočiti organu, na kateri naslov naj ji vroča. Postopek za ugotavljanje oziroma podaljšanje začasne nezmožnosti za delo se je začel na tožnikov predlog, ki ga je za tožnika sicer skladno z 235. členom POZZ imenovanemu zdravniku podal osebni zdravnik. Tožnik je ta predlog tudi sam dopolnil z vlogo z dne 4. 2. 2012. Ker je tožnik tako v postopku sodeloval že pred izdajo odločbe imenovanega zdravnika, določba 96. a člena ZUP v obravnavanem primeru ni uporabljiva. V vlogi z dne 4. 2. 2012 je tožnik kot svoj naslov navedel naslov začasnega prebivališča. Prav to pa je za odločitev o zadevi bistvenega pomena. Po določbi 66. člena ZUP mora namreč vsaka vloga vsebovati določene sestavine, med drugim tudi prebivališče (naslov) vložnika. Če stranka med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, oziroma naslov, ki ga je navedla v vlogi, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (96. člen ZUP). Toženec je tako odločbo imenovanega zdravnika tožniku pravilno vročal na naslov, ki ga je navedel v vlogi z dne 4. 2. 2012, to je naslov začasnega prebivališča, in to kljub temu da ima kot naslov za vročanje tožnik določen naslov stalnega prebivališča in kljub temu da je bil v predlogu za podaljšanje bolniškega staleža naveden naslov stalnega prebivališča. S predlogom za podaljšanje bolniškega staleža z dne 20. 1. 2012 in dodatno z dne 2. 2. 2012 se je postopek pred imenovanim zdravnikom sicer začel, vendar je bil ta predlog dopolnjen s tožnikovo vlogo z dne 4. 2. 2012. Tožnik v pritožbi torej neutemeljeno vztraja, da bi mu bilo odločbo imenovanega zdravnika treba vročiti na naslov za vročanje, saj je toženec odločbo pravilno vročal na naslov začasnega prebivališča. Ali je bila odločba pravilno vročena na ta naslov, pa po stališču pritožbenega sodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo popolno ugotovljeno. Pritožba namreč utemeljeno poudarja, da je na naslovu tožnikovega začasnega prebivališča dijaško-študentski dom.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku odločbe imenovanega zdravnika ob poskusu njene vročitve dne 13. 2. 2012 ni bilo možno osebno vročiti. Tožnik na naslovu začasnega prebivališča nima svojega hišnega predalčnika. Obvestilo o prispelem pismu je bilo tožniku puščeno oziroma nalepljeno na vrata. Ker tožnik v roku 15 dni pošiljke ni dvignil, se je vrnila tožencu. Takšno vročitev je sodišče prve stopnje zmotno oziroma vsaj preuranjeno štelo za skladno s 87. členom ZUP in zato za pravilno.

Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v 1. odstavku 87. člena, torej osebno naslovniku, pusti vročevalec na podlagi 3. odstavka 87. člena ZUP v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. Vročitev po 3. odstavku 87. člena ZUP velja po 4. odstavku istega člena za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, vročitev velja za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

Obvestilo o prispelem pismu je bilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nalepljeno na vrata. Pri tem pa glede na to, da je na naslovu začasnega prebivališča dijaško-študentski dom, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na katera vrata, torej na vrata dijaško-študentskega doma ali na vrata stanovanja, v katerem tožnik v dijaško-študentskem domu prebiva, je bilo obvestilo nalepljeno. Iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja le, da je bilo obvestilo nalepljeno na vrata, ne pa tudi na katera vrata. Tožnik je s tem v zvezi izpovedal, da obvestila o prispeli pošiljki ni prejel, na vratih stanovanja, v katerem tožnik v dijaško-študentskem domu prebiva, pa nima napisanega imena in priimka. Za pravilnost fiktivne vročitve odločbe imenovanega zdravnika z dnem 29. 2. 2012 pa je bistvenega pomena, na katera vrata, je bilo obvestilo nalepljeno, saj je, le v kolikor je bilo obvestilo nalepljeno na vrata stanovanja, v katerem je tožnik prebival ob poskusu vročitve, ob tem da se je po njegovih navedbah tožnik v času vročanja znotraj dijaško-študentskega doma selil iz enega stanovanja v drugo, mogoče šteti, da je bila fiktivna vročitev odločbe imenovanega zdravnika pravilna.

Odločba imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012 je bila tožniku naknadno osebno vročena na naslov stalnega prebivališča dne 26. 3. 2012, pritožba zoper to odločbo pa je bila vložena že dne 19. 3. 2012. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bila pravilna že fiktivna vročitev dne 29. 2. 2012, ni posebej ugotavljalo, kdaj je tožnik odločbo z dne 9. 2. 2012 dejansko dobil, torej ali šele z vročitvijo dne 26. 3. 2012 ali glede na to, da je bila pritožba vložena dne 19. 3. 2012, že pred tem datumom. Tožnik je izpovedal, da se je z vsebino odločbe z dne 29. 2. 2012 seznanil s strani delodajalca. Po 98. členu ZUP se, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobil. To pomeni, da se, če naslovnik dokumenta ob pomotni vročitvi ni dejansko prejel, opravi ponovna vročitev. Pri tem je pomembna le dejanska izročitev in ne zadostuje, da je naslovnik le izvedel za vsebino dokumenta.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, ali je bila odločba imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012 pravilno vročena tožniku s fikcijo vročitve dne 29. 2. 2012 na naslov začasnega prebivališča. Pri tem bo moralo ugotoviti, kam oziroma na katera vrata (dijaško-študentskega doma ali stanovanja dijaško-študentskega doma, v katerem je tožnik v času poskusa vročitve glede na sicer še neugotovljene navedbe o selitvi dejansko prebival) je bilo s strani vročevalca nalepljeno obvestilo o prispeli pošiljki. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku presoditi in dokazno oceniti listine v spisu ter opraviti poizvedbe v dijaško-študentskem domu, kako se za stanovalce opravlja vročitev in kako je bila opravljena vročitev odločbe imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012, nato pa skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 oziroma na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 opraviti poizvedbe pri pošti, kako je bila opravljena vročitev odločbe imenovanega zdravnika z dne 9. 2. 2012, zlasti o tem, kje je bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, in po potrebi zaslišati osebo, ki je v dijaško-študentskem domu zadolžena za sprejem pisanj, in zaslišati vročevalca, ki je vročal odločbo z dne 2. 9. 2012, ter izvesti še druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja. V kolikor bo sodišče prve stopnje po tako izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da fiktivna vročitev odločbe z dne 9. 2. 2012 dne 29. 2. 2012 ni bila pravilna, bo moralo ugotoviti tudi, kdaj je tožnik odločbo z dne 9. 2. 2012 dejansko dobil, torej ali šele z vročitvijo dne 26. 3. 2012 ali glede na to, da je bila pritožba vložena dne 19. 3. 2012, že pred tem datumom. Od takrat dalje namreč teče rok za vložitev pritožbe. Šele ko bo sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje skladno z navodili pritožbenega sodišča, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega dokončnega sklepa toženca in presodilo, ali je bila tožnikova pritožba vložena dne 19. 3. 2012 pravočasna. V kolikor bo v ponovljenem dokaznem postopku sodišče ugotovilo, da je bila pritožba zoper odločbo imenovanega zdravnika prepozna, to pomeni, da je ta odločba postala dokončna in pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).