Jedro

ZJU nima posebnih določb o varstvu v primeru, ko (javnemu uslužbencu) preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela. Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela, ni več podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Glede na določbo 5. člena ZJU je zato treba uporabiti ZDR, in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu, v predpisanem prekluzivnem roku. Torej v 30 dneh od dneva, ko je tožnica zvedela za kršitev pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto finančnik receptor v počitniškem objektu Ministrstva ..., A., za bruto plačo 900,00 EUR, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo, ji od 1. 5. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati za vsak posamezni mesec bruto plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in od zneskov bruto plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter ji izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila (I. a točka izreka). Prav tako je zavrnilo prvi podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer od 1. 5. 2011 do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi za delovno mesto finančnik receptor v počitniškem objektu Ministrstva ..., A., za bruto plačo 900,00 EUR, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 5. 2011 do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati za vsak posamezni mesec bruto plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in od zneskov bruto plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ji izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila ter ji izplačati odškodnino v višini 16.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. b točka izreka). Zavrnilo je tudi drugi podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2011 do 31. 10. 2011, in sicer za delovno mesto finančnik receptor v počitniškem objektu Ministrstva ..., A., za bruto plačo 900,00 EUR, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 5. 2011 do 31. 10. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati za vsak posamezni mesec bruto plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in od navedenih zneskov bruto plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter ji izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila (I. c točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu primarnega in obeh podrednih zahtevkov, v katerih je tožnica uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je v obravnavanem primeru bistvena ugotovitev, da kljub sklenitvi podjemne pogodbe med strankama obstajajo elementi delovnega razmerja. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je do predčasnega prenehanja podjemne pogodbe prišlo na podlagi odpovedi tožnice z dne 6. 7. 2011. Tožnica po tem datumu še vedno dela in bi moralo sodišče ugotoviti, da je prenehala z delom dne 18. 7. 2011, ko jo je upravnica A.A. nagnala z dela. Tožnica ni kršila določb podjemne pogodbe glede na to, da so izpolnjeni elementi delovnega razmerja. V konkretnem primeru formalno sklenjena (podjemna) pogodba prikriva dejansko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da ne obstaja procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Sodna praksa je glede tega vprašanja jasna. Dokler delovno razmerje še traja, mora delavec tovrstne zahtevke uveljavljati na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Tožnica je toženo stranko pozvala k sklenitvi delovnega razmerja v času trajanja pogodbenega razmerja, tožbo pa je nato pravočasno vložila dne 16. 8. 2011. Sodna praksa je jasna glede teka delovnega razmerja in sicer, da odklonitev sklenitve pogodbe o delu in prenehanje opravljanje dela ne pomeni, da sodišče ne bi smelo priznati delovnega razmerja tudi po tem času. V primeru, da bi sodišče presodilo, da gre v obravnavanem primeru za obstoj delovnega razmerja, potrebe po delu pa niso trajne, bi moralo ugoditi vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku za obstoj delovnega razmerja za določen čas (do 31. 10. 2011) glede na sklenjeno delovno razmerje za določen čas sodelavke A.B.. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. V pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2012 je postavila podredna zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za določen čas. Razlika med tožbenima zahtevkoma, postavljenima v primarnem in podrednih zahtevkih, je le v dolžini časa trajanja delovnega razmerja. S tem je tožnica poskušala kumulirati zahtevke na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnica v drugem zahtevku zahteva manj, kot v prvem zahtevku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, ko tožnica primarno uveljavlja obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, podredno pa obstoj delovnega razmerja za določen čas, sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje primarni in drugi podredni tožbeni zahtevek, z izjemo predloga za sodno razvezo in plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, saj je drugi podredni tožbeni zahtevek v celoti vključen v primarni zahtevek in bi meritorno odločanje o drugem podrednem tožbenem zahtevku predstavljalo ponovno odločanje o isti stvari. Sodišče je v izreku izpodbijane odločitve nepravilno upoštevalo napačno uveljavljeni eventualni kumulaciji tožnice, čeprav je v bistvu o primarnem in podrednih zahtevkih odločilo kot o enotnem zahtevku, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo pomembno za presojo o pravočasnosti tožbe. Stališče sodišča prve stopnje glede uporabe določb prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR v primerih, kot je obravnavani, je napačno.

V tem sporu tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 5. 2011 dalje zoper toženo stranko (Republiko Slovenijo), za katero veljajo določila Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji). ZJU vprašanje pravnega varstva, uveljavljanje tega varstva in odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU) ureja posebej, predvsem v določbah 24. in 25. ter 33. – 39. člena. Pri tem v 24. členu izrecno določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Tožnica je s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo za opravljanje občasnega dela za čas od 1. 5. 2011 do 20. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dne 12. 7. 2011 poslala toženi stranki elektronsko sporočilo, ki bi jo glede na njeno vsebino lahko obravnavali kot zahtevo za varstvo pravic. Pred tem, dne 6. 7. 2011, je tožnica odpovedala podjemno pogodbo s 45-dnevnim rokom, delo pa je pri toženi stranki dejansko prenehala opravljati 18. 7. 2011. Tega dne je, kot to izhaja iz trditvene podlage tožbe in izpovedi tožnice, upravnica A.A. prepovedala vstop v prostore počitniškega objekta.

