Jedro

Prvo sodišče je nepopolno ugotovilo, v kakšni višini je toženec poravnal preživninsko obveznost za eno izmed spornih obdobij, kar je pomembno za določitev preživnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka izreka) razveljavi glede plačevanja preživnine za oba otroka za obdobje od 1.1.1999 do 30.4.1999 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi.

Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Odločilo je, da se mladoletna otroka A. P.in L.P. dodelita v varstvo in vzgojo materi ter tožencu naložilo obveznost plačevanja mesečne preživnine v znesku 35.000,00 SIT za vsakega otroka s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in sicer od 1.1.1999 dalje. Višji preživninski zahtevek tožeče stranke je zavrnilo, tožnico pa oprostilo plačila sodnih taks.

Proti sodbi se je pritožil toženec, izpodbija pa jo v delu,ki se nanaša na odločitev sodišča o višini preživnine v 3. točki izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da višine preživnine za njegova otroka ni mogoče določiti predvsem na podlagi višine njegove plače, ampak na podlagi dejanskih potreb otrok, ki pa niso takšne, kakršne je ugotovilo prvostopno sodišče. Pri tem je nekritično povzelo trditve tožeče stranke v zvezi s stroški preživljanja. Višina povprečne plače toženca ni 229.668,00 SIT, kot je to napačno ugotovilo prvostopno sodišče, ampak prejema plačo v višini, kot je razvidna iz potrdila njegovega delodajalca, ki ga je toženec sam predložil. Otroški dodatek tožnica ne prejema v višini 14.500,00 SIT, pač pa od marca skupaj za oba otroka skupaj v višini okoli 22.000,00 SIT, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo z opravo ustreznih poizvedb. Podatek, da tožnica prejema zgolj 14.500,00 SIT otroškega dodatka, med pravdnima strankama ni nesporen. Prav tako tožnica ne prejema samo 88.768,00 SIT mesečnega dohodka, ampak znaša tožničina plača trenutno okrog 98.000,00 SIT. Toženec v celoti oporeka ugotovitvam prvostopnega sodišča o višini posameznih stroškov za prehrano. Opozarja, da je vrednost košarice živil za tričlansko družino po statističnih podatkih 35.000,00 SIT. Tožnica na primer samo za stroške sadja za otroka trdi, da znašajo 20.000,00 SIT, postavka iz specifikacije stroškov "razno" v znesku 27.000,00 SIT za hčerko A. in 21.000,00 SIT za sina L. pa nikoli ni bila pojasnjena.

Otroka ne bolujeta za kakršnokoli kronično boleznijo in je toženec prepričan, da tudi medicinska dokumentacija, v kolikor bi jo sodišče pribavilo po uradni dolžnosti, ne bi pokazala nobene kronične bolezni njegovih otrok. Dodatni stroški, ki naj bi zaradi tega nastali, so nepotrebni. Tožnica ni predložila nobenih računov, vsaj za večje izdatke, ampak samo specifikacijo, ki je v celoti stroškovno hudo prenapeta. Prvostopno sodišče je tožencu naložilo plačevanje preživnine od 1.1.1999 dalje, pri čemer ni ugotovilo, kakšen znesek preživnine je toženec dosedaj že plačeval za preživljanje otrok.

Toženec je sodišču predložil dokaze o tem, da je tožnici vseskozi plačeval za otroke in sicer 30.000,00 SIT mesečno, obenem pa plačeval še druge stroške skupaj za otroka mesečno okrog 43.000,00 SIT, tožnica pa tega tudi ni prerekala, zato bi prvostopno sodišče v sodbi moralo kot nesporno med strankama ugotoviti vsaj to, da je toženec že poravnal del svojih preživninskih obveznosti od začetka leta dalje.

V odgovoru na pritožbo tožnica ocenjuje, da so očitki v pritožbi neutemeljeni. Meni, da so dejanski dohodki toženca še višji, kot je ugotovljeno v sodbi, saj toženec še vedno predava na Centru v. š. in iz tega naslova redno prejema znesek, ki v povprečju presega znesek 25.000,00 SIT mesečno. Ni točna trditev, da tožnica prejema otroški dodatek v višini 22.000,00 SIT, ker do te višine dodatka ni upravičena. Toženec je pozabil, da je pri davčni napovedi navedel, da dejansko skrbi tudi za oba mld. otroka, čeprav ta navedba s toženčevim dejanskim realnim prispevkom ni usklajena in ni realna.

Zdravstveno stanje za oba otroka izhaja iz zdravniškega potrdila, ki ga zakonita zastopnica prilaga odgovoru. Neutemeljena je trditev, da so stroški za otroka, kot jih je dokazovala in zatrjevala zakonita zastopnica, pretirani. Iz računov, predloženih na glavni obravnavi, je mogoče ugotoviti, da gre za popolnoma normalne in realne stroške, ki jih je dejansko morala pokriti. Stroške je specificirala zelo natančno, pri čemer mesečni stroški za sadje znašajo za vsakega otroka po 8.000,00 SIT mesečno in ne 20.000,00 SIT, kot zatrjuje toženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da listine, na katere se sklicuje tožnica, odgovoru na pritožbo niso bile priložene.