Ker tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja v državnem organu, to pomeni, da bi morala v času trajanja (delovnega) razmerja ravnati skladno s 24. in 25. členom ZJU. Torej najprej vložiti zahtevo, nato počakati na sklep delodajalca, vložiti pritožbo in šele nato (oziroma v primeru molka organa) uveljavljati sodno varstvo. Čeprav je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dne 12. 7. 2011, ko je pri toženi stranki še opravljala delo, tožnica vložila le zahtevo za priznanje delovnega razmerja, pa je v obravnavanem primeru potrebno izhajati iz ustaljene sodne prakse v sporih glede obstoja delovnega razmerja, ko delavci opravljajo delo na podlagi drugih (civilnopravnih) pogodb (npr. odločbe VIII Ips 315/2007, VIII Ips 233/2008 in VIII Ips 58/2009). Iz navedene sodne prakse izhaja, da lahko delavec, dokler (delovno) razmerje še traja, na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR (v konkretnem primeru torej v 24. in 25. členu ZJU), zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi morala tožnica uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR.

ZJU namreč nima drugih posebnih določb o varstvu v primeru, ko (javnemu uslužbencu) preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela. Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha (delovno) razmerje oziroma preneha z opravljanjem dela, ni več podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Glede na določbo 5. člena ZJU je zato treba uporabiti ZDR, in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev, pred pristojnim delovnim sodiščem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009). Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu, v predpisanem prekluzivnem roku. Torej v 30 dneh od dneva, ko je tožnica zvedela za kršitev pravic.

Tožnica je v tožbi navedla, da je dejansko prenehala z opravljanjem dela pri toženi stranki s 18. 7. 2011, pri čemer je osebno in nepretrgano opravljanje dela po 4. členu ZDR eden izmed elementov delovnega razmerja. S tem dnem so bile tožnici kršene njene zatrjevane pravice iz „faktičnega delovnega razmerja“. Tožnica tožbe z dne 16. 8. 2011 ni vložila po poteku 30-dnevnega roka, zato ni bilo pogojev za zavrženje tožbe.

Najmanj preuranjena je odločitev o zavrnitvi preostalih tožbenih zahtevkov (za izstavitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi in priznanju pravic iz delovnega razmerja), predvsem pa zavrnitve teh zahtevkov ni mogoče utemeljevati s kršitvijo podjemne pogodbe. ZDR, ki se za presojo navedenih zahtevkov uporablja na podlagi določbe 5. člena ZJU, v drugem odstavku 11. člena prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in v povezavi z 20. členom tega zakona, po katerem mora delavec za sklenitev pogodbe o zaposlitvi izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in ustrezno objavljene pogoje za opravljanje dela), razen v primerih, ki jih določa zakon.

Delovno mesto „finančnik receptor“ pri toženi stranki sicer ni sistemizirano, kljub temu pa je potrebno izhajati iz predmeta pogodbenega razmerja, t.j. opravljanja občasnega dela finančnika receptorja, v katerem so bili po pravilni ugotovitvi sodišča podani elementi delovnega razmerja. Pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je namreč obstoj elementov tega razmerja, delavec pa mora izpolnjevati tudi pogoje za sklenitev delovnega razmerja (20. člen ZDR) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca, ki pa jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

Glede na navedeno pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja odločiti po vsebini. Pri vsebinski obravnavi zahtevkov pa bo moralo upoštevati, da je bilo delo tožnice občasno, kar izhaja že iz navedene opredelitve predmeta podjemne pogodbe (1. člen). Poleg tega iz izvedenih dokazov izhaja, da se je pred sklenitvijo podjemne pogodbe tožnica prijavila na prosto delovno mesto „finančnika V“, ki je pri toženi stranki sistemizirano kot delovno mesto za določen čas, zato bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in se opredeliti do tega, ali je poleg dokazanega obstoja elementov delovnega razmerja tožnica izpolnjevala tudi pogoje za zasedbo navedenega delovnega mesta, pri čemer bo moralo upoštevati, da je upravičena do pravic iz delovnega razmerja do 18. 7. 2011 torej do datuma, ko je z delom dejansko prenehala. V primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi („faktičnega delovnega razmerja“) je pravice iz delovnega razmerja mogoče uveljavljati le, če je predhodno (ali vsaj sočasno) ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito. Nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnica s tožbo ni uveljavljala. Če bi želela doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja po 18. 7. 2011, potem bi morala najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti (zatrjevane) pogodbe o zaposlitvi. Če je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati in delovno razmerje ne obstoji več, ni podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012). Pri odločanju o reparacijskem delu tožbenega zahtevka bo potrebno upoštevati, da je tožnica upravičena le do razlike med pripadajočo neto plačo, ki bi jo prejela na delovnem mestu „finančnik V“ in prejemki, ki jih je dejansko prejela na podlagi podjemne pogodbe. V ta namen naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in nato o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.