Pritožba je delno utemeljena.

Upoštevajoč materialnopravno podlago v določbah 78. in 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo preživninske potrebe mladoletnih otrok pravdnih strank in premoženjske zmožnosti staršev. Sodišče prve stopnje pri tem ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijana sodba vsebuje razloge o bistvenih okoliščinah glede odločitve o višini preživnine. Navedbe v pritožbi, da je prvostopno sodišče pri ugotovitvi dejanskih potreb otrok skoraj v celoti nekritično sledilo izpovedi tožnice in njeni specifikaciji stroškov, seveda ne držijo. Tožnica je povedala, da so povprečni stroški za A. mesečno 121.000,00 SIT, za L. pa 124.000,00 SIT, vendar prvostopno sodišče ni nekritično sledilo njeni izpovedi, pač pa je upoštevajoč vse okoliščine ocenilo višino povprečnih mesečnih stroškov vsakega otroka na 60.000,00 SIT, torej na polovico zatrjevanih. Poleg nespornega plačila privatnega varstva za Luko v višini 27.000,00 SIT je jasno, da tožnici nastajajo vsakodnevni stroški za prehrano otrok, nakup oblačil in obutve, šolskih potrebščin in šolskih obveznosti ter plačilo šolske malice za Anjo, higienskih pripomočkov, za rekreacijo, nenazadnje pa je treba upoštevati tudi določen povprečen mesečni znesek za stroške bivanja v stanovanju, ki po izračunu sodišča znaša za posameznega družinskega člana 14.900,00 SIT. Glede na splošne življenjske izkušnje je povsem sprejemljiva ocena zneska potreb obeh otrok, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, tudi če tožnica v spis ni vložila posameznih računov za izdatke. Tudi dejstvo, da v spisu ni zdravniških potrdil o bolezni oziroma zdravstvenih težavah otrok, ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje sicer glede tega verjelo tožnici, ni pa konkretno opredelilo, koliko glede na celoto naj bi bile potrebe otrok zaradi zdravstvenih težav povečane. Dopolnjevanje dokaznega postopka v tej smeri zato ni potrebno, enako velja glede zatrjevanega višjega zneska otroškega dodatka, ki naj bi ga tožnica za oba otroka prejemala v višini 22.000,00 SIT in ne 14.500,00 SIT. To, v postopku na prvi stopnji nesporno dejstvo, v pritožbi toženec zanika, vendar za svoje trditve ni ponudil dokazov.

Tudi premoženjske zmožnosti pravdnih strank so pravilno ugotovljene.

Kot izhaja iz uradno pribavljenih podatkov in sicer dopisa Ministrstva RS za obrambo, Uprave za logistiko, je znašala toženčeva neto plača za obdobje od septembra 1998 do februarja 1999 skupaj 1.378.012,00 SIT, kar znese povprečno mesečno 229.668,00 SIT, iz potrdila istega delodajalca v spisu pa je razvidno, da je v tem obdobju tožnica prejela neto 532.608,00 SIT plače, kar znese povprečno mesečno 88.768,00 SIT. Prav je, da je sodišče za podlago za svoje ugotovitve upoštevalo povprečen znesek plače v določenem obdobju pred zaključkom zadeve, zato so brez podlage pritožbene trditve, da je dejansko toženčeva povprečna plača nižja, tožničina pa višja. Potrdilo delodajalca, ki ga je toženec sam vložil v spis (priloga A 5 v pridruženi zadevi), na katerega se sklicuje v pritožbi, izkazuje celo nekoliko višjo povprečno neto plačo za obdobje od 1.6. do 30.11.1998. Ker prejema toženec precej višjo plačo kot tožnica, tudi brez morebitnega honorarnega zaslužka, je prvostopno sodišče pravilno porazdelilo breme preživljanja otrok v denarju tako, da je toženčev prispevek višji (2/3). Na strani tožnice je potrebno upoštevati tudi njen prispevek v delu in skrbi za varstvo in vzgojo otrok, kot je v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo.

Dejansko stanje pa glede preživnine za oba otroka v obdobju od 1.1. do 30.4.1999 ni razjasnjeno glede vprašanja, v kakšni višini je toženec že poravnal svojo preživninsko obveznost. Sam je izpovedal, da je v tem obdobju tožnici že prispeval za oba otroka skupaj mesečno okoli 43.000,00 SIT vključno s tem, da je zanju plačal tudi druge stroške, na primer šolo v naravi, kar vse dokazuje z listinami (kopije položnic in potrdil o nakazilu preživnine za mesece februar, marec in april 1999 po 30.000,00 SIT). Ker poleg tega zatrjuje še prispevek pri nakupu garderobe za otroka, ni podlage za določitev preživnine za navedeno obdobje v prisojenem znesku, pač pa je v tem delu utemeljena pritožba toženca, da bi moralo sodišče ugotoviti in upoštevati vsaj del poravnanih preživninskih obveznosti toženca za to obdobje. Kolikšen del, bo moralo ugotoviti v ponovljenem postopku, saj je potrebno zgolj v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odstavka 166. člena ZPP/77